Jedro

Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Največkrat ta šport izbere prav zaradi vznemirjenja, ki ga ti riziki prinašajo. Zato je za te primere že pojmovno izključena uporaba pravil o objektivni odgovornosti. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost. Čeprav je ukvarjanje z nevarnim športom prostovoljno, pa ne gre za privolitev oškodovanca po 140. členu OZ, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kršene pravice in je v tem primeru protipravnost izključena. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.

Udeleženci „downhilla“ morajo vselej računati z neravnim terenom in tistimi ovirami, ki se običajno nahajajo v naravi. Nikakor pa od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo na navidezno lahkem terenu računali z zelenjem preraščenim drenažnim jarkom, širokim 90 cm in globokim 60 cm. Ta jarek je za kolesarje predstavljal nepredvidljivo past. Upravljavec je vedel, da so na smučišču drenažni jarki in bi lahko s sorazmerno preprostimi varnostnimi ukrepi pomembno zmanjšal možnost poškodb pri kolesarjih. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je upravljavec parka glede na nevarnost športne dejavnosti prekršil standarde varnosti in je ravnal neskrbno.

Neskrbno je ravnal tudi tožnik. Pravilna je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je kljub izrecni prepovedi v pravilih uporabe, zapustil progo in sekal ovinek. Dejstvo, da je namesto njega karto kupil njegov prijatelj, ga ne oprošča dolžnosti, da bi se s pravili, ki so bila nameščena na vidnem mestu ob blagajni, seznanil. Tudi sicer bi se moral zavedati, da naravni teren lahko skriva številne pasti in bistveno povečuje možnost padca. Njegovo neskrbno ravnanje je zato po oceni Vrhovnega sodišča v takšni meri prispevalo k nastanku škode, da mora upoštevajoč določbo 171. člena OZ 50% negativnih posledic škodnega dogodka nositi sam.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 50%, zadeva pa se vrne sodišču prve stopnje, da odloči še o višini odškodnine in stroških postopka. Sicer se revizija zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu prva dva toženca, ki sta upravljala s kolesarskim parkom, skupaj s tretje toženo zavarovalnico, s katero je imela prva toženka sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti, nerazdelno dolžni plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala 21. 9. 2012 zaradi zloma hrbtenice pri padcu ob kolesarskem spustu. S podrednim tožbenim zahtevkom pa je tožnik od sodišča zahteval, naj prvima dvema tožencema naloži, naj mu izročita bančno garancijo za plačevanje rente, če mu te ne izročita, pa naj jima naloži plačilo kapitalizirane rente.

2. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Odločilo je, da je škoda posledica neskrbnega ravnanja samega tožnika, ker je zapustil označeno traso in vozil po travnatem terenu približno 4m levo od proge, kjer je padel v drenažni jarek.

3. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

5. Tožnik najprej ugovarja, da sta prvi dve toženki opustili opozorilo, da je gorsko kolesarjenje izjemno nevaren šport in od tožnika nista pridobili pisnega soglasja za spust. Tožnik meni, da bi ga morali poučiti o nevarnostih, katerim se izpostavlja. Sicer pa vztraja, da je odgovornost prvih dveh tožencev podana na podlagi pravil o objektivni odškodninski odgovornosti in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 657/2006 o odškodninski odgovornosti za škodo vojaškega obveznika. Navaja tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki se nanašajo na primere razbremenitve objektivne odgovornosti. Meni tudi, da je dejstvo, da prva dva toženca za kolesarski park nista pridobila ustreznih upravnih dovoljenj, v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj bi bila v tem primeru kolesarska pot umeščena v prostor in bi tožnik natanko vedel kje poteka. Poleg tega bi morala kolesarska pot zadostiti določenim varnostnim standardom. Meni, da sta upravljavca vožnjo s kolesi organizirala v nasprotju z Uredbo o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju.

6. Tožnik poudarja, da je zapeljal v neoznačen odvodni kanal, ki je bil zatravljen do višine terena in ga ni bilo mogoče opaziti. Meni, da sodišče ni imelo opore v izvedenskem mnenju za zaključek, da je bila proga na mestu, kjer se je zgodila nesreča, skrbno pripravljena. Izvedenec na ugovor, da je bila proga pripravljena tako, da se bo relativno veliko kolesarjev odločilo prečkati pobočje izven proge, ni odgovoril, ampak je navedel, da bi moral kolesar, ki meni, da je nek del proge nevaren, ta del proge prehoditi. Navaja, da je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, sodišči pa nista pojasnili, zakaj njegovemu predlogu ni bilo ugodeno.

7. Tožnik meni, da sta sodišči kršili določbe pravdnega postopka, ker so nejasni njuni razlogi glede njegove privolitve, saj ni razvidno, ali gre po njunem mnenju za privolitev po 140. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ali za ekskulpacijski razlog po prvem ali drugem odstavku 153. člena OZ. Poudarja, da je napačen sklep sodišč, da je privolil v nastalo škodo, še zlasti zato, ker ni bil seznanjen s tem, da se ob najlažji modri progi nahajajo nevarni odvodni kanali. Pri tem opozarja na odločbe VSL II Cp 3241/2011, VSL I Cp 756/2009 in VSK Cp 578/2008. Meni, da sodišči prve in druge stopnje nimata razlogov o tem, ali je tožnik moral in mogel pričakovati odvodni kanal tik ob progi. Upravljavec parka je po njegovem mnenju krivdno odgovoren tudi zato, ker bi moral kolesarje na nevarnost kanalov opozoriti, jim preprečiti vožnjo preko kanala, pokositi travo, da bi bili kanali dobro vidni, saj bi mogel in moral pričakovati, da bodo kolesarji na tem mestu peljali tudi izven kolesarske poti. Poudarja, da bi nesrečo preprečili že s postavitvijo količkov in napeljavo traku, kar so storili po nesreči. Opozarja, da je vozil po najlažji modri progi, ki nujno implicira tudi največjo možno varnost. Navaja, da je že tretji, ki je padel na istem mestu in da je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Navaja, da sodišči tudi nista pojasnili, zakaj ni bilo ugodeno njegovemu predlogu glede reševalnih akcij na kolesarski stezi. Opozarja, da mora upravljavec tudi po Zakonu o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVS), ki ga je sodišče smiselno uporabilo, smučišče urediti tako, da je varno. Ob tem opozarja, da se sodišči nista opredelili do njegovega ugovora, da na mestu, kjer je pot sekala odvodni kanal, rob poti ni bil viden, ker je bil zaraščen s travo, da je šlo torej za nevarno mesto na progi, ki bi moralo biti označeno. Navaja, da sta sodišči glede na določbe ZVS odločili, da tožnik ne bi smel voziti izven označenega smučišča in opozarja, da je smučišče bistveno širše od kolesarske proge in da te določbe brez ustreznih smiselnih prilagoditev ni mogoče uporabiti na primere gorskega kolesarjenja. Opozarja na 11. točko 4. člena ZVS, ki določa vplivno območje smučarske proge, v katerem mora biti prav tako zagotovljena varnost. Poudarja, da sam ni prejel pravil, saj je vstopnice kupil prijatelj. Vztraja tudi pri stališču, da upravljavec ni imel organizirane reševalne službe in da je tožnik čakal na reševanje uro in pol. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili 6., 10., 131., 149., 150 in 153. člen OZ, 4., 5., 6. in 23 člen ZVS in posegli v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, v pravico do sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave RS, v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS ter pravico do njegove telesne in duševne celovitosti iz 35. člena Ustave RS.

8. Sodišče je revizijo vročilo tožencem in drugi toženec je na revizijo odgovoril. Strinja se z razlogi sodišč prve in druge stopnje. Dodatno poudarja, da je nepomembno, ali sta imela toženca za opravljanje dejavnosti vsa potrebna dovoljenja, bistveno je, ali sta poskrbela za potrebno varnost. Opozarja, da ovinek ni bil nevaren in zato toženca nista mogla pričakovati, da bo nekdo na tem mestu zapeljal izven proge in naletel na odvodni jarek. Meni, da bi se tožnik kot gorski kolesar moral zavedati, da v naravnem okolju izven kolesarske proge lahko naleti na oviro, ki se ji ne bo mogel izogniti in ki je zanj lahko nevarna. Opozarja, da je bila proga speljana po smučišču in na smučišču so vselej drenažni jarki, ki usmerjajo meteorne vode. Celotno območje kolesarskega parka ni predvideno za vožnjo s kolesom in zato tudi ni in ne more biti varno pripravljeno za vožnjo kolesarjev. Drugi toženec poudarja, da na to ni bil dolžan posebej opozarjati tožnika. Meni tudi, da uporaba 140. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je to določbo mogoče uporabiti šele potem, ko je ugotovljena krivdna odgovornost. Strinja se z oceno sodišč prve in druge stopnje, da krivdne odgovornosti tožencev ni. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Revizija je delno utemeljena.

10. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Odločba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Pravilna je tudi ocena sodišč, da iz dokazov, ki jih je predložil tožnik ni izhajalo, da bi se pred tožnikom prav na istem delu proge poškodovali tudi drugi kolesarji, tožnik pa tudi ni izkazal, da bi sodišče v zvezi s tem dejstvom katerega od njegovih dokaznih predlogov neutemeljeno zavrnilo. Tožnik tudi nima prav, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Ni bilo namreč potrebno ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, za katera bi bilo potrebno strokovno znanje, ampak pravna presoja potrebne skrbnosti upravljavca kolesarskega parka, kar je naloga sodišča. 11. Vrhovno sodišče je v nadaljevanju najprej presojalo, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da odškodninska obveznost organizatorja nevarne športne dejavnosti za škodo, ki jo utrpi športnik, ne more temeljiti na pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.

12. Po pravilih OZ o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti (149. in naslednji členi) odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, ne glede na to, ali ravna skrbno ali ne. Odgovornost je podana zaradi samega ogrožanja. Ta oblika odškodninske odgovornosti se je vzpostavila zato, ker je zaradi tehničnega in znanstvenega razvoja prišlo do pojava novih energij in strojev, ki ne glede na spoštovanje vseh varnostnih predpisov predstavljajo tako veliko grožnjo za nastanek poškodb, da bi bilo nepošteno, da bi moral posledice nesreče, zato ker ni nastala zaradi krivde, nositi oškodovanec sam.1 Zato je bilo vzpostavljeno pravilo, naj rizik prevzame tisti, ki nevarno dejavnost izvaja in ima od tega korist. Pravila o objektivni odgovornosti se v sodni praksi največkrat uporabljajo pri poškodbah pri nevarnem delu in pri poškodbah v prometu.

13. Res je, da so tudi pri nekaterih športih poškodbe zelo pogoste in hude (boks, avtomobilske ali motoristične dirke, plezanje). Med njimi je tudi „downhill“ (spust z gorskimi kolesi po strmem terenu). Vendar posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno2, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Največkrat ta šport izbere prav zaradi vznemirjenja, ki ga ti riziki prinašajo. Zato je za te primere že pojmovno izključena uporaba pravil o objektivni odgovornosti.3 Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost. Vrhovno sodišče na tem mestu še dodaja, da tožnik ni zatrjeval, da bi mu bile nevarnosti, ki jih prinaša „downhill“ nepoznane, zato tudi ne morejo biti utemeljeni očitki, da so toženci opustili potrebno pojasnilno dolžnost. 14. Čeprav je ukvarjanje z nevarnim športom prostovoljno, pa ne gre za privolitev oškodovanca po 140. členu OZ, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kršene pravice in je v tem primeru protipravnost izključena. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi. Tudi z vidika preventivne funkcije odškodninskega prava uporaba pravil o krivdni odgovornosti vzpodbudi organizatorje k zagotavljanju strokovnih standardov in varnosti, udeležence pa k bolj premišljeni odločitvi o udeležbi v nevarnih športih in zavedanju pomena odgovornosti za lastno varnost. 15. Pri presoji, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe OZ o krivdni odškodninski odgovornosti, je Vrhovno sodišče izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati: - tožnik si je dne 21. 9. 2012 ob padcu pri kolesarskem spustu v kolesarskem parku A. poškodoval hrbtenjačo; - vozil je po najlažji, modri progi; - pravila vožnje so bila zapisana v Pravilih uporabe A. in so visela na blagajni, kjer je vsak uporabnik kupil karto za uporabo sedežnice in kolesarskega parka; - v pravilih je bilo navedeno, da kolesar ne sme zapuščati označenih poti; - za tožnika je karto kupil prijatelj; - proga je bila široka 80 cm, označena z utrjeno bankino in jasno ločena od s travo poraščene okolice; - drenažni jarek je potekal pod progo in ni predstavljal nobene ovire za kolesarje, ki so peljali po progi. Proga je bila ustrezno urejena; - ovinek, ki ga je sekal tožnik ni bil zahteven, ovinek je bil pregleden, teren nezahteven, strmina zmerna; - iz izpovedi tožnika ne izhaja, da je progo zapustil zato, ker se mu je zdela prenevarna; - tožnik na ta del proge ni pripeljal z veliko hitrostjo, ker so se s prijatelji malo pred tem ustavili, vozil je približno 4m levo od proge, tam zapeljal v drenažni jarek, širok 100 cm in globok 80 cm in padel; - pri tožniku je že v trenutku poškodbe prišlo do okvare hrbtenjače in paraplegije in ta je trajna; - nesreča je bila prijavljena ob 14.31 uri, reševalci so do tožnika prišli ob 14.45 uri, ga oskrbeli z vakumsko blazino in ga z zajemalnimi nosili prinesli do gozdne ceste, kjer so ga ob 15.20 uri predali ekipi službe za nujno medicinsko pomoč Zdravstvenega doma ...; - v poročilu o mtb nesrečah v letu 2012 je navedeno, da je bilo v tem letu v A. nekaj težjih poškodb (dve poškodbi hrbtenice in zlom stegnenice) in da so bile tri poškodbe na istem odseku, kjer kolesarji zapuščajo progo in nato naletijo na drenažnike. Po tožnikovi nesreči je upravljavec na progi napeljal trakove. Tožnik ni izkazal, da bi se že pred njegovo nesrečo na tem delu proge dogajale podobne nesreče; - prva toženca sta 15. 12. 2012 sklenila pogodbo o sodelovanju, s katero sta se dogovorila za poslovno sodelovanje pri upravljanju parka.

16. Sodišči prve in druge stopnje imata prav, da za odločitev o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti upravljavca kolesarskega parka ni pomembno, ali je imel potrebna upravna dovoljenja, ampak je pomembno, ali je ne glede na to ustrezno poskrbel za varnost. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti, pa tudi možnosti samega oškodovanca, da bi se škodi izognil.4 Glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primera je bistven odgovor na vprašanje: ali bi upravljavec kljub temu, da ni šlo za nevaren ovinek, moral pričakovati, da bodo kolesarji zaradi navidezno lahkega terena sekali progo in bi zato moral na tem delu označiti drenažne jarke ali vsaj redno kositi travo, da bi bili ti vidni?

17. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da ob nesreči ni bilo pravil, ki bi urejala obveznosti upravljavca kolesarskega parka. Ker se ti parki praviloma nahajajo na smučiščih, sta sodišči prve in druge stopnje, glede na različnost obeh športnih dejavnosti, le smiselno uporabili določbe ZVS. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta napačno odločili, da ni podana odškodninska odgovornost upravljavca kolesarskega parka.

18. V izhodišču je treba poudariti, da morajo udeleženci „downhilla“ vselej računati z neravnim terenom in tistimi ovirami, ki se običajno nahajajo v naravi. Nikakor pa od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo na navidezno lahkem terenu računali z zelenjem preraščenim drenažnim jarkom, širokim 90 cm in globokim 60 cm. Ta jarek je za kolesarje predstavljal nepredvidljivo past. Organizator športne dejavnosti je dolžan izpeljati tiste varnostne ukrepe, ki spadajo v okvir še razumnega pričakovanja. Z vidika možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti je pomembno, da sta se v obravnavanem primeru upravljavca športnega parka s to dejavnostjo ukvarjala profesionalno in jo tržila. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta neposredno po nesreči pred drenažne jarke namestila opozorilni trak. Gre za varnostni ukrep, ki za upravljavca nikakor ne predstavlja velikega stroška glede na učinkovitost. Upravljavec je vedel, da so na smučišču drenažni jarki in bi lahko s sorazmerno preprostimi varnostnimi ukrepi pomembno zmanjšal možnost poškodb pri kolesarjih. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je upravljavec parka glede na nevarnost športne dejavnosti prekršil standarde varnosti in je ravnal neskrbno. Tožnik se je za sekanje ovinka odločil prav zaradi navidezne varnosti terena, zato je izhodiščni vzrok za nastanek škodnega dogodka v opustitvi upravljavca kolesarskega parka. Glede na ugotovitev sodišča, da je do okvare hrbtenjače in paraplegije prišlo ob poškodbi pri padcu, pravilna uporaba določb OZ o krivdni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ) narekuje odločitev, da je podana odškodninska obveznost upravljavca kolesarskega parka.

19. Neskrbno pa je ravnal tudi tožnik. Pravilna je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je kljub izrecni prepovedi v „Pravilih uporabe A.“, zapustil progo in sekal ovinek. Dejstvo, da je namesto njega karto kupil njegov prijatelj, ga ne oprošča dolžnosti, da bi se s pravili, ki so bila nameščena na vidnem mestu ob blagajni, seznanil. Tudi sicer bi se moral zavedati, da naravni teren lahko skriva številne pasti in bistveno povečuje možnost padca. Njegovo neskrbno ravnanje je zato po oceni Vrhovnega sodišča v takšni meri prispevalo k nastanku škode, da mora upoštevajoč določbo 171. člena OZ5 50% negativnih posledic škodnega dogodka nositi sam.

20. Kljub temu, da sta obe sodišči odločili, da ni odškodninske obveznosti tožencev, pa sta obe zavzeli stališče glede vprašanja, ali je treba oba prva toženca šteti za upravljavca proge. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da je glede na medsebojno sodelovanje in tudi delitev prihodkov od prodaje kart treba prvega toženca obravnavati kot upravljavca in drugega toženca kot izpolnitvenega pomočnika in sta zato oba solidarno odškodninsko odgovorna (630. in 186. člen OZ). Obveznost tretje toženke temelji na 965. členu OZ.

21. Vrhovno sodišče je tako reviziji delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper vse tri tožence po podlagi utemeljen do 50%.6 Sicer je revizijo zavrnilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da bo upoštevajoč odločitev o deljeni odgovornosti, odločilo še o višini prisojene odškodnine in stroških postopka.

22. Če sodišče zadevo vrne v nadaljnje sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. Knjiga, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 644. 2 Zato ni ustrezna primerjava s primeri, v katerih je do poškodbe prišlo v vojski ali policiji, kjer ukvarjanje z nevarnimi dejavnostmi in športi ni prostovoljno ampak je del delovne obveznosti. To je Vrhovno sodišče tudi izrecno izpostavilo v zadevah II Ips 691/1996 in II Ips 743/2009. 3 Tako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi II Ips 222/2005, v kateri je škoda nastala pri skoku s padalom. Primerjaj tudi D. Možina, Odškodninska odgovornost za poškodbe pri športu, v V. Bergant in ostali, Pravo in šport, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2008, str. 279. 4 Primerjaj D. Možina, op. cit., str. 299. 5 OZ v 171. členu določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. 6 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 7. 12. 2015, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.