Jedro

Tožnica v izvršilnem postopku stroškov izvedenke ni priglasila. S svojim ravnanjem je tako preprečila nastop subrogacije v korist države. To pa pomeni, da je s tem sama postala zavezanka za vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči, in sicer do celotne višine izplačanih sredstev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je tožnica dolžna na račun stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, povrniti Republiki Sloveniji znesek 503,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila predujma za sodnega cenilca v izvršilni zadevi In 109/2012. Navedeni postopek je bil pravnomočno končan dne 30. 5. 2014 zaradi ustavitve postopka. Ker tožnica kot upnica stroškov izvedenke v izvršilnem postopku ni priglasila, je s tem preprečila tako imenovano subrogacijo (prehod terjatve) v korist države v smislu 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), zato je s tem postala zavezanka proti Republiki Sloveniji za izpolnitev obveznosti vračila stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, in sicer do celotne višine izplačanih stroškov.

2. Tožnica v laični tožbi navaja, da se je še v času, ko je bil postopek v teku, sama osebno oglasila na izvršilnem sodišču, kjer so ji pojasnili, da vse stroške krije nasprotna stranka A.A. Zoper imenovanega je vložila tožbo, ker jo je poškodoval in ji odpeljal avto. V zvezi s tem je zaprosila za brezplačno pravno pomoč ter ji je bil dodeljen odvetnik B.B., ki pa tri leta ni vložil tožbe na sodišče, kar je nato sama storila tik pred iztekom roka. Omenjeni odvetnik je bil njen pooblaščenec še v drugih zadevah, kjer pa je ni korektno zastopal, zato je zaprosila za drugega pooblaščenca, ki pa ji ni bil odobren. Meni, da je bila škoda povzročena s strani organa za brezplačno pravno pomoč, saj ni imela možnosti dobiti ustreznega zagovornika, zato mora sodišče prevzeti odgovornost. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za vračilo sredstev iz naslova odobrene in izplačane brezplačne pravne pomoči. Vračilo sredstev prejete brezplačne pravne pomoči je urejeno v določbah 46. do 49. člena ZBPP. Po določbi 46. člena navedenega zakona, ki se uporablja v obravnavani zadevi na podlagi 29. člena ZBPP-C, terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika.

6. Navedena določba ureja tako imenovano subrogacijo, ko država na podlagi zakona prevzame terjatev prejemnika brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki. Republika Slovenija je torej na podlagi subrogacije - zakonite cesije upravičena terjati plačilo stroškov od nasprotnika upravičenca do brezplačne pravne pomoči, vendar le v primeru, ko mu je sodišče z odločbo naložilo povrnitev stroškov postopka v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči. 7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila za sodnega cenilca v izvršilni zadevi In 109/2012, da se je navedeni izvršilni postopek pravnomočno končal dne 30. 5. 2014 zaradi ustavitve izvršbe, kakor tudi, da tožnica v izvršilnem postopku stroškov izvedenke ni priglasila. Tožnica je torej s svojim ravnanjem preprečila nastop subrogacije v korist države. To pa pomeni, da je s tem sama postala zavezanka za vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči napram državi, in sicer do celotne višine izplačanih sredstev. Navedena obveznost v takšnem primeru izhaja iz določbe 48. člena ZBPP, ki določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Na navedeno posledico pa je bila tožeča stranka tudi opozorjena v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, v kateri je bilo izrecno navedeno, da mora te stroške priglasiti v izvršilnem postopku, sicer jih bo morala nositi sama.

8. Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožničini tožbeni ugovori, ki se vsebinsko niti ne nanašajo na izpodbijani sklep, temveč tožnica z njimi izraža svoje nezadovoljstvo z delom odvetnika B.B., ki ji je bil dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, saj je po njenem mnenju ni zastopal korektno, pri tem pa sodišče ni ugodilo njeni prošnji za dodelitev drugega odvetnika. Navedene ugovore bi tožnica lahko uveljavljala v postopku zaradi razrešitvi postavljenega odvetnika, ne pa v tem postopku. Sicer pa se sporni stroški niti ne nanašajo na stroške izvajalca brezplačne pravne pomoči, temveč na stroške sodnega cenilca v izvršilnem postopku, v katerem pa tožnice ni zastopal omenjeni odvetnik.

9. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).