Jedro

Napak v zapisu površin parcel v odločbi o nacionalizaciji ni mogoče odpraviti v postopku denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 - odl. U.S.) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.7.2004. S to odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožene stranke zoper odločbo Upravne enote Celje z dne 12.5.2003, odpravila III. in IV. točko izreka navedene prvostopne odločbe in v tem delu zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V preostalem delu je tožničino pritožbo zavrnila in potrdila izpodbijano delno odločbo prvostopnega organa. Prvostopni organ je z navedeno delno odločbo v postopku denacionalizacije pokojnima upravičencema A.A. in B.B., vsakemu do 1/2 celote, vzpostavil lastninsko pravico na stanovanjski stavbi, stoječi na zemljišču parc. št. 18-stanovanjska stavba v izmeri 53 m2, gospodarskem poslopju v površini 22 m2, dvorišču v površini 50 m2, vložna št. 15 k.o..., s pripadajočim delom funkcionalnega zemljišča parcele št. 18, ter vrnjena v last in posest stanovanjska stavba, stoječa na zemljišču parcelna št. 99-stanovanjska stavba v površini 138 m2, njiva v površini 130 m2, dvorišče v površini 82 m2, vpisanih v vložku št. 14 k.o... in funkcionalno zemljišče; v korist upravičencev pa se je tudi vzpostavila lastninska pravica na nepremični, in sicer v korist pokojnega A.A. do 363/533 celote na parceli št. 19-pašnik v površini 533 m2, vpisani v vložku št... in v korist pokojne B.B. do 117/533 celote, na parceli št. 19-pašnik v površini 533 m2, vpisanih v vložku št... (I. točka izreka); z II. točko izreka delne odločbe je prvostopni organ kot zavezanko za vračilo nepremičnin določil Mestno občino Celje; s III., odpravljeno točko delne odločbe, je prvostopni organ postavil za skrbnika premoženja, ki se vrača pokojnima A.A. in B.B., do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, C.C.; s IV., odpravljeno točko, je prvostopni upravni organ odločil, da mora zavezanec izročiti vrnjene nepremičnine skrbniku C.C. v roku 15. dni po pravnomočnosti odločbe; s V. točko je bilo odločeno o zemljiškoknjižnih spisih; s VI. točko delne odločbe je prvostopni upravni organ odločil, da bo o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo odločeno naknadno s posebnimi odločbami; s 7. točko pa je odločil, da so stroški postopka poravnani.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo odločitvi tožene stranke in se strinjalo z njenimi razlogi in jih skladno z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS ni ponovno navajalo. Glede tožbenih navedb pa je dodalo, da sta tožnici že oba upravna organa pravilno in podrobno obrazložila, da je bilo z delno odločbo organa prve stopnje z dne 12.5.2003 odločeno o vrnitvi tam navedenih nepremičnin, da pa bo o odškodnini zaradi zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine in glede vrednosti vlaganj v nepremičnine odločeno z nadaljnjimi delnimi odločbami. Tožbene ugovore, da upravna organa nista ugotovila pravilnih izmer oziroma preštevilčenja parcelnih številk in da bi bilo treba ponoviti geodetske izmere v naravi, ter da iz upravnih odločb ni razvidno, kako je del zemljišča prešlo v fizično last sosedov, pa je prvostopno sodišče zavrnilo kot preveč pavšalno in zato odločilo, da ne zadoščajo za drugačno odločitev, kot sta jo sprejela oba upravna organa.

Tožnica v pritožbi kot pritožbene razloge navaja, da niti upravna organa niti prvostopno sodišče niso upoštevali dejstva, da je bilo ob podržavljenju 882 m2 zemljišča, da pa se ji vrača le 837 m2 (za 82 m2 bi se izplačala odškodnina), medtem ko za 45 m2 ni podane nobene obrazložitve, zakaj se ne vrača. Iz tega sledi, da obstaja nekje napaka za teh 45 m2, ki so verjetno zajeti v parceli št. 19. Ponovno pa poudarja, da je vložila zahtevek zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin in da je zaradi tega dala izdelati tudi novo cenitveno poročilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz upravnih in sodnih spisov so upravni organi že pred izdajo prvostopne upravne odločbe tožnici pojasnili (dopis Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 1.8.2001), da je do napak pri izmeri, katerih posledica naj bi bilo zmanjšanje zemljišča za 45 m2, prišlo že pred podržavljenjem nepremičnin, ki se v tem denacionalizacijskem postopku vračajo denacionalizacijskima upravičencema. Parcelacija zemljišč je bila opravljena že v letu 1929, poprava zarisa mejne črte pa je bila opravljena na terenu 8.3.1948, tedaj v prisotnosti in soglasnosti vseh prizadetih. Ta zemljišča se upravičencema tudi vračajo. Tudi tožnica sama je v dopisu Območni geodetski upravi Celje z dne 12.6.2001 ugotavljala, da je do napak pri odpisu parcele prišlo po vsej verjetnosti že v letu 1926. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku pritožbeno sodišče poudarja, da napak v zapisu površin parcel v odločbi o podržavljenju ni mogoče odpraviti v postopku denacionalizacije.

Iz upravnih in sodnih spisov nadalje izhaja, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 13.5.2003 odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe v korist upravičencev A.A. in B.B. izročiti obveznice v vrednosti 2.183,55 DEM za vsakega upravičenca, in sicer kot odškodnino za podržavljeno premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi in ki predstavlja zazidano stavbno zemljišče s parcelno št. 97. Pri teh nepremičninah je upoštevano tudi zemljišče v površini 82 m2, ki so v lasti fizičnih oseb in jih zato ni mogoče vrniti. Da bi "manjkajočih" 45 m2 bilo v lasti drugih fizičnih oseb in da jih zato ni mogoče vrniti v naravi, pa tožnica ni postavila trditve in tudi ni predložila dokazov.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo tožničino tožbo zaradi prevelike posplošenosti. Če se tožnica sama zaveda, da je pri večkratnih izmerah in pri preštevilčenjih parcel najverjetneje do napak v izmeri zemljišč prišlo že pred drugo svetovno vojno, so trditve tožnice, da mora prejeti tudi 45 m2 manjkajočega zemljišča zaradi tega, ker ji odvzete nepremičnine pač niso bile vrnjene v celoti, tudi po presoji pritožbenega sodišča preveč pavšalne in nimajo opore v predloženih upravnih spisih. Tožničine pritožbene navedbe, ki so ponovljene tožbene navedbe, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede tožničine navedbe, da je vložila zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti že vrnjene nepremičnine, pa je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje, in tudi oba upravna organa, da ji ta zahtevek ni bil zavrnjen, pač pa da bo o tem delu zahtevka odločeno naknadno s posebno odločbo, saj se lahko odloča o zahtevi za denacionalizacijo z delnimi odločbami, in sicer za vsak del zahteve, o katerih je že moč odločiti. Ker pa v konkretnem primeru ni prišlo do soglasja glede manjvrednosti vrnjenih nepremičnin, bo o tem delu zahtevka odločeno naknadno. Zato pritožbeno sodišče zavrača tudi ta pritožbeni ugovor.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS tožničino pritožbo obravnavalo kot pritožbo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS v zvezi s 1. in 2. odstavkom 107. člena ZUS pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.