Jedro

V skladu s prvim odstavkom 11. člena SPZ se šteje (domneva), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je (kot tak) vpisan v zemljiško knjigo. Obstoj te domneve je povezan (tudi) z okoliščino, da je v našem pravnem sistemu (v skladu z 49. členom SPZ) konstitutivna predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom njen vpis v zemljiško knjigo. Klet kot individualni prostor sicer (upoštevaje tretji odstavek 4. člena SZ-1) lahko predstavlja sestavni del posameznega dela ali pa mu (v nasprotnem primeru) pripada. Vendar pa je potrebno tudi za presojo z njo povezanih lastninsko-pravnih vprašanj upoštevati zemljiško-knjižne vpise (zemljiško-knjižno stanje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika sta dolžna toženkama v 15-ih dneh solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 308,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25. 4. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim sta dolžni toženki tožnikoma v roku 15-ih dni izročiti v posest zidano klet z oznako št. 9, ki se nahaja v kletni etaži stanovanjskega bloka na naslovu v Č., jima izročiti ključe navedene kleti in iz nje odstraniti vse stvari, prav tako pa jima solidarno povrniti pravdne stroške (vse I. točka izreka); - odločilo, da sta dolžna tožnika toženkama v roku 15-ih dni solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 2.180,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico), podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek. Poudarjata, da sodišče ni odločilo o zahtevku, postavljenem v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2018. Sodišče bi moralo glede na postavljeni zahtevek najprej ugotoviti, kdo je zemljiškoknjižni lastnik sporne kleti. Pri odločitvi ni upoštevalo povezave med zemljiškoknjižnimi in katastrskimi podatki ter kaj je dejansko izvorni podatek, ki ga zemljiška knjiga povzame. ID znak nepremičnine, s katero se le-ta označi v zemljiški knjigi, je namreč povzet iz katastra, kar je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov za nepremičnine pravdnih strank. Pojasnjujeta, kaj izhaja iz zadnjega elaborata za vpis v kataster stavb, izdelanega v letu 2009, in iz sklepa GURS o vpisu v kataster stavb z dne 15. 4. 2009. Iz elaborata, ki je bil podlaga za vpis v kataster stavb, nesporno izhaja, da je sporna klet označena s številko dela stavbe 119, ki je v solasti tožnikov. Številke delov stavbe in površina ter raba so izvorni podatki katastra, ki ju zemljiška knjiga samo povzame. Ker sta sama zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine z ID znakom 0000-28-119, pod katerega je v katastru stavb zajeta tudi sporna klet, sta torej tudi zemljiškoknjižna lastnika te kleti. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo določila ZEN in ZZK-1 glede izvornih podatkov posamezne evidence. Spregledalo je, da je kataster tisti, ki identificira nepremičnino s številko, rabo in površino, zemljiška knjiga pa identifikacijsko označbo zgolj povzame. Prav tako je zmotno uporabilo določila ZEN v delu, ko je štelo za relevanten etažni načrt iz leta 2001 in vpis le-tega v zemljiško knjigo. Kot izhaja iz odločbe GURS z dne 15. 12. 2017, s katero je bila zavrnjena zahteva prve toženke za uskladitev podatkov katastra stavb, je relevanten samo zadnji elaborat iz leta 2009, kar je v skladu s 5. členom ZEN. Glede na spremembo podatkov po zadnjem elaboratu je dejansko stanje vpisov kataster stavb takšno, kot izhaja iz elaborata iz leta 2009, in je sklicevanje sodišča prve stopnje na zgodovinski izpisek iz zemljiške in vknjižbo v letu 2002 nerelevanten. V tem delu je dejansko stanje zaradi napačnega pravnega naziranja zmotno ugotovljeno. Upoštevaje določilo 5. člena ZEN velja zadnji vpis v kataster stavb in elaborat, po katerem sta v povezavi z novo določeno identifikacijsko številko, ki jo je povzela zemljiška knjiga, tožnika zemljiškoknjižna solastnika sporne kleti in s tem aktivno legitimirana. Tožnika opozarjata na izpovedbo B. M., ki je izdelal etažni načrt iz leta 2001 in iz katere izhaja, da je bil njegov etažni načrt le neka osnova brez upoštevanja pogodb in drugih listin, zaradi česar je elaborat iz leta 2009 lahko spremenil stanje. Navedena dejstva je potrdil tudi priča A. B. Zmotno je tudi pravno naziranje sodišča prve stopnje, da je lastništvo prvo toženke potrjeno s potrdili GURS z dne 30. 1. 2002 in z dne 4. 2. 2002. GURS namreč ne ugotavlja in določa lastništva delov nepremičnin, ampak le katastrske oznake. Da je stališče sodišča prve stopnje pravno napačno, izhaja tudi iz dopisa GURS z dne 15. 5. 2018, ki se v spisu nahaja zaradi poziva h stranski intervenciji. Katastrski podatki glede identifikacije površine in delov nepremičnin v stanovanjskem bloku pravdnih strank so se v letu 2009 spremenili. Pod oznakom nepremičnine 0000-28-119, ki je povzet iz katastra in tako vsebuje tudi sporno klet št. 119, pa je v zemljiški knjigi vknjižena solastninska pravica tožnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da nista zemljiškoknjižna lastnika sporne kleti, je tako pravno in dejansko zmoten. Fizično je ostalo dejansko stanje v zvezi z lastništvom nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo dokaze v zvezi z ugotavljanjem dejanskega lastništva sporne kleti, vendar jih v obrazložitvi sodbe ni povzelo in ocenilo (podana naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba je glede na način vodenja postopka, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko lastništvo in se odločilo za angažiranje izvedenca, potem pa se premislilo, s pravdnimi strankami, pa na pripravljalnem naroku ni odprto razpravljalo, kot to zahteva 279.c člen ZPP, „sodba presenečenja“. Tudi sicer ugovora lastništva prvotoženke glede na zemljiškoknjižno stanje sploh ni mogoče obravnavati, ker na sporni kleti ni mogoče pridobiti samostojne lastninske pravice, saj je del nepremičnine ID znak 0000-28-119. Ker sporna klet ni samostojna stvar, ne more biti predmet stvarne pravice. V nadaljevanju pritožnika pojasnjujeta, da prvotoženka ni mogla biti dobroverna, zaradi česar naj bi bilo izključeno tudi priposestvovanje.

3. Toženki sta v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnika uvodoma poudarjata, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku, ki sta ga postavila v vlogi z dne 11. 4. 2018. A ker v zvezi z njim sama (pravilno) ugotavljata, da je predstavljal samo (dodatno) specifikacijo prvotno postavljenega zahtevka (o katerem je z izpodbijano sodbo odločilo sodišče prve stopnje) in da ni šlo za spremembo tožbe, posledično neprepričljivo izzvenijo njune trditve, da naj bi šlo iz razloga, ker o njunem zahtevku ni bilo v celoti odločeno, za bistveno kršitev pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost sodbe.

6. V skladu s prvim odstavkom 11. člena SPZ1 se šteje (domneva), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je (kot tak) vpisan v zemljiško knjigo. Obstoj te domneve je povezan (tudi) z okoliščino, da je v našem pravnem sistemu (v skladu z 49. členom SPZ) konstitutivna predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom njen vpis v zemljiško knjigo.2 Klet kot individualni prostor sicer (upoštevaje tretji odstavek 4. člena SZ-13) lahko predstavlja sestavni del posameznega dela ali pa mu (v nasprotnem primeru) pripada. Vendar pa je potrebno tudi za presojo z njo povezanih lastninsko-pravnih vprašanj upoštevati zemljiško-knjižne vpise (zemljiško-knjižno stanje). Tožnika sta svoje upravičenje na sporni kleti (ob sklicevanju na 92. člen SPZ) utemeljevala s trditvijo, da je njuna lastninska pravica na sporni kleti vknjižena v zemljiško knjigo.4 Zakaj ta trditev ne drži oziroma zakaj govori zemljiško-knjižno stanje v prid prvotoženke, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 11. - 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.5 V tem okviru se je sklicevalo6 tudi na redni7 in zgodovinski8 zemljiškoknjižni izpisek v zvezi s prvotoženkinim stanovanjem (v stavbi na naslovu Č.) z ID znakom 0000-28-108. Tako iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bila v njeno korist dne 29. 12. 20039 (in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja z dne 12. 12. 1991, kupne pogodbe z dne 25. 8. 1992 ter upoštevaje 5. člen ZPPLPS10) na delih stavbe11 36.E, 37.E in 38.E (pri čemer, kot to v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve, pritožba pa temu ne oporeka, del 37.E predstavlja prav sporno klet) vknjižena lastninska pravica. Na podlagi obvestila GURS, Območne geodetske uprave Novo mesto, št. .... z dne 15. 4. 2009 pa je bila nato v zemljiški knjigi (glej prilogo B5) vpisana združitev delov stavbe 36.E, 37.E in 38.E v del stavbe 108.E.12 Omenjeno izhaja iz rednega izpisa iz zemljiške knjige za prvotoženkino stanovanje z ID znakom 0000-28-10813 (glej prilogo B5).

7. Pritožnika se ob poudarjanju povezave med zemljiškoknjižnimi in (izvornimi) katastrskimi podatki14 (in pravilne uporabe določb ZZK-115 ter ZEN16) sklicujeta na elaborat za vpis v kataster stavb iz leta 200917 (oziroma prej omenjeni sklep GURS z dne 15. 4. 2009), iz katerega naj bi izhajalo, da je sporna klet označena s št. dela stavbe 119,18 ki (pa) naj bi bil v njuni solasti. Pri tem je pomembneje od okoliščine, da se tudi na 28. strani omenjenega elaborata (ki prikazuje primerjalni seznam preštevilčbe delov stavbe) v zvezi s starim stanjem dela stavbe št. 0000-28-108 (ki je v lasti prvo toženke) navajajo deli št. 0000-28-36, št. 0000-28-37 (torej del, ki naj bi predstavljal sporno klet) in št. 0000-28-38,19 to, kar sta toženca upravičeno navajala že v postopku na prvi stopnji20 (enako pa tudi sedaj v odgovoru na pritožbo), da je bil elaborat iz leta 2009 (samo) podlaga za vpis stavbe in posameznih delov stavbe v kataster stavb (da je bil s tem namenom izdelan)21 ter da nima vplivov na lastninsko-pravna razmerja, razvidna iz zemljiške knjige. Ta pa izkazuje, da sporna klet pripada prvo toženki. Točno to okoliščino (in ne etažni načrt iz leta 2001) je (glede na to, da sta se tožnika22 v zvezi s svojim zahtevkom sklicevala prav na zemljiško knjigo) upravičeno kot ključno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje (glej drugi in tretji odstavek 11. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato v konkretnem primeru ni bistveno pritožbeno izpostavljanje, da je prvo toženka pri GURS vložila zahtevo za uskladitev podatkov zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in da je bila ta zavrnjena s pojasnilom, da je v tem oziru (upoštevaje 9. člen ZEN) pomemben le zadnji elaborat iz leta 200923 (glej prvotoženkino zahtevo z dne 28. 11. 2017 in odločbo GURS, Območna geodetska uprava Novo mesto z dne 15. 12. 2017 v prilogah B21 in B22).

8. Sodišče prve stopnje lastništva prvotoženke nikjer ne utemeljuje zgolj z obstojem potrdil GURS. Potrdilo etažnega načrta GURS, OGU Novo mesto, Izpostava ..., št. ... z dne 30. 1. 2002, omenja zgolj v zvezi z listinami (dogodki), na katere se sklicuje zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek (glede prvotoženkine nepremičnine), oziroma ki so „vodile“ k stanju, kot ga izkazuje zemljiška-knjiga (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe24). Upravičeno pa pritožba v tem delu izpostavlja, da GURS ne ugotavlja in ne določa lastništva delov nepremičnin, ampak le katastrske znake. Ker lastniška vprašanja na nepremičninah (oziroma njenih (pripadajočih) delih), ki so predmet te pravde, niso v domeni omenjenega organa, prav tako evidence ustreznih upravičenj na njih ne predstavljajo katastri (registri), ki jih v skladu s 3. členom ZEN (tak organ) vzpostavi, vodi in vzdržuje, je neprepričljivo (hkrati tudi sicer nekonkretizirano) sklicevanje na drugi in šesti odstavek II. točke dopisa GURS z dne 15. 5. 2018 (l. št. 77 - 80), poslanega v zvezi z zavrnitvijo Republike Slovenije, da bi v postopek stopila kot stranski intervenient na strani tožene stranke.

9. Tudi pritožbeni očitek, da naj bi ostalo zaradi napačnega pravnega naziranja dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je presplošen in že zato neupošteven. Podobno velja za navajanje, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem dejanskega lastništva sporne kleti sicer izvajalo dokaze, a da jih v obrazložitvi sodbe ni povzelo. Pritožba namreč konkretno ne obrazloži, kaj naj bi v tem oziru za odločitev bistvenega izostalo. Neprepričljive so nadalje trditve o „sodbi presenečenja“, češ da se je sodišče prve stopnje premislilo glede angažiranja izvedenca, ne da bi v zvezi s tem s strankama odprto razpravljalo v smislu 279. c člena ZPP.25 Tudi v tem oziru pritožba ne uspe ustrezno pojasniti, o čem točno bi moralo sodišče prve stopnje s strankama „razpravljati.26 Omenjeno sodišče je ugotovilo, da zemljiško-knjižno stanje, na katero sta se tožnika sklicevala oziroma se sklicujeta (češ da je sporna klet del njune nepremičnine ID znak 0000-28-119), njunih trditev ne potrjuje.27 V zvezi s tem pa angažiranje izvedenca geodetske stroke ni bilo potrebno. Ker prvotoženkina upravičenja glede sporne kleti izkazuje zemljiška knjiga, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje, zakaj slednja lastninske pravice ni mogla pridobiti s priposestvovanjem.28

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnika sama trpita svoje z njeno vložitvijo nastale stroške; sta pa dolžna toženkama povrniti njune upravičeno nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženkama ne gre povračilo odvetniške nagrade za pregled dokumentacije in posvet s strankama. Ta nagrada gre odvetniku v skladu s Tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT)29 le v primeru, če omenjene storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojno storitev), kar pa toženki (v odgovoru na pritožbo niti) ne zatrjujeta. Upravičeni pa sta do po vračila nagrade za sestavo odgovora pritožbe (1. točka Tar. št. 21 OT) v višini 375 točk, kar upoštevaje 10% povišanje zaradi zastopanja dveh strank (7. člen OT), 2% povračilo izdatkov za stranko (11. člen OT) in 22% DDV skupaj znaša 308,00 EUR.

1 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 284, 285. 3 Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej njuno prvo pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2018. 5 Pritožbeni očitek, da omenjeno sodišče svoje odločitve v tem delu ni argumentiralo, ne drži, pritožbena trditev, da zaključek o tem, da je prvo toženka zemljiško-knjižna lastnica, temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pa nekonkretizirana (in že zato neprepričljiva). 6 In sicer (za razliko od tega, kar zatrjujeta pritožnika) povsem upravičeno. 7 Glej prilogo B5. 8 Glej prilogo B6. 9 Z datum učinkovanja od 12. 4. 2002. 10 Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo, Uradni list RS, št. 89/99, s kasnejšimi spremembami. 11 Kar je bilo izvedeno na podlagi odločbe GURS OGU Novo mesto, Izpostave ... z dne 19. 7. 2001, št. ..., ter potrdila etažnega načrta GURS OGU Novo mesto, Izpostava ... št. ... z dne 30. 1. 2002 (ki je bilo, kot je to pojasnjeno na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, izdano na podlagi zahtevka za potrditev etažnega načrta, vloženega s strani T. d.o.o.). 12 V zvezi s tem glej tudi sklep istega organa 02132-00068/2009-3 z dne 15. 4. 2009 (v prilogi B19), ki se tako kot tožnika, sklicuje na elaborat za vpis stavbe v kataster stavb z dne 11. 3. 2009. 13 Torej novo označbo, ki jo je zemljiška knjiga (kot poudarja pritožba) povzela iz v letu 2009 spremenjenih katastrskih podatkov, a iz katere (to je iz zemljiške knjige) izhaja (tudi), da naj bi omenjeni del stavbe (108.E) nastal z združitvijo treh delov (od katerih naj bi bil eden tudi sporna klet – 37.E). 14 Kar naj bi zemljiška knjiga (kot to izpostavlja pritožba) zgolj povzela. 15 Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami. 16 Zakon o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/2006, s kasnejšimi spremembami. 17 Točno z dne 11. 3. 2009 (priloga A13). 18 ID znak 0000-28-119. 19 Na kar je bilo opozorjeno tudi ob zaslišanju predstavnika upravnika stavbe (T. d.o.o.) A. B. (dne 25. 10. 2018). 20 Glej njuno prvo pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2018. 21 Kar je ob svojem zaslišanju dne 25. 10. 2018 omenil tudi B. M., ki je v letu 2001 izdelal etažni načrt, ki je bil podlaga za vpis v zemljiško knjigo in katerega izpovedbo (o tem, da naj bi etažni načrt v letu 2001 izdelali brez upoštevanja pogodb glede stanovanj, ter da naj bi ta predstavljal samo neko osnovo) pritožnika izpostavljata. Kaj točno je bilo ob izdelavi etažnega načrta v letu 2001 upoštevano oziroma ali je bilo pri tem postopano na pravilen način, za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku ni odločilno. Ključno je lastninsko-pravno stanje, kot izhaja iz zemljiške knjige (na katero sta se ves čas oziroma se sklicujeta tudi tožnika). Na drugi strani so pritožbene trditve o tem, da je šlo (pri etažnem načrtu, ki ga je izdelal B. M.) zgolj za začasen vpis, ne(po)jasn(jen)e. 22 In da se še zmeraj. 23 Ki da naj bi podatke prejšnjega (kot izpostavlja pritožba) „povozil“. 24 Na katerem mestu (v okviru 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) naj bi se sodišče prve stopnje sklicevalo na potrdilo GURS z dne 4. 2. 2002, tudi sicer ni razvidno. 25 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 26 Prav tako je v tem oziru nejasno pritožbeno omenjanje pripravljalnega naroka (sklicevanje na 279. c člen ZPP), saj je (na podlagi ugotovitve, da je zadeva zrela za razsojo) odločitev, da izvedenca ne bo angažiralo, sodišče prve stopnje očitno sprejelo šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 25. 4. 2019. 27 Pri čemer tudi nikjer ne trdi, da naj bi bila sporna klet predmet (samostojne) lastninske pravice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bila klet v letu 2009 (z ostalima deloma) združena v (sedaj novi) del 0000-28-108 (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 28 Da naj bi temelj njenih upravičenj priposestvovanje, ne ugotavlja niti sodišče prve stopnje. 29 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami.