Jedro

Pravno pomembni dejstvi za odločitev o zahtevku tožnice sta, ali je tožnica delala z delovnim časom, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti ter, kdaj je pričela s takim delom. Prijava v zavarovanje je le posledica in sama po sebi ne daje pravice do nadomestila, če zavarovanec tudi dejansko ne dela s skrajšanim delovnim časom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo z dne 2. 3. 2009 zavrnila zahtevek tožnice za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Z dokončno odločbo z dne 17. 8. 2009 pa je ob ugotovitvi, da je bila ta pravica tožnici priznana že s sodbo sodišča, prvostopno odločbo odpravila in odločila, da se tožnici navedeno nadomestilo ne izplačuje - ker tožnica še ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je odločbi tožene stranke odpravilo in odločilo, da je tožnica upravičena do nadomestila za čas od 29. 1. 2009 do 26. 12. 2010. Zahtevek za čas od 11. 12. 2002 do 28. 1. 2009 je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica skušala ustrezno prijavo glede dela s skrajšanim delovnim časom urediti še pred prejemom sodbe sodišča, s katero ji je bila ta pravica priznana in je tudi že delala le štiri ure dnevno. Spremembo je pri ZZZS uredila z dnem 1. 4. 2006, o dejstvu pričetka dela v skrajšanem delovnem času pa je toženo stranko obvestila 28. 1. 2009. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo nadomestilo že od 17. 12. 2008, ko je bila izvedena sprememba pri ZZZS. Ne more biti v škodo tožnici, da je ves čas plačevala prispevke za poln delovni čas.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno naziranje sodišča, da bi lahko prijava spremembe podatkov na ZZZS pomenila pričetek opravljanja dela s skrajšanim delovnim časom, saj takšna sprememba ni bila realizirana pri pristojnem davčnem organu, kar naj bi bilo odločilno v zvezi z opredelitvijo pojma pričetka dela oziroma opravljanja dejavnosti s skrajšanim delovnim časom v zvezi s 129. in 190. členom ZPIZ/92. V primeru samostojne dejavnosti je to opredelitev smiselno razlagati tako, da gre za obseg priglašene dejavnosti pri pristojnem davčnem organu. Ni dokazano, da bi tožnica imela priglašeno samostojno dejavnost za krajši delovni čas. Tožnica ima za vse sporno obdobje všteto v pokojninsko dobo za poln delovni čas, ker je tako plačevala prispevke.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. S pravnomočno sodbo (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1256/2007 z dne 22. 2. 2008 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 315/2008 z dne 10. 7. 2008) je bila tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti od 11. 12. 2002 dalje. Od tega dne dalje ji je bila z isto sodbo priznana tudi pravica do zaposlitve s skrajšanim delovnim časom 4 ure in sicer „na delovnem mestu prodajalke v kiosku (v okviru samostojne dejavnosti)“.

7. Samo priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kot pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja, ni sporno. Sporna tudi ni pravna podlaga za odločitev: 129. in 190. člen ZPIZ/92. Sporno je le vprašanje, od kdaj dalje se tožnici to nadomestilo izplačuje. Po določbi 129. člena ima pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom invalid II. kategorije, ki na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Po določbi 190. člena pa se nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom, vse dokler zavarovanec opravlja delo v takem času.

8. Pravno pomembni dejstvi za odločitev o zahtevku tožnice sta torej, ali je tožnica delala z delovnim časom, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti ter, kdaj je pričela s takim delom. Prijava v zavarovanje je le posledica in sama po sebi ne daje pravice do nadomestila, če zavarovanec tudi dejansko ne dela s skrajšanim delovnim časom.

9. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da je bila tožnici s pravnomočno sodbo priznana pravica do zaposlitve na točno določenem delovnem mestu: na delovnem mestu prodajalke v kiosku in to v okviru samostojne dejavnosti. Tudi če je bila tožnica zavarovana kot samostojna podjetnica zato iz pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi za izplačevanje nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, morala kakorkoli spreminjati obseg svoje dejavnosti. Priznana ji je bila le pravica, da v okviru svoje registrirane dejavnosti lahko dela kot prodajalka le s skrajšanim delovnim časom, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti. Da je tožnica v spornem obdobju dejansko delala le štiri ure dnevno, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice, zaslišane na obravnavi, in tožena stranka nasprotnega ni dokazovala. Na tako dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano. Kot rečeno, sklicevanje na to, da bi morala tožnica spremeniti in ustrezno prijaviti spremembo dejavnosti (pri davčnem organu), za odločitev ni pomembno.

10. Tudi dejstvo, da je tožnica ves čas plačevala (kot samostojna podjetnica) prispevke za poln delovni čas, na odločitev ne more vplivati. Lahko sicer pomeni, da je tožnica plačevala več, kot pa bi bila dolžna, vendar pa je to imelo za posledico, da ji je bilo to ob upokojitvi ustrezno upoštevano.

11. Ker revizijski razlog ni podan in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).