Jedro

Pri tožniku, ki je še nadalje kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami (fizično manj naporno delo, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, brez izpostavljenosti stalnim prisilnim držam in globokemu sklanjanju) v polovičnem delovnem času, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 5. 2009 in odločba ... z dne 25. 2. 2009 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in v laični pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, saj glede na izvide je njegovo zdravje takšno, da ni zmožen za nobeno delo ter prosi za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter invalidsko upokojitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 19. 5. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 25. 2. 2009, s katero je ta izrekla, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen za fizično manj naporno delo, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, in tam, kjer ne bo izpostavljen stalnim prisilnim držam in globokemu sklanjanju vratne in ledvene hrbtenice, s polovico polnega delovnega časa od 1. 12. 2006 dalje.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) po katerem je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njim podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti so razvrščeni zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več, v III. kategorijo spadajo zavarovanci z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ki niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določena dela, vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije in tudi s pomočjo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ... ugotovilo, da pri tožniku do dneva dokončne odločbe z dne 25. 2. 2009 še ni prišlo do popolne izgube dela zmožnosti. Pri tem je sodna izvedenka psihiatrinja podala mnenje, da s psihiatričnega stališča zmanjšuje tožnikovo dela zmožnost predvsem simptomatika anksioznosti in depresivnosti, nižje intelektualne sposobnosti pa ga pri izvajanju del, na katera je bil razporejen niso omejevale. Tudi specialist gastroenterolog je ugotovil, da je bil tožnik kljub lumboishialgiji, cervikobrahialnemu sindromu, distiniji in trem operacijam v območju abdoma sposoben opravljati ustrezno fizično manj naporno delo, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, kjer ne bo izpostavljen stalnim prisilnim držam in globokemu sklanjanju v vratni in ledveni hrbtenici, s polovico polnega delovnega časa ter poudaril, da tožniku dodatne omejitve, kakor so bile ugotovljene z dokončno odločbo z dne 19. 5. 2009 in so pri tožniku podane že od 1. 12. 2006 niso potrebne. Tožnik na navedeno izvedensko mnenje ni imel pripomb.

Pritožbeno sodišče tako ne more sprejemati posplošenih navedb tožnika, da je njegovo zdravje takšno, da bi moral biti razporejen v I. kategorijo invalidnosti, saj je imelo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, ki je skladno z ostalo medicinsko dokumentacijo zadostno strokovno podlago za zaključek, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti.

Tožnik pri katerem obstaja III. kategorija invalidnosti, rojen … . … . 1956 še ni dopolnil 63 let in tako tudi ne izpolnjuje pogoja iz 3. alinee 1. odstavka 67. člena ZPIZ-1, da bi pridobil pravico do invalidske pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.