Jedro

Kdor ne izpolnjuje pogoja - nezmožnost za delo, ni upravičen do stalne družbene pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo centra za socialno delo, s katero je zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev stalne družbene denarne pomoči. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnik ni na predpisan način dokazal nezmožnosti za delo, zato ne izpolnjuje pogojev za dodelitev stalne denarne pomoči. Tožena stranka tožniku še pojasnjuje, da lahko z novo vlogo zahteva dodelitev enkratne ali začasne denarne pomoči, za katero nezmožnost za delo ni pogoj.

Tožnik v tožbi meni, da je odločitev krivična. Čeprav je vse življenje pošteno delal mora na starost beračiti, medtem ko mladi prejemajo vse vrste denarnih pomoči. Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o dodelitvi stalne družbene pomoči, za kar gre v obravnavanem primeru, je samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Uradni list SRS, št. 26/84, 14/89 in 27/89 - prečiščeno besedilo). Po določbi 12. člena zakona o postopku za uveljavljanje socialnovarstvenih pravic (Uradni list RS, št. 23/91-XLVII) se namreč pri odločanju o priznanju socialnovarstvenih pravic, med katere spada tudi pravica do stalne družbene pomoči, uporabljajo materialnopravne določbe navedenega sporazuma. Stalna denarna pomoč kot edini ali kot dopolnilni vir preživljanja se dodeli občanom, ki izpolnjujejo pogoje, določene v 69. in 7o. členu navedenega sporazuma, med katerimi je tudi nezmožnost za delo. Kar se navedenega pogoja tiče, se tožena stranka sicer nepravilno sklicuje na določbo 71. člena sporazuma, po kateri nezmožnost za delo dokazuje občan, ki je mlajši od 60 let (ženske) oziroma 65 let (moški), z izvedenskim mnenjem invalidske komisije, ali z mnenjem druge ustrezne komisije. Gre namreč za določbo procesne narave, ki izven pravil splošnega upravnega postopka ureja dokazovanje. Tako določbo pa lahko vsebuje le zakon, zato navedene določbe v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati.

Ne glede na navedeno pa je po presoji sodišča pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev stalne družbne pomoči. Iz predloženih spisov namreč izhaja, da ima tožnik registrirano obrt in da obrtno dejavnost še vedno opravlja, kar je v nasprotju z njegovo trditvijo, da je nezmožen za delo, kakih drugih dokazil pa tožnik, ki je bil v postopku zaslišan, ni predložil in ne navedel. Sodišče zato ni imelo razloga za dvom o pravilnosti ugotovitve prvostopnega organa in tožene stranke, da tožnik pogoja za dodelitev stalne družbene pomoči - nezmožnost za delo, ne izpolnjuje. Konkretnih ugovorov glede te ugotovitve tožnik v tožbi tudi ne navaja.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna, zato je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, RS št. 1/91-I).