Jedro

Za presojo o zahtevi za vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov je v obravnavanem primeru relevantna določba prvega odstavka 32. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1, na podlagi katere je treba ugotoviti, ali je davčni zavezanec plačal več, kot je bil dolžan plačati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj z dne 18. 10. 2006, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za vračilo plačanih davkov in prispevkov, ki so bili plačani na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 3. 8. 2001. Upravni organ druge stopnje je revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo z dne 30. 7. 2007. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da ni bila aktivna družbenica izbrisane družbe A., d. o. o., in da je pravica do izterjave davčnega dolga po sklepu o prisilni izterjavi z dne 3. 8. 2001 relativno in absolutno zastarala, zato so ji bila nezakonito zarubljena denarna sredstva, katerih vračilo zahteva v tem postopku. Zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, kljub temu, da je to izrecno zahtevala. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se njeni tožbi v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov zastopanja.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 274.089,82 EUR (prej 65.682.884,40 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je revidentka upravičena do vrnitve 65.682.884,40 SIT, izterjanih na podlagi podlagi sklepa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj z dne 3. 8. 2001, s katerim je bila zoper revidentko kot pravno naslednico izbrisane družbe A., d. o. o., uvedena prisilna izterjava iz naslova dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe, ki so razvidne iz odločbe SDK Republike Slovenije, Podružnica Kranj z dne 2. 8. 1994, ki je postala izvršljiva 3. 9. 1994. 9. Za presojo o zahtevi za vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov je relevantna določba prvega odstavka 32. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1, ki določa, da se zavezancu za davek, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati v skladu z zakonom, preveč plačani znesek, ki presega 2.500 tolarjev, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma oziroma od dneva predložitve obračuna davka, če z zakonom ni drugače odločeno. Za odločitev o zahtevi za vračilo preveč plačanih davkov je torej treba ugotoviti, ali je davčni zavezanec plačal več, kot je bil dolžan plačati.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bilo s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani U 2506/2006-12 z dne 15. 1. 2008 ugotovljeno, da je revidentka kot aktivna družbenica izbrisane družbe pravna zavezanka za plačilo davčnega dolga na podlagi določbe četrtega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah - ZGD. Obveznosti, ki so bile od revidentke izterjane na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 3. 8. 2001, so bile ugotovljene z odločbo SDK, Podružnice Kranj z dne 2. 8. 1994, izvršljivo dne 3. 9. 1994, ki je bila izdana A., d. o. o. Iz knjigovodske kartice izbrisane družbe izhaja, da so na njej evidentirana plačila, ki izhajajo iz razčlenitve prometa denarnih sredstev v breme računa revidentke, ker so bila vplačana na račune, navedene v sklepu z dne 3. 8. 2001, in da kartica ne izkazuje preveč plačanih obveznosti.

11. Po presoji revizijskega sodišča je glede na navedeno obstajala zakonita pravna podlaga za plačilo davkov in prispevkov v znesku 65.682.884,40 SIT, ki je bil revidentki izterjan na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 3. 8. 2001, saj je bila kot aktivna družbenica izbrisane družbe pravna zavezanka za plačilo navedenega dolga. Niti iz navedb revidentke niti iz podatkov v upravnih in sodnem spisu ne izhaja, da bi bila z odločbo ugotovljena drugačna davčna obveznost revidentke, kot izhaja iz izvršljive odločbe SDK, Podružnice Kranj z dne 2. 8. 1994. Glede na določbo prvega odstavka 32. člena ZDavP-1 je zato po presoji Vrhovnega sodišča zakonita odločitev tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da revidentka ni upravičena do vračila plačanih davkov in prispevkov, saj ne obstaja zakonska podlaga za vračilo.

12. Revizijski ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ni utemeljen. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Po presoji revizijskega sodišča revidentka ni določno in s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila, katera pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi vračila davkov in prispevkov, bi bila z opravo glavne obravnave in z izvedbo predlaganega dokaza zaslišanja revidentke dokazana. Zato po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi opustitev oprave glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj je sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Vrhovno sodišče se ne opredeljuje do revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bila revidentka aktivna družbenica izbrisane družbe A., d. o. o., ter ali je prisilna izterjava na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 3. 8. 2001, nezakonita iz razloga, ker je nastopilo zastaranje pravice do izterjave davka. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da se obe sporni vprašanji, ki ju izpostavlja revidentka, nanašata na zakonitost navedenega sklepa o prisilni izterjavi, ki je samostojna pravna celota in ni predmet tega upravnega spora. O tem je bilo že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani U 2506/2006-12 z dne 15. 1. 2008, revizija zoper navedeno sodbo je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 140/2008 z dne 13. 10. 2010. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo in se do ugovorov materialno in procesnopravne narave, ki se nanašajo na zakonitost sklepa o prisilni izterjavi z dne 3. 8. 2001, ni opredelilo.

14. Revidentka v reviziji vztraja pri navedbah in dokaznih predlogih, ki jih je podala že tekom dosedanjih postopkov pred upravnimi organi in sodiščem prve stopnje, zato naj se štejejo za sestavni del revizije. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno sklicevanje na predhodne navedbe v upravnem postopku in v upravnem sporu ni dopustno in se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje, kajti to je storilo že sodišče prve stopnje v sodbi oziroma tožena stranka v svoji odločbi. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009) navedlo, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Ker je njen predmet sodba sodišča prve stopnje, se revident ne more sklicevati na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podal v upravnem postopku in v tožbi v upravnem sporu. V reviziji je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti.

15. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).