Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti pravnomočne odločitve, da sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja in se zadeva odstopi v reševanje upravni enoti.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti pravnomočne odločitve, da sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja in se zadeva odstopi v reševanje upravni enoti.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sporno, kateri organ (sodišče ali upravni organ) je pristojen za vračanje premoženja, ki je bilo pravnemu predniku predlagateljev zaplenjeno leta 1945, oziroma v kakšnem postopku se o tem odloča. Postopek se je od leta 1991 vodil pred sodišči v nepravdnem postopku, v njem so bili izdani štirje delni sklepi o vrnitvi premoženja. Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da se je sodna praksa končno ustalila v smeri, da je za presojo, ali je pravni temelj vračanja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (po katerem so pristojna sodišča) ali Zakon o denacionalizaciji (po katerem so načeloma pristojni upravni organi) odločilno, kaj je bil pravni temelj podržavljenja premoženja. Odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bilo pravnemu predniku predlagateljic premoženje zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, še preden je bila glede tega izdana kazenska sodba vojaškega sodišča. Kakšnih izjemnih okoliščin, po katerih bi se po ustavnosodni praksi (ki jo je natančno analiziralo in povzelo) vseeno ustalila sodna pristojnost, ni ugotovilo.

2. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja v delu, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, ter da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Upravni enoti Ljubljana (I. točka izreka). Dopustilo je udeležbo odvetnici Tjaši Andree Prosenc (na strani predlagateljev) (II. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljic in udeleženke z interesom zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da v tej zadevi ni pomembno le, kdo in v kakšnem postopku odloča o vrnitvi premoženja, ampak tudi, da gre za različne materialnopravne predpise o vračanju premoženja, glede katerih obstajajo določene razlike. Ocenilo je, da pretehtajo razlogi za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Udeleženka z interesom je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Šlo naj bi za vprašanje, glede katerega naj bi odločitev odstopala od sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Poudarja, da je bil postopek začet leta 1991 in da so bili v nepravdnem postopku izdani že štirje pravnomočni delni sklepi, o zadevi naj bi odločalo tudi Vrhovno sodišče. Zadnja odločitev, po kateri se zadeva po enaintridesetih letih odstopi upravni enoti, naj bi bila v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 148/2001, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 137/2014 in tudi z najnovejšim stališčem Ustavnega sodišča v zadevi Up-507/18. 5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367.a člena ZPP), zato je revizijo v tem obsegu dopustilo.

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).