Jedro

Zmotna je revizijska trditev, da naj bi toženka v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker je prvo sodišče odklonilo izvedbo dokaza za zaslišanje toženke kot stranke. Res je toženka v pritožbi vztrajala pri tem dokaznem predlogu, vendar je to takrat pravilno opredelila kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kot procesno kršitev. Sicer pa relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče presoja samo, če so v pritožbi uveljavljane, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (določba drugega odstavka 365. člena ZPP). Ker gre glede okoliščine, kdaj je toženka tožečo stranko obvestila, da izposojenega gradiva ne more vrniti, ker ga je izgubila, za vprašanje popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, sedaj očitane procesne kršitve ni storilo niti prvo sodišče, taka procesna kršitev, do katere naj bi prišlo pred sodiščem prve stopnje, pa tudi sicer glede na določbo druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju toženki s sodbo naložilo, da mora plačati tožeči stranki še 17.922,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.8.1992 dalje in ji povrniti pravdne stroške, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženkino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi zoper sodbo prve stopnje je toženka izrecno vztrajala pri že v postopku na prvi stopnji podanem predlogu za zaslišanje toženke kot stranke prav zaradi ugotovitve, do kdaj je šteti prepozno vrnjeno oziroma izgubljeno gradivo kot zamudo, ki gre v breme toženki v skladu z določbami poslovnika tožeče stranke o delu z uporabniki. Čeprav ima poslovnik posebne določbe glede primerov zamude in glede primerov izgube gradiva, je sodišče druge stopnje ta dokazni predlog štelo za nerelevanten, češ da ni potrebno dokazovanje, kdaj je toženka obvestila tožečo stranko o izgubi. Revidentka meni, da je ta okoliščina ključnega pomena za pravilno razlago materialnopravnih določb poslovnika, pa tudi, da tožeča stranka ni bila dovolj skrbna v smislu 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Od dneva obvestila o izgubi gradiva toženki ni mogoče več zaračunavati zamude, temveč le povrnitev nastale škode. Sodišče je kot datum brez argumentov določilo 4.5.1992, čeprav je bila tožeča stranka obveščena bistveno prej. Ker je sodišče prve stopnje odklonilo izvedbo dokaza z zaslišanjem toženke, je kršilo določbo prvega odstavka 354. člena ZPP, isto kršitev pa je očitati tudi sodišču druge stopnje, ki je zavrnilo v pritožbi očitano kršitev postopka.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (določba tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zmotna je revizijska trditev, da naj bi toženka v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker je prvo sodišče odklonilo izvedbo dokaza za zaslišanje toženke kot stranke. Res je toženka v pritožbi vztrajala pri tem dokaznem predlogu, vendar je to takrat pravilno opredelila kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kot procesno kršitev. Sicer pa relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče presoja samo, če so v pritožbi uveljavljane, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (določba drugega odstavka 365. člena ZPP). Ker gre glede okoliščine, kdaj je toženka tožečo stranko obvestila, da izposojenega gradiva ne more vrniti, ker ga je izgubila, za vprašanje popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, sedaj očitane procesne kršitve ni storilo niti prvo sodišče, taka procesna kršitev, do katere naj bi prišlo pred sodiščem prve stopnje, pa tudi sicer glede na določbo druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Revidentka zmotno uveljavlja, da je navedena dejanska okoliščina odločilna za samo razlago materialnopravnih določb poslovnika tožeče stranke o delu z uporabniki. Gre za dejansko okoliščino, ki jo je potrebno ugotoviti, da se lahko pravilno uporabi navedeni pravilnik, ne pa za njegovo razlago. S tako opredelitvijo v reviziji revidentka skuša posredno uveljaviti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Sodišče druge stopnje ni štelo dejanske okoliščine o datumu, kdaj je toženka obvestila tožečo stranko o izgubi izposojenega gradiva, za nerelevantno, kot uveljavlja revidentka. Iz razlogov pritožbene odločbe jasno izhaja, da se je strinjalo z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je to bilo dne 4.5.1992. S pravilnimi razlogi je zavrnilo tudi toženkin očitek, da naj bi bilo mogoče tožeči stranki očitati pomanjkanje po 18. členu Zakona o obligacijskih razmerjih zahtevane skrbnosti.

Materialnopravne določbe poslovnika tožeče stranke o delu z uporabniki sta obe nižji sodišči pravilno razložili in uporabili. Ker v postopku ni prišlo niti do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo toženkino revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.