Jedro

Kako je med pravdnima strankama prišlo do spora, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Sodišče druge stopnje je še dopolnilo razloge iz prvostopne sodbe ter obrazložilo, kako bi toženec lahko preprečil ravnanje, zaradi katerega trdi, da je moral ukrepati. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Če pa je tako, ni razlogov za dvom v pravilnost uporabe 162. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Druge pravne podlage, ki bi utemeljevala uporabo 192. člena ZOR, pa toženec ni izkazal. Ob ugotovitvi, da ne gre za samopomoč in tudi ne za silobran, toženec pa kaj drugega ni zatrjeval, do uporabe 192. člena ne more priti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tem odškodninskem sporu je bilo pravnomočno razsojeno tako, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 221.550,20 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče zmotno uporabilo 162. člen ZOR, ko je ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo za dovoljeno samopomoč. Tudi, če bi bilo to res, pa so bili izpolnjeni pogoji vsaj za deljeno odgovornost po 192. členu ZOR. Ravnanje tožnika je bilo nedvomno vzrok za konflikt med pravdnima strankama, kar bi sodišče moralo upoštevati in ugotoviti soodgovornost tožnika. Napačna pa je tudi odločitev o vzročni zvezi med toženčevim ravnanjem in škodo, ki jo je utrpel tožnik. V tem delu so razlogi drugostopnega sodišča v obrazložitvi sodbe v nasprotju z vsebino listin in zapisnikom o zaslišanju tožnika. Toženec v reviziji ponavlja svoje ugovore v zvezi z vprašanjem, kdaj je bil narejen rentgenski posnetek in kdaj je bila ugotovljena poškodba na Travmatološki kliniki v Ljubljani. Toženec ponavlja, da bi odločitev lahko bila pravilna, če bi iz zdravstvene dokumentacije izhajalo, da je že ob pregledu dne 1.3. oz. 2.3.1992 tožnik imel zlom zapestja oz. če izvid z dne 2.3.1992 ne bi bil b.p.. Zato toženec predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi v obsodilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, na revizijski stopnji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Kako je med pravdnima strankama prišlo do spora, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Sodišče druge stopnje je še dopolnilo razloge iz prvostopne sodbe ter obrazložilo, kako bi toženec lahko preprečil ravnanje, zaradi katerega trdi, da je moral ukrepati. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Če pa je tako, ni razlogov za dvom v pravilnost uporabe 162. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Druge pravne podlage, ki bi utemeljevala uporabo 192. člena ZOR, pa toženec ni izkazal. Ob ugotovitvi, da ne gre za samopomoč in tudi ne za silobran, toženec pa kaj drugega ni zatrjeval, do uporabe 192. člena ne more priti.

Med dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, sodijo tudi ugotovitve o vzročni zvezi med tožnikovim padcem in poškodbo zapestja. Toženec v tej zvezi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Drugostopno sodišče je v svoji obrazložitvi natančno navedlo, kako razume razkorak med ugotovitvijo splošnega zdravnika in ugotovitvijo zdravnika travmatologa. Sodbo sodišča druge stopnje je v celoti mogoče preizkusiti. Sodišče je namreč tožencu odgovorilo, da lečeči zdravnik ni ugotovil zloma čolniča desnega zapestja, da pa je isti posnetek zdravnik travmatolog drugače tolmačil. Le v odgovor na revizijske navedbe revizijsko sodišče napotuje toženca na drugo stran izvedenskega mnenja (list. št. 19 spisa), v katerem je pojasnjeno, da je na rentgenskih posnetkih, ki jih je tožnik prinesel s seboj, viden zlom čolniča brez večjega premika kostnih odlomkov. V navedenem izvedenskem mnenju je na isti strani tudi odgovor na vprašanje, kako je bilo s poškodbo trtice.

Toženec v reviziji nadalje izpodbija odločitev o višini odškodnine, vendar le zaradi napačno ugotovljene vzročne zveze. Ker je na ugotovitve o vzročni zvezi, kot je že bilo navedeno, revizijsko sodišče vezano, je tudi ta ugovor neutemeljen.

Zato je revizijsko sodišče potem, ko tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).