Jedro

Če bi se izkazalo, da storilec ni lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, ki je na fotografiji prekrškovnega organa, glede vprašanja, ali je morda vozil ta avtomobil, zakonska domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP sploh ne bo več prišla v poštev. V takem primeru bo moral prekrškovni organ storilcu dokazati, da je vozil vozilo, ki je na fotografiji prekrškovnega organa.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Dobje, Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Vitanje, Vojnik in Zreče je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca B. M. spoznal za odgovornega za prekršek po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je izrekel globo 300,00 EUR in 3 kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Celju je storilčevi zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da se storilcu izreče globa 250,00 EUR, v ostalem pa je plačilni nalog ostal nespremenjen. Sodišče je storilca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zatrjuje, da je sodišče storilcu onemogočilo uresničevanje pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, poleg tega so razlogi izpodbijane sodbe nerazumljivi. Storilec je po stališču vrhovnega državnega tožilca z navedbami v zahtevi za sodno varstvo, da na radarski sliki sploh ni njegovo vozilo in da že deset let ni lastnik prikolice, kar lahko potrdijo njegovi družinski člani z izpovedbami na sodišču, ter da je njegova žena v prometni nesreči izgubila registrsko tablico, izkazal zadostno procesno aktivnost, saj je sam predložil razbremenilne dokaze oziroma je predlagal njihovo izvedbo. Dokazi so bili materialnopravno relevantni, saj je prometno dovoljenje dokazovalo, da je storilec lastnik avtomobila, ki je drugačne oblike kot vozilo na radarski fotografiji. Storilčeva žena je bila razbremenilna priča v zvezi z navzočnostjo storilčeve registrske tablice na prikolici. Nadalje vrhovni državni tožilec navaja, da se sodišče do odločilne okoliščine, to je lastništva avtomobila na radarski fotografiji po stališču vrhovnega državnega tožilca ZVCP-1 kljub dokazu, ki je spornost domnevanega dejstva v zadostni meri izkazoval, sploh ni opredelilo. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je to še toliko bolj nerazumljivo, ker je očitno, da je storilec s predloženimi in predlaganimi dokazi sodišču vzbudil dvom prav o okoliščini, ali je res on lastnik vozila na fotografiji, ne o okoliščini, ali je storilec lastnik registrske tablice na fotografiji. Storilec je z zadostno procesno skrbnostjo izpodbijal tudi dejstvo, da ni lastnik prikolice in da je tretjo registrsko tablico njegova žena izgubila v prometni nesreči, zato so nerazumljive tudi navedbe sodišča, da lastništvo prikolice ni relevanten dokaz. Sodba pa nima nobenih razlogov glede razbremenilne okoliščine, to je o izgubljeni registrski tablici, čeprav sodišče obenem zatrjuje, da je ravno dejstvo, da registrska tablica pripada storilcu, tisto, kar je prepričalo sodišče v to, da je storilec očitani prekršek tudi storil. Sodišče je s tem po stališču vrhovnega državnega tožilca storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer IV Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 20/2013 z dne 19. 3. 2013, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013) obrazložilo, da se po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1) v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Predlagatelj mora torej navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje, vendar po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je namreč, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

6. Po navedenem stališču storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. Po presoji Vrhovnega sodišča je storilec v obravnavani zadevi to tudi storil ter s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje. V zahtevi za sodno varstvo je storilec navedel, da nima prikolice, tista, ki jo je imel, pa je bila za prevoz čolna. To lahko sodišče preveri pri njegovih družinskih članih. Ob prvi registraciji je sicer res prevzel tri registrske tablice, vendar je eno izgubil v nesreči, zaradi česar je na vozilo namestil tretjo tablico. V zvezi s fotografijo, priloženo plačilnemu nalogu, je storilec navedel, da prikolico vleče njemu neznano vozilo, ne pa vozilo, ki je v njegovi lasti. Zahtevi je storilec priložil fotokopijo svojega prometnega dovoljenja, iz katerega je razvidno, da je lastnik vozila Citroen s komercialno oznako Xsara Picasso; da je registrska oznaka tega vozila CE ...; razvidni pa so še drugi tehnični in identifikacijski podatki o tem vozilu. V odgovoru na obvestilo in pozivu k izjasnitvi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 5. 2013 je storilec še navedel, da je s fotografije prekrškovnega organa razvidno, da je na njej posneto vozilo Volkswagen Passat s prikolico, na kateri je njegova registrska tablica, sam pa je lastnik vozila Citroen Xsara Picasso. Eno od prevzetih registrskih tablic je v prometni nesreči izgubila njegova žena T. M., ko se je zaletela v steber pri bolnišnici v Šentjurju. Ponovil je še, da nikoli ni imel prikolice, razen prikolice za prevoz čolna, ki pa jo je skupaj s čolnom prodal pred desetimi leti. Zato je storilec predlagal, da sodišče postopek o prekršku zoper njega ustavi.

7. V izpodbijani sodbi je sodišče take storilčeve navedbe zavrnilo. Ugotovilo je, da je lastnik vozila z registrsko oznako CE ... ter da je (ob registraciji) prevzel tri registrske tablice. Storilčeva navajanja v zvezi s prikolico je sodišče ocenilo kot nerelevantna. To, da storilec ni lastnik prikolice, ni relevanten dokaz, da ni domnevni storilec prekrška. Registrska tablica, ki označuje vozilo, po uradnih podatkih pripada storilcu. V konkretnem primeru gre za obratno dokazno breme, ko mora storilec sam izpodbijati domnevano dejstvo iz 8. člena ZPrCP. Storilec v tej smeri ni ponudil nobenega dokaza. Morebitni dokaz bi bil, če bi storilec ponudil alibi, kar pomeni dokaz, kje je bil v kritičnem trenutku, torej da ni bil voznik. Sodišče je še ponovilo, da storilec ni ponudil nobenega relevantnega dokaza, ki bi sodišče spravil v dvom glede domnevanega dejstva.

8. V zgoraj citiranih sodbah je Vrhovno sodišče tudi obrazložilo, da je cilj vsakega postopka o prekršku pravno pravilna in zakonita odločba o (ne)obstoju prekrška. Res je, da je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, vendar pa to ne pomeni, da je v tovrstnih postopkih izključena uporaba načela materialne resnice (prvi odstavek 68. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1). Dolžnost predložitve dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, namreč ne pomeni uvedbe razpravnega načela in izenačitve položaja storilca v prekrškovnem postopku s položajem stranke v pravdnem postopku (prvi odstavek 7. člena v zvezi z 215. členom Zakona o pravdnem postopku). Storilec je zahtevi za sodno varstvo priložil fotokopijo prometnega dovoljenja, iz katere je razvidna ne samo registrska oznaka njegovega vozila, temveč tudi relevantni podatki o njegovem vozilu (znamka, komercialna oznaka, oblika karoserije, barva ipd.). Tak dokaz je pravno relevanten v zvezi s storilčevim zatrjevanjem, da na fotografiji, ki jo je posnel prekrškovni organ, sploh ni njegovo vozilo, temveč vozilo druge znamke in z drugo komercialno oznako (Volkswagen Passat). To drugo vozilo pa je vleklo prikolico z registrsko oznako, ki je enaka registrski oznaki njegovega vozila. Sodišče je očitno podvomilo o storilčevi trditvi v zvezi z njegovim vozilom, saj je pri Upravni enoti Celje opravilo poizvedbe o tem dejstvu. Če je sodišče dvomilo v resničnost storilčeve izjave v zvezi z njegovim vozilom in fotokopijo njegovega prometnega dovoljenja, torej je podvomilo, da je on storilec očitanega prekrška, ne pa lastnik oziroma uporabnik vozila na fotografiji prekrškovnega organa, bi moralo, da bi ta dvom odpravilo, kljub odsotnosti storilčevega izrecnega dokaznega predloga, o tem kot pričo zaslišati storilčevo ženo ter samo ugotoviti, ali je na fotografiji prekrškovnega organa res storilčev avto oziroma ugotoviti, da je avto na fotografiji zares vozil storilec. Le takšna razlaga prvega odstavka 8. člena ZPrCP omogoča procesno ravnovesje oziroma ustrezno porazdelitev dokaznega bremena med sodiščem in storilcem pri ugotavljanju materialne resnice v tovrstnih postopkih.

9. Ob povedanem je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev pravice do obrambe. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP (o identiteti storilčevega vozila oziroma ugotoviti, da je storilec vozil drugo vozilo, ki je vleklo prikolico z registrsko oznako, ki pripada storilčevemu vozilu) ter o zadevi ponovno odločiti. Če bi se izkazalo, da B. M. ni lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, ki je na fotografiji prekrškovnega organa, glede vprašanja, ali je morda vozil ta avtomobil, zakonska domneva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP sploh ne bo več prišla v poštev. V takem primeru bo moral prekrškovni organ storilcu dokazati, da je vozil vozilo, ki je na fotografiji prekrškovnega organa. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, zato ni presojalo še uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Seveda pa bo moralo sodišče v novi odločbi ugotoviti in obrazložiti vsa odločilna dejstva.