Jedro

Ob nesporno ugotovljeni vsebini družbene pogodbe in sklepa o delitvi dobička je pravilno stališče davčnih organov, da predstavlja dohodek iz premoženja (dohodek, dosežen z udeležbo pri dobičku) le tisti del izplačila, ki prejemniku pripada v skladu z družbeno pogodbo, v presežnem delu pa izplačilo predstavlja druge osebne prejemke.

Tožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja, da se ji kot davčno priznani odhodki upoštevajo dodatno obračunani davki in prispevki ter neto zneski izplačil, ki so po izpodbijani odločbi predmet dodatne obdavčitve, ter zahteva, da dobiček v znesku, ki je bil prekvalificiran v druge prejemke, ostane še naprej nerazporejen. Izplačilo dobička ni davčno priznan odhodek. Izplačani znesek in davčne obveznosti, ki so vezane na posamezno izplačilo dobička, lahko, ker tožeča stranka razširjenega dobička pred predstavitvijo dobička v izkazu poslovnega izida za leto 2002 skladno s SRS 15 ni izkazovala (niti za to niso bili izpolnjeni pogoji), zmanjšujejo le dobiček tega leta, ki pripada družbenikom. Delitev dobička na podlagi sklepa skupščine pa tudi ni strošek oziroma odhodek leta sprejema sklepa o razdelitvi in njegovega izplačila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Murska Sobota je tožeči stranki v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dajatev za leto 2003 z izpodbijano odločbo v I. točki izreka dodatno odmeril: davek od dobička pravnih oseb za leto 2003 v znesku 255,29 EUR (pod 1); davek od osebnih prejemkov od drugih osebnih prejemkov v znesku 378,20 EUR (pod 2); prispevek iz in na plače za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo, za zaposlovanje, in prispevek delojemalca na plače za poškodbe pri delu, v skupnem znesku 86.483,51 EUR, od osnove 226.391,61 EUR in po stopnjah, razvidnih iz izreka (pod 3-11); akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve po lestvici v znesku 88.085,37 EUR (pod 12), vse s pripadajočimi obrestmi od 1. 1. 2005 do dneva plačila, in v II. točki izreka ugotovil, da je tožeča stranka v I. točki izreka odmerjeni davek plačala dne 21. 9. 2005. Iz razlogov, ki se nanašajo na ukrepe pod točkami I.3 do 12, na katere se tožba vsebinsko nanaša, sledi, da je tožeča stranka v letu 2003 družbenikoma A. in B.B.(družbeniku in direktorju družbe) mesečno izplačevala udeležbo v dobičku, doseženem v letu 2002. Izplačila B.B. po višini presegajo znesek dobička, ki mu pripada v skladu z družbeno pogodbo. Po 11. členu družbene pogodbe imata družbenika pravico do deleža pri dobičku sorazmerno z višino poslovnih deležev, v skladu s sklepom skupščine. Na podlagi sklepa skupščine o delitvi čistega dobička družbe v letu 2002 z dne 26. 3. 2003, je B.B. upravičen do izplačila dela dobička v višini 62.666.666,69 SIT, ki njegovemu 10% poslovnemu deležu sorazmerni del dobička (8.412.983,50 SIT) presega za 54.253.682, 78 SIT. Po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2001 je B.B. kot direktor tožeče stranke upravičen do mesečne bruto plače v znesku 847.000,00 SIT ter dobička po sklepu skupščine. Navedeni del dobička mu je bil zato po presoji davčnega organa izplačan za opravljeno delo in ne kot dohodek iz premoženja, kar izhaja iz pogodbe o ustanovitvi družbe in pogodbe o zaposlitvi. Sklep skupščine o delitvi dobička v tem delu pomeni realizacijo pogodbe o zaposlitvi, na njegovi podlagi izplačani znesek v delu, ki presega delež na dobičku, ki mu pripada kot družbeniku, se zato obravnava kot prejemek iz delovnega razmerja po 4. alinei prvega odstavka 15. člena ZDoh, ki predstavlja osnovo za davek od osebnih prejemkov po prvi alinei 16. člena ZDoh ter osnovo za obračun prispevkov po 3. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Uradni list RS, št. 5/96 do 97/01). Ti se na podlagi 130. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04 do 139/04) dodatno obračunajo in naložijo v plačilo tožeči stranki kot izplačevalki. V ponovnem postopku je tožeča stranka dodatno predložila pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2001, ki v prvotnem postopku ni bila predložena. Njena vsebina pa dodatno potrjuje prvotno odločitev, da se izplačilo B.B., ki presega delež dobička, izplačanega na podlagi njegovega premoženja – poslovnega deleža v tožeči stranki, obdavči kot prejemek iz delovnega razmerja in ne kot dohodek, dosežen z udeležbo pri dobičku (dohodek iz premoženja), kot meni tožeča stranka.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-14-100/2008-2 z dne 17. 5. 2010 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Za odgovor na vprašanje, ali gre v smislu ZDoh za izplačilo osebnega prejemka, ni pravno pomembno, ali podlago za izplačilo predstavlja delovnopravna, obligacijskopravna ali morda korporacijska zakonodaja. Iz določbe 15. člena ZDoh niti smiselno ne izhaja, da bi bili osebni prejemki omejeni na obligacijskopravne in delovnopravne podlage. Tudi vseh prejemkov, ki so izrecno našteti v 15. členu ZDoh, ni mogoče uvrstiti med pravice obligacijskega ali delovnega prava. Predmet urejanja po ZDoh je med drugim določitev predmeta obdavčenja in davčnih osnov, to pa je predmet davčnega in ne izključno korporacijskega prava. Pri razlagi, kaj je predmet obdavčenja po določbi 1. alinee 1. odstavka 64. člena ZDoh, je zato treba poleg določb ZGD upoštevati tudi druge določbe ZDoh, v zvezi s tem zlasti določbo 63. člena in naslov tega oddelka, ki jasno opredeljujeta, da ureja obdavčevanje dohodkov iz premoženja. V tem smislu ne more biti nobenega dvoma, da udeležba na dobičku za delničarje in družbenike predstavlja dohodek iz premoženja. Ob navedenem pa je tako nesporno, da izplačilo iz dobička opravljeno na podlagi sprejetega pravnoveljavnega skupščinskega sklepa, ki presega 10% lastniški delež, dejansko nima podlage v premoženju, vključenim v družbo, ki je ustvarila dobiček. Čeprav je izplačilo skladno z veljavno korporacijsko zakonodajo in sprejetim skupščinskim sklepom, prejemek iz premoženja ne izvira. Družbeniki se sicer lahko dogovorijo o drugačni delitvi dobička, kot bi jim pripadal na podlagi njihovih poslovnih deležev, vendar izplačilo dobička tudi v tem primeru ni obdavčeno kot osebni prejemek v smislu 15. člena ZDoh le v primeru, če ima podlago v premoženju. Iz 1. odstavka 63. člena ZDoh jasno izhaja, da se določbe 5. razdelka III. Poglavja ZDoh nanašajo samo na dohodke iz premoženja. Pri njeni razlagi je treba upoštevati še določbo zadnjega stavka v 1. odstavku 63. člena ZDoh: davek na dohodek iz premoženja se plača le, če se od teh dohodkov ne plačuje kakšen drug davek po tem zakonu. S tem pa je očitno mišljeno, da imajo lahko nekateri dohodki mešano naravo in predstavljajo predmet obdavčevanja po različnih določbah ZDoh. V takšnem primeru ima takšen drug davek prednost, uporaba določb o davku od dohodkov iz premoženja pa subsidiarno veljavo. Izplačilo dobička, ki presega 10% lastninski delež prejemnika, ne temelji na lastninski kategoriji, na podlagi katere imajo pravico do udeležbe na dobičku družbeniki na podlagi kapitalskih vlaganj v družbo. Z vidika obdavčitve prejemkov so pomembne določbe davčne zakonodaje pri opredelitvi, kakšne vrste prejemek predstavlja posamezno izplačilo z vidika njegovega prejemnika kot davčnega zavezanca. V obravnavanem primeru je bilo torej ključnega pomena dejstvo, da B.B. razlike prejemka – izplačila dobička nad 10% deležem v družbi ni dosegel na podlagi svojega premoženja, iz česar izhaja logična posledica, da ga je lahko dosegel le še na podlagi svojega dela, kar je nenazadnje določeno tudi v pogodbi o zaposlitvi. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. I Up 124/2002-2 z dne 27.1. 2004. Podredni predlog tožeče stranke, naj se ji zneski dodatno obračunanih davkov in prispevkov ter neto znesek drugega prejemka, ki so bili obračunani B.B., v davčnem obračunu priznajo kot odhodek, pritožbeni organ zavrne, ker gre za odhodek, ki ga ob upoštevanju 9. člena in 2. odstavka 20. člena ZDDPO ni mogoče davčno priznati. Kot odhodek se po navedenih določbah priznajo tudi deli plač iz naslova uspešnosti poslovanja v obračunanih zneskih, ugotovljenih v skladu s splošnima kolektivnima pogodbama, tožena stranka pa navedenih izplačil ni opredelila kot plače in od njih tudi ni obračunala dajatev v skladu z zakonom.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek oziroma, da na glavni obravnavi izvede vse predlagane dokaze, tožbi ugodi ter s sodbo odloči v zadevi tako, da ugotovi, da sporno izplačilo predstavlja izplačilo dobička družbeniku, toženi stranki pa naloži vračilo po izpodbijani odločbi plačanega zneska v višini 179.974,22 EUR z zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Izpodbijana odločba je na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1453/2006-10 z dne 2. 10. 2007 izdana v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Odločba je v celoti nepravilna in nezakonita. Sporno v zadevi je, ali družbeniku B.B. izplačani dobiček na podlagi sklepa skupščine z dne 26. 3. 2003 predstavlja izplačilo dobička družbeniku, ali pa prejemek iz naslova delovnega razmerja. Od vrste prejemka je namreč odvisna tudi njegova obdavčitev. Davčni organ dejanskega namena oziroma volje družbenikov ni ugotavljal. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno in napačno ugotovljeno. Volja, da se dobiček razdeli med družbenika družbe, je razvidna že iz sklepa družbenikov. Njegova veljavnost in dopustnost delitve dobička v drugačnem razmerju od tistega, ki je zapisano v družbeni pogodbi, nista sporna. Davčni organ izrecno priznava, da je dobiček družbenikom lahko izplačan v drugačnem razmerju, kot ga določa družbena pogodba. S tem demantira svojo kvalifikacijo presežka izplačanega dobička kot prejemek iz delovnega razmerja. Za različno obravnavo izplačila, ki je bilo opravljeno na podlagi istega sklepa o delitvi dobička, pa tudi ni pravne podlage. Kolikor davčni organ veljavnosti sklepa ne oporeka, bi moral obravnavano izplačilo dobička v celoti obravnavati kot izplačilo dobička družbeniku in ga tako tudi davčno obravnavati. Kot je v svoji sodbi navedlo Upravno sodišče, davčna zakonodaja ne more posegati v opredelitev posameznih pravnih kategorij in pojmov, ki jih vsebinsko opredeljuje zakonodaja na področju gospodarskih družb, kot tudi delovnopravna zakonodaja. Skladno z navedeno zakonodajo pa obravnavano izplačilo v celoti predstavlja izplačilo dobička B.B. kot družbeniku tožeče stranke. Izpodbijana odločba je zato notranje neskladna, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Trditev tožeče stranke, da sklep predstavlja soglasno izraženo voljo obeh družbenikov, potrjujejo tudi v postopku predložena strokovna mnenja. Dopolnitev strokovnega mnenja z dne 16. 2. 2005 pa potrjuje pravilnost stališča tožeče stranke, da se izplačilo, kot je obravnavano, lahko obravnava le kot izplačilo udeležbe na dobičku v smislu prve alinee 64. člena ZDoh in tako tudi obdavči. Da je bil namen družbenikov izplačilo dobička B.B., dokazuje tudi ravnanje tožeče stranke kot izplačevalke in vztrajnost tožeče stranke pri dokazovanju, da gre za izplačilo dobička. Namen družbenikov bi bilo mogoče ugotoviti z njunim zaslišanjem oziroma ga je mogoče ugotoviti na podlagi njunih ravnanj. Drugačno postopanje davčnega organa je neskladno z načelom materialne resnice. Namen družbenikov tudi ni mogel biti drugačen, kot da gre za izplačilo dobička, saj kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2001, direktor ni upravičen do izplačil za poslovno uspešnost, temveč je upravičen zgolj do plače in dobička po sklepu družbenikov. Sklep davčnega organa, ki sporno izplačilo okvalificira kot izplačilo za poslovno uspešnost, je nepravilen in nezakonit. Davčni organ je ravnal v nasprotju s stališči sodbe in posledično napačno uporabil materialno pravo, saj pri pravni kvalifikaciji vsebine prejemka napačno izhaja iz davčne zakonodaje, namesto iz korporativne in delovnopravne zakonodaje, kot mu je to naložilo sodišče. Tožeča stranka vztraja tudi pri svojem podrednem zahtevku, da se ji neto znesek drugega prejemka ter obračunane davčne obveznosti v davčnem obračunu priznajo kot davčno priznan odhodek in tožeči stranki zniža davčna osnova za obdavčitev z davkom na dobiček pravnih oseb. Prvostopni davčni organ neutemeljeno navede, da v davčnem obračunu za leto 2003 teh odhodkov ne more priznati. Odhodki, ki se izplačajo na podlagi udeležbe pri dobičku in nimajo podlage v lastniškem deležu, pa po mnenju davčnega organa niso davčno priznani. Razlogi so neskladni z ugotovitvijo, da gre za osebne prejemke, ki imajo podlago v zaposlitvi. Odločitev je zato v nasprotju z 12. členom ZDDPO, ki opredeljuje davčno priznane odhodke. Glede na prekvalifikacijo izplačila dobička v izplačilo drugega prejemka iz delovnega razmerja, tožeča stranka pričakuje, da dobiček v znesku, ki je bil prekvalificiran v druge prejemke, ostane v tem znesku še naprej nerazporejen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih odločbe prve in druge stopnje. Predlaga zavrnitev tožbe.

Po prejemu odgovora na tožbo tožeča stranka vztraja pri dosedanjih navedbah in stališčih. V zvezi z razlogi odločbe o pritožbi, na katere se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka, pa v celoti prereka stališča, ki jih v svoji odločbi zavzame pritožbeni organ, ki odločitev utemelji izključno z določbami davčnega zakona. Stališča so tudi v nasprotju s tistimi, ki jih je v tej zadevi zavzelo Upravno sodišče, namreč, da je z vidika opredelitve narave prejemka treba upoštevati zakonodajo gospodarskih družb in delovnopravno zakonodajo. Stališče, da prejemek ne izvira iz premoženja, temveč iz naslova skupščinskega sklepa, ki po mnenju pritožbenega organa nima narave premoženja, temveč predstavlja le voljo družbenikov, temelji na napačni uporabi materialnega zakona. Povsem jasno je, da gre pri sprejetju sklepa skupščine, s katerim se odloča o izplačilu dobička družbenikom, za uresničevanje premoženjske pravice, saj lahko odločajo le družbeniki, ki so v družbi kapitalsko udeleženi, kar je B.B. nedvomno bil. Pritožbeni organ neutemeljeno zavrne pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek tožeče stranke za dodatno priznanje odhodkov in s tem znižanje davčne osnove za davek od dobička pravnih oseb. Tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 124/2002 z dne 27. 1. 2004 ni utemeljeno. Konkretne obrazložitve tožena stranka v tej zvezi ne poda, je pa Vrhovno sodišče v navedeni sodbi obravnavalo povsem drugačen primer od obravnavanega v tem postopku, saj je presojalo naravo izplačanega dobička za zaposlene, člane uprav in nadzornega sveta, ki niso bili niti delničarji, niti družbeniki družbe izplačevalke. V predmetni zadevi pa gre za izplačilo dobička družbeniku na podlagi sklepa skupščine o delitvi dobička.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, s katerimi prvostopni organ utemeljuje izrek pod točkami I/3 do 12. Sodišče jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Sodišče se strinja tudi s pravnimi stališči, ki jih v obrazložitvi odločbe dodatno navede pritožbeni organ. Ta so v celoti skladna s stališči, ki jih je do relevantnih določb ZDoh zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije, med drugimi tudi v sodbi, na katero se sklicuje tožena stranka. Z njimi je v celoti (pravilno) pravno utemeljen način obdavčitve dobička, kolikor gre za dobiček, izplačan B.B. kot direktorju družbe. Prav to pa je bistvo spora v obravnavani zadevi. Tožeča stranka namreč tudi v upravnem sporu vztraja, da je bil B.B. dobiček v celoti izplačan kot družbeniku na podlagi njegovega poslovnega deleža. Skladno z 2. odstavkom 429. člena ZGD (Uradni list RS, št. 30/93 do 93/02, v nadaljevanju: ZGD) se deli dobiček sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba ne določa drugače. Skladno z družbeno pogodbo je po navedenem delež posameznega družbenika na podlagi njegovega poslovnega deleža lahko tudi višji od poslovnemu deležu sorazmernega dela dobička. Izplačani dobiček ima tudi v delu, ki presega poslovnemu deležu sorazmerni del, podlago v premoženju in predstavlja dohodek iz premoženja. Sodišče se po navedenem ne strinja s stališčem pritožbenega organa, kolikor ga je razumeti, da se kot dohodek iz premoženja, ne glede na določbe družbene pogodbe o delitvi dobička, torej v vsakem primeru, obdavči le dobiček, ki je sorazmeren poslovnemu deležu prejemnika.

Po 11. členu družbene pogodbe (Pogodbe o družbi z omejeno odgovornostjo), ki sta jo družbenika tožeče stranke sklenila dne 28. 3. 2001, imata družbenika pravico do deleža pri dobičku, vendar sorazmerno z višino poslovnih deležev, v skladu s sklepom skupščine. Družbena pogodba po navedenem drugačnega načina delitve dobička od tiste, ki jo (v odsotnosti drugačne ureditve v družbeni pogodbi) določa zakon, ne določa. Smiselno stališče, da družbena pogodba s pristavkom „v skladu s sklepom skupščine“ omogoča spreminjanje načina delitve dobička med družbenika z vsakokratnim sklepom skupščine, je z jasnim besedilom 11. člena družbene pogodbe neskladno, neskladno pa je tudi s sicer dispozitivnimi določbami ZGD o delitvi dobička d.o.o., po katerih družbeniki svoje pravice izvršujejo v skladu z zakonom in družbeno pogodbo. Razdelitev dobička med družbenika je namreč pogojena z odločitvijo skupščine, da se dobiček med družbenike razdeli in o tem, v kakšnem delu se razdeli. Tudi v sklepu skupščine družbe z dne 26. 3. 2003 je določen le znesek dobička, ki pripada B.B. in A., pri čemer ni spora, da B.B. pripadajoči znesek presega delež, ki mu ob upoštevanju 10% poslovnega deleža pripada kot družbeniku po družbeni pogodbi. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča pravilno stališče davčnih organov, da predstavlja dohodek iz premoženja (dohodek, dosežen z udeležbo pri dobičku) le tisti del izplačila, ki mu pripada v skladu z družbeno pogodbo. Ob nesporno ugotovljeni vsebini družbene pogodbe in sklepa o delitvi dobička, je sklep, da izplačilo v presežnem delu predstavlja druge osebne prejemke, pravilen in utemeljen v določbah zakona, na katere se sklicujeta davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Navedeno pa, kot pravilno poudari že davčni organ prve stopnje, dodatno potrjuje vsebina Pogodbe o zaposlitvi direktorja z dne 1. 2. 2001 in po kateri (pod III) je B.B. kot direktor tožeče stranke za opravljeno delo po tej pogodbi upravičen do mesečne bruto plače v znesku 847.000,00 SIT ter dobička po sklepu skupščine.

Tožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija zavrnitev podrednega predloga, da se ji, kolikor bi s tožbo zoper ukrepe pod točkami I/3 do 12 izreka ne bila uspešna, kot davčno priznani odhodki priznajo dodatno obračunani davki in prispevki ter neto zneski izplačil, ki so po izpodbijani odločbi predmet dodatne obdavčitve (in s tem ukrep pod točko I/1 izreka izpodbijane odločbe) ter njena zahteva (pričakovanje), da dobiček v znesku, ki je bil prekvalificiran v druge prejemke, ostane še naprej nerazporejen. Odločanje o razdelitvi dobička je v pristojnosti družbenikov in ne v pristojnosti davčnega organa. V zadevi ni spora, da sta družbenika na skupščini sprejela pravnoveljani sklep o razdelitvi dobička in da so bila izplačila iz dobička na tej podlagi tudi izvršena. Izplačilo dobička ne predstavlja davčno priznanega odhodka. Dobiček se namreč ugotavlja kot razlika med prihodki in odhodki. Izplačani znesek in davčne obveznosti, ki so vezane na posamezno izplačilo dobička lahko, ker tožeča stranka razširjenega dobička pred predstavitvijo dobička v izkazu poslovnega izida za leto 2002 skladno s SRS 15 (2002) ni izkazovala (niti za to niso bili izpolnjeni pogoji), zmanjšujejo le dobiček tega leta, ki pripada družbenikom. Delitev dobička na podlagi sklepa skupščine pa tudi ni strošek oziroma odhodek leta sprejema sklepa o razdelitvi in njegovega izplačila.

Zatrjevanih bistvenih kršitev načel in pravil upravnega postopka sodišče tudi ni našlo. Načelo materialne resnice, na katerega se sklicuje tožnik, terja ugotovitev pravno pomembnih dejstev, ki so bila v obravnavani zadevi, kot že navedeno, v celoti in pravilno ugotovljena. Pravna stališča, na katerih temelji izpodbijana odločba, ne odstopajo od sodne prakse tega in Vrhovnega sodišča. Stališče pritožbenega organa, ki izplačilo kot osebni prejemek utemelji izključno z določbami zakona o obdavčenju, pa je sodišče s to sodbo delno korigiralo. Navedeno iz zgoraj navedenih razlogov ne vpliva na pravilnost sklepa o dejanskem stanju, ki je podlaga izpodbijane odločitve.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

V zadevi je odločilo na nejavni seji, ker so bili vsi predlagani dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta.