Jedro

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Namen odškodnine za strah ni v tem, da daje odškodninsko varstvo vsakemu, tudi neznatnemu škodnemu posegu. Zato strah ne postane pravno relevantna škoda že samo zato, ker je bil oškodovanec udeležen v prometni nezgodi. To postane šele ob izpolnjenosti zgoraj navedenih kriterijev, torej če stopnja in trajanje strahu to opravičujejo. Odškodnina za strah, ki ni bil intenziven kot tudi odškodnina za kratkotrajen intenziven strah, ki pa ni imel nobenih posledic, se zato ne prizna, kar je izpodbijana odločitev tudi pravilno upoštevala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 708.643,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer znesek 700.000,00 SIT iz naslova negmotne škode, znesek 8.643,60 SIT pa iz naslova gmotne škode. Odškodnino za negmotno škodo je odmerilo v znesku 800.000,00 SIT in odštelo 100.000,00 SIT na račun že plačane akontacije. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki povrnitev priglašenih pravdnih stroškov. V reviziji navaja, da je v izpodbijani sodbi napačno navedeno, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel lahko telesno poškodbo v kombinaciji poškodb, ki imajo naravo sledi poškodbe, saj se vse zadobljene poškodbe že približujejo hudi telesni poškodbi. Sodišče druge stopnje očitno ni pregledalo izvedeniško mnenje dr. S. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo treba tožniku prisoditi zahtevano odškodnino v celoti, torej 500.000. Takšno odškodnino opravičuje strnjeno bolečinsko obdobje, ki je trajalo pet tednov, 24 ur dnevno, bodoče občasne bolečine, ki jih bo imel tožnik pri obremenjevanju noge in nevšečnosti, ki jih je imel tožnik pri zdravljenju. Zaradi teh je utrpel tudi sekundarni strah, ki je trajal štiri tedne. Utrpel pa je tudi primarni strah, ko ga je zbil zavarovanec tožene stranke, ko je pridivjal izza ovinka. Primarni strah je bil intenziven, saj je bil tožnik v življenjski nevarnosti, splošno pa je tudi znano, da se je mnogo tovrstnih trkov končalo s smrtjo mopedista. Zato bi mu sodišče moralo priznati odškodnino iz tega naslova. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni pravilno odmerjena. Priznana bi mu morala biti zahtevana odškodnina v celoti, torej v znesku 800.000,00 SIT. Brazgotina na levem stopalu povzroča tožniku motnje pri obremenjevanju noge in pri odvijanju stopala. Ker ima vinograd, ki zahteva vsakdanje delo, prestaja duševne bolečine sleherni dan. Navaja še, da pri odločanju o stroških postopka sodišči nista celovito vrednotili uspeha pravdnih strank.

V skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo, materialno pravo, ki je hkrati tudi predmet tožnikove revizijske graje, pa je bilo pravilno uporabljeno.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je bila določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je utrpel oziroma jo trpi kot posledico poškodb, zadobljenih v prometni nezgodi, ter odločitev o neizpolnjenosti pogojev za prisojo odškodnine za strah. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Kvalifikacija telesne poškodbe tožnika kot lahke, ki jo izpodbijana sodba povzema iz izvedeniškega mnenja dr. H. S. (str. 4), je eden od elementov objektivizacije odmere odškodnine za negmotno škodo. Vsekakor pa v obravnavani zadevi ni bil odločilni element za njeno odmero, kot naj bi to izhajalo iz revizije. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč pravilno upoštevali vse zgoraj navedene kriterije. Tako sta pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT upoštevali vse konkretne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine in izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja. To pa izkazuje, da je tožnik trpel dva dni hude, pet dni srednje močne, štiri tedne pa lahke in pojemajoče telesne bolečine, ne pa pet tednov strnjenih, štirindvajset ur dnevno trajajočih, kot navaja revizija. Upoštevali pa sta tudi vse, v reviziji zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem.

Enako velja tudi glede določitve odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 500.000,00 SIT. Ugotovljene težave pri odvijanju levega stopala in motnje pri obremenjevanju leve noge, nedvomno predstavljajo omejitev v nekaterih oškodovančevih življenjskih aktivnostih. Duševne bolečine, ki jih tožnik trpi, ko jih opravlja s povečanimi napori, pa so primerno denarno ovrednotene.

Navsezadnje pa tudi umestitev dosojenih odškodnin za obe obliki negmotne škode v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in primerjava z odškodninami za enako škodo, izkazuje njuno primernost. Glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za strah, revizija ne navaja nobenih takih okoliščin, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje omajale pravilnost izpodbijane odločitve. Namen odškodnine za strah ni v tem, da daje odškodninsko varstvo vsakemu, tudi neznatnemu škodnemu posegu. Zato strah ne postane pravno relevantna škoda že smo zato, ker je bil oškodovanec udeležen v prometni nezgodi. To postane šele ob izpolnjenosti zgoraj navedenih kriterijev, torej če stopnja in trajanje strahu to opravičujejo. Odškodnina za strah, ki ni bil intenziven kot tudi odškodnina za kratkotrajen intenziven strah, ki pa ni imel nobenih posledic, se zato ne prizna, kar je izpodbijana odločitev tudi pravilno upoštevala. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki jih je sodišče povzelo iz izvedeniškega mnenja, namreč izhaja, da se je tožnik ob nezgodi le kratkotrajno prestrašil (posledic tožnik ne navaja), kar ne ustreza gornjim kriterijem, prav tako pa tudi ne ugotovitev, da je bil v času zdravljenja (z ozirom na naravo poškodbe) zaskrbljen za levo nogo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijskega preizkusa stroškovne odločitve, revizijsko sodišče ni moglo opraviti. Revizija zoper stroškovno odločitev namreč ni dovoljena (5. odstavek 129. člena in 1. odstavek 400. člena ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. in 155. člena ZPP).