Jedro

Ob upoštevanju ter kriterijev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo odškodnino za telesne bolečine oziroma za nevšečnosti pri zdravljenju v višini 600.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je tožnik doslej opravil zgolj neinvazivne preglede, ki bodo potrebni tudi v bodoče. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 2.500.000,00 SIT, sodišče pa je ta zahtevek v celoti zavrnilo, izhajajoč iz izvedenskega mnenja dr. D, ki je povedal, da zaradi plevralnih plakov tožnikove splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Taki odločitvi prvostopenjskega sodišča je sledilo tudi pritožbeno sodišče in tožnikovo pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da se je Višje sodišče v K. postavilo na stališče, da ne more biti pravno upošteven strah za hujše bolezni, če se le-te še niso pojavile, vendar v predmetni zadevi ne gre za takšen primer. Po oceni pritožbenega sodišča ne gre torej le za strah hujše oblike bolezni, ampak za stanje, ki se je razvilo kot posledica tega strahu, ki je nedvomno pogojen tudi s širšim okoljem, v katerem tožnik živi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in obe toženi stranki nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvotožena stranka primarno, drugotožena pa subsidiarno dolžni plačati tožniku znesek 3.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter mu povrniti tudi njegove pravdne stroške v višini 9.193,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tako tožeča kot prvotožena stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in v izpodbijanem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik še predlaga, naj višje sodišče naloži toženi stranki plačilo njegovih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po mnenju pritožbe je materialnopravna odločitev prvostopenjskega sodišča o višini dosojene odškodnine za negmotno škodo napačna, dosojena denarna odškodnina pa, upoštevaje vrsto in neozdravljivost tožnikove bolezni, ki je močno prizadela tako fizično kot tudi psihično zdravje tožnika, prenizka. Pri odločanju o višini odškodnine za telesne bolečine tako sodišče ni upoštevalo ugotovitev iz izvedenskega mnenja dr. F., ki je ugotovil vzročno zvezo med ugotovljeno azbestno boleznijo in povečanim znojenjem ter vzročno zvezo med strahom zaradi azbestnega obolenja in zbadanjem v prsih ter težkim dihanjem. Navedeni izvedenec je torej ugotovil obstoj bolečin, sodišče pa je svojo odločitev oprlo zgolj na mnenje dr. D., medtem ko bi moralo dokaze presojati skupaj in šele na podlagi celotnega postopka določiti, katera dejstva šteje za dokazana. Pritožba nato pravi, da dr. D. sicer ugotavlja, da zbadajoče bolečine v hrbtu najverjetneje niso posledica plevralnih plakov, vendar povezave ne zanika, poleg tega pa tudi nestrokovno in neobjektivno navaja, da je pri tožniku, ki zaradi bolečin pričakuje materialno korist, težko ocenjevati prisotnost in intenzivnost tega simptoma, zato bi moralo sodišče upoštevati ugotovitve izvedenca dr. F. in izjave tožnika ter priznati odškodnino iz tega naslova v višjem znesku. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče tožniku prisoditi tudi denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj sodišče ni upoštevalo, da se je pri tožniku pojavila prilagoditvena panična motnja, ki je posledica občutka ogroženosti zaradi azbestnega obolenja in destruktivno in destimulativno vpliva na tožnikove življenjske aktivnosti. Tožnik namreč ne more več opravljati težjih del, v vsakdanje aktivnosti mora vlagati povečan fizični in psihični napor, zaveda pa se tudi bolezni in njenega napredovanja ter dejstva, da bo zaradi tega vedno bolj odvisen od tuje pomoči in nege. Tožnik nadalje pravi, da bi bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava ter upoštevaje vse subjektivne okoliščine danega primera zvišati tudi dosojeno odškodnino za strah, ki je pri njem utemeljeno in stalno prisoten in se ne izraža zgolj kot fenomen strahu, pač pa tudi s psihonevrotskimi pojavi kot so nemir, nespečnost, tesnoba, brezvzročna pobitost, kar vse pri tožniku povzroča še anksioznost, ga hromi in omejuje njegove življenjske aktivnosti ter psihofizične sposobnosti. Pritožba nadalje izpodbija sodbo tudi v zavrnilnem delu glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti in v zvezi s tem navaja, da je tožnik dne 21.01.2002 poslal prvotoženi stranki odškodninski zahtevek, zato je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti že od 22.01.2002 in ne šele od dneva vložitve tožbe dalje, kot je to zmotno odločilo prvostopenjsko sodišče. Na koncu tožnik v pritožbi prereka tudi odločitev o stroških postopka in navaja, da je pri odločanju o uspehu v pravdi potrebno upoštevati tako višino dosojene odškodnine kot tudi temelj tožbenega zahtevka. Po stališču pritožbe je namreč tožnik po temelju uspel 100%, saj je dokazal, da je azbestni prah nevarna stvar, azbestna proizvodnja pa nevarna dejavnost. Ugotovitev sodišča, da toženi stranki nista prerekali temelja, je nepravilna, saj je drugotožena stranka v odgovoru na tožbo predlagala zavrženje tožbe, kar po mnenju pritožbe pomeni, da je prerekala tako temelj kot tudi višino zahtevka.

Zoper odločitev sodišča o višini tožniku prisojene odškodnine zaradi utrpele negmotne škode se pritožuje tudi prvotožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer bodo pritožbeni stroški predstavljali nadaljnje stroške postopka. Iz pritožbe izhaja, da je za prvotoženo stranko sporna višina odškodnine iz naslova strahu, ki po mnenju pritožbe odstopa od dosojenih odškodnin v primerljivih primerih, ko gre, tako kot pri tožniku, za najlažjo obliko azbestne bolezni, ki tožniku ne povzroča nobenih težav, pa tudi prognoza njegove bolezni je dobra. Tudi sicer po mnenju pritožbe razlogi, ki jih v zvezi s to odškodninsko postavko navaja sodišče, ne dajejo nobene podlage za tako visoko odškodnino, saj je, izhajajoč iz izvedenskega mnenja, verjetnost, da bo pri tožniku prišlo do težjih azbestnih bolezni, majhna. Po sodbi Višjega sodišča v K. pravno ne more biti upošteven strah za hujše bolezni, če se le-te še niso pojavile, zato tudi zbadanje v prsih kot posledica strahu pred hujšimi azbestnimi obolenji ne more biti pravno upoštevno, direktno v povezavi s plaki pa tako ali tako ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče. Kvaliteta tožnikovega življenja je nedvomno zmanjšana zaradi kajenja, tudi tožnik sam je izjavil, da zaradi strahu ni jemal nobenih zdravil, pa tudi izvedenec je navedel, da je tožnikovo psihično stanje sicer prizadeto, vendar ne do tiste mere, kot jo skuša prikazati tožnik. Pritožba na koncu še navaja, da so zaskrbljenost za zdravje, motnje apetita in spanca ter razdražljivost znaki, ki jih navajajo praktično vsi azbestni bolniki, zato ni razbrati, v čem bi tožnikov primer odstopal v takšni meri, da bi bil upravičen do toliko višje odškodnine kot je sicer dosojena bolnikom s plaki. Po mnenju pritožbe bi bila primerna odškodnina iz naslova strahu 1.700.000,00 SIT.

Drugotožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo v delu, kjer le-ta izpodbija stroškovno odločitev sodišča. V zvezi s tem navaja, da je sama oporekala zgolj svoji legitimaciji, kar pa ni isto kot odgovornost za škodo, zgolj iz previdnosti pa je oporekala le višini tožbenega zahtevka, ki se ji je zdela močno pretirana.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo takih kršitev postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Pravno podlago za določitev pravične odškodnine predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ), na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter dejstvo, da le-ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, poleg specifičnih okoliščin pri posameznem odškodninskem upravičencu pa je potrebno upoštevati tudi širše okoliščine in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin. Sodišče mora upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa ter ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo. Ob upoštevanju ter kriterijev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo odškodnino za telesne bolečine oziroma za nevšečnosti pri zdravljenju v višini 600.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je tožnik doslej opravil zgolj neinvazivne preglede, ki bodo potrebni tudi v bodoče. Na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. je sodišče zaključilo, da zaradi plevralnih plakov tožnik nima zatrjevanih bolečin v prsih, zbadajoče bolečine v hrbtenici pa je mogoče pripisati spondilozi hrbtenice. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. F., ki da je ugotovil obstoj bolečin in vzročno zvezo med ugotovljeno azbestno boleznijo in povečanim znojenjem ter vzročno zvezo med strahom zaradi azbestnega obolenja in zbadanjem v prsih in hrbtu ter težkim dihanjem. Iz izvedenskega mnenja dr. F. namreč ne izhaja, da bi bilo znojenje, težko dihanje in zbadanje v prsih in hrbtu v vzročni zvezi s samo boleznijo, pač pa s strahom zaradi azbestnega obolenja, kar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za strah. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 2.500.000,00 SIT, sodišče pa je ta zahtevek v celoti zavrnilo, izhajajoč iz izvedenskega mnenja dr. D., ki je povedal, da zaradi plevralnih plakov tožnikove splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Poleg tega je izvedenec navedel tudi, da je tožnik kadilec in da je njegova pljučna funkcija zmanjšana prav zaradi kajenja, posledica le-tega pa sta tudi kašelj in težko dihanje, še posebno ob naporu. V pritožbi tožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo prilagoditvene panične motnje, ki destimulativno vpliva na njegove življenjske aktivnosti, saj je za opravljanje vsakdanjih del potreben večji telesni in psihični napor in je zaradi tega kvaliteta njegovega življenja na račun azbestnega obolenja slabša. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse te posledice, ki jih tožnik v pritožbi navaja, tudi ugotovilo, vendar jih je upoštevalo pri odločanju o odškodnini za utrpeli strah, saj je sledilo izvedenskemu mnenju dr. F., ki jih je opredelil kot posledico stalno prisotnega strahu. Taki odločitvi prvostopenjskega sodišča je sledilo tudi pritožbeno sodišče in tožnikovo pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Popolnoma neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da bo zaradi neustavljivega napredovanja bolezni tožnik potreboval stalno skrb in tujo pomoč, saj je v zvezi s tem sodišče sledilo prepričljivim ugotovitvam obeh izvedencev, da je tožnikova prognoza dobra in da pri 2/3 bolnikov s takim obolenjem bolezen ne napreduje oziroma se ne razvije v hujše oblike azbestnih bolezni. V primeru pa, da bi se kaj takega zgodilo, bo šlo za novo škodo, ki jo bo tožnik lahko uveljavljal v novem postopku. Iz naslova strahu je tožnik zahteval odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT, sodišče pa mu je priznalo 2.600.000,00 SIT. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo utemeljen strah, da se bo njegova bolezen razvila v hujše oblike azbestnih obolenj. Že dr. D. je povedal, da se tak strah na splošno kaže v zaskrbljenosti za zdravje in življenje, zmanjšanem veselju do življenja, dela in zabave, motnjah v apetitu, spancu, razdražljivosti in slabem odnosu do soljudi. Izvedenec dr. F. je pri tožniku ugotovil prisotnost prilagoditvene panične motnje, ki je nastala zaradi dalj časa trajajočega občutka ogroženosti. Njeni simptomi so srčno razbijanje, bolečine v prsih, občutek ogroženosti, vrtoglavice in nasploh destimulativen vpliv na tožnikove življenjske aktivnosti, zato so potrebni večji telesni in psihični napori za opravljanje vsakdanjega dela. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je zmanjšana kvaliteta tožnikovega življenja delno tudi posledica kajenja, delno pa posledica strahu zaradi možnega nastanka hujših azbestnih bolezni. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da dosojena odškodnina za strah ustreza standardu pravične odškodnine, zato tako pritožbi tožeče kot tožene stranke nista utemeljeni. Tožena stranka v pritožbi navaja, da dosojena odškodnina odstopa od odškodnin v primerljivih primerih in da razlogi sodišča ne dajejo podlage za tako visoko odškodnino, saj je verjetnost, da se bodo pri tožniku razvile še druge oblike bolezni, zelo majhna. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da se je Višje sodišče v K. postavilo na stališče, da ne more biti pravno upošteven strah za hujše bolezni, če se le-te še niso pojavile, vendar v predmetni zadevi ne gre za takšen primer. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je pri tožniku zaradi strahu razvila panična motnja, torej gre za trenutno bolezensko stanje, za katerega tožniku sicer res ni potrebno jemati nobenih zdravil, vendar pa kljub temu negativno vpliva na tožnikove vsakdanje aktivnosti. Po oceni pritožbenega sodišča ne gre torej le za strah za hujše oblike bolezni, ampak za stanje, ki se je razvilo kot poledica tega strahu, ki je nedvomno pogojen tudi s širšim okoljem, v katerem tožnik živi. Pritožbena navedba, da je izvedenec psihiater navedel, da je tožnikovo psihično stanje sicer prizadeto, vendar ne do tiste mere, ki jo navaja tožnik, je po ugotovitvah pritožbenega sodišča izvzeta iz celotnega izvedenčevega konteksta, dejstvo, da je kvaliteta tožnikovega življenja zmanjšana tudi zaradi kajenja, pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Poleg vsega navedenega je v predmetni zadevi glede odmerjene odškodnine za strah potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče v njej zajelo tudi odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da prisojena odškodnina v znesku 2.600.000,00 SIT ustreza tako ugotovljenim dejstvom kot v uvodu navedenim pravnim pravilom.

Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje in sicer z obrazložitvijo, da jih je priznalo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča. Tožnik se v pritožbi s tem ne strinja in pravi, da je tožena stranka prišla v zamudo že 22.01.2002, saj je nanjo tožnik prejšnjega dne naslovil odškodninski zahtevek. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, saj navedeno načelno pravno mnenje pogojuje začetek teka zamudnih obresti z dnem zapadlosti terjatve, česar pa tožnik pred vložitvijo tožbe ni izkazal. Odškodninski zahtevek (priloga B1), na katerega se sklicuje pritožba, je v bistvu le predlog prvotoženi stranki na sporazumno določitev odškodnine za tožnika, torej ni dovolj določen, da bi lahko govorili zapadlosti terjatve in posledično o zamudi tožene stranke. Prav tako neutemeljena je tožnikova pritožba glede pravdnih stroškov. Pri izračunu le-teh je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikov uspeh v višini 34% in uspeh obeh toženih strank v višini 66% ter na koncu opravilo pobot. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče pri računanju uspeha v pravdi upoštevati, da je tožnik po temelju uspel s 100%, kar pa ne drži, saj toženi stranki temelja nista prerekali. Tožnik sicer pravi, da je drugotožena stranka prerekala temelj, saj je predlagala zavženje tožbe, vendar pa je to storila zaradi ugovora pasivne legitimacije in ne zaradi prerekanja svoje odškodninske odgovornosti, zato je določitev višine uspeha tožeče stranke, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti pravilna.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker niti tožnik niti tožena stranka s pritožbo nista uspela, sta dolžna sama kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), prav tako pa mora svoje stroške odgovora na pritožbo kriti drugotožena stranka, saj v njem ni navedla pravno pomembnih dejstev, ki bi vplivali na odločitev pritožbenega sodišča.