Jedro

V evidenčnem C listu zemljiškoknjižnega vložka vpisana prepoved odsvojitve - obremenitve do poplačila terjatve, pomeni, da je nepremičnina prosilca BPP omejena, ker ne more z njo razpolagati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1163/2003-9 z dne 3.9.2003 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 11.6.2003, s katero je tožena stranka zavrnila njeno prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v obliki plačila predujma v višini 150.000,00 SIT za sodnega cenilca v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju. V obrazložitvi upravno sodišče navaja, da je zavrnitev utemeljena na 19. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 - ZBPP). Tožnica je lastnica dela poslovno - stanovanjske hiše, ocenjenega na tržno vrednost med 36.000.000 in 41.000.000 SIT. Tožničine nepremičnine so res obremenjene s prepovedjo odsvojitve in obremenitve (bremenski - C list) v korist upnika vse do dokončnega poplačila terjatve, vendar je po mnenju sodišča prve stopnje vrednost nepremičnine takšna, da glede na višino tožničinega dolga preostali del, s katerim tožnica lahko razpolaga (3. odstavek 19. člena ZBPP) presega znesek, ki je določen v 1. odstavku 19. člena ZBPP. Zato ne more biti upravičena do brezplačne pravne pomoči. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala tožničinih kreditnih obveznosti in dejstva, da pomaga dvema hčerama, ki sta brez lastnih dohodkov. Sodišče se tudi strinja z mnenjem tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči po določbi 22. člena ZBPP, prav tako pa tožnica nima preživninskih obveznosti, ki so določene v 23. členu ZBPP.

Tožeča stranka o pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Nesporno dejstvo je, da je nepremičnina, katere lastnica je tožnica, zastavljena in da je ravno ta nepremičnina predmet izvršilnega postopka. To pomeni, da tožnica ne more razpolagati s to nepremičnino in ne more pridobiti sredstev, da bi plačala predujem za izvedenca. Tožnica je v paradoksalnem položaju, ko je sicer lastnica nepremičnine, ki pa se prodaja v izvršilnem postopku, v katerem bi morala založiti predujem za izvedenca. Tako se njeno "dobro premoženjsko stanje" opravičuje z lastništvom na nepremičnini, ki se prodaja. V kolikor vrednost nepremičnine presega višino dolga do upnika, bo tožnica razliko pridobila šele po končanem izvršilnem postopku, to pa pomeni, da bo šele na koncu izvršilnega postopka razpolagala s sredstvi za plačilo izvedenca, ki ocenjuje nepremičnino, ki je predmet izvršbe. Torej bo imela zadostna sredstva za plačilo izvedenca šele po tem, ko izvedenca sploh ne bo več potrebovala, saj bo postopek končan.

Tožnica se tudi ne strinja s tistim delom obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pri odločitvi upoštevala tožničine kreditne obveznosti in dejstvo, da pomaga dvema hčerama. V izpodbijani odločbi ni nikjer navedeno, da je sodišče upoštevalo kreditne obveznosti tožnice. Zaradi navedenega je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Da odločitev sodišča ni pravilna, kaže tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožnico oprostilo plačila sodnih taks, ki so znatno nižje od plačila predujma za izvedenca. Glede na to, da sodišče ugotavlja, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, ni razumljivo, zakaj plačilo 150.000 SIT ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se tožnica preživlja.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da tožnici brezplačna pravna pomoč ne gre, saj presega tako premoženjski kot dohodkovni cenzus. Res je na njenem nepremičnem premoženju trenutno vknjižena prepoved odsvojitve in obremenitve v korist upnika V. iz B., vendar pa ob tem niso izpolnjeni pogoji za odobritev izjemne brezplačne pravne pomoči v smislu določb 1. v zvezi s 1. v zvezi s 4. odstavkom 22. člena ZBPP, saj zatrjevana nemožnost razpolaganja z nepremičnino ni nastala kot posledica nepričakovanega izrednega dogodka, ampak na podlagi sodne poravnave, torej s tožničinim soglasjem.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 19. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. Kot premoženje se po tem zakonu šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim prosilec ali njegovi družinski člani lahko razpolagajo.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje štelo, da tožnica ima premoženje, s katerim lahko razpolaga, saj je solastnica nepremičnine, katere vrednost je večja kot znaša v zemljiško knjigo vpisana prepoved obremenitve in odsvojitve zaradi poplačila terjatve v korist banke.

Po presoji pritožbenega sodišča je tako sklepanje zmotno. Iz vpisa v evidenčnem listu C zemljiškoknjižnega vložka št. 5 k.o. Kranj, izhaja, da je na nepremičnini, katere solastnica do 1/2 je tožnica, vpisana prepoved odsvojitve in obremenitve do poplačila terjatve v znesku petsto tisoč avstrijskih šilingov z 12,5% obrestmi v korist V.R. iz A. To pa pomeni, da je tožničina lastninska pravica na tej nepremičnini omejena, ker ne more z njo razpolagati. S sklenjeno sodno poravnavo se je tožnica sama začasno odpovedala enemu delu lastninskih upravičenj, ki z vpisom v zemljiško knjigo učinkuje nasproti vsakomur, dokler ta vpis ni izbrisan. Zato je v tem primeru to premoženje v smislu 19. člena ZBPP šteti za premoženje, s katerim tožnica ne more razpolagati.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, pomembnih za odločitev v tej zadevi, saj v okviru finančnega pogoja prosilca ni presodilo dohodkov in prejemkov tožnice in njene družine ter na tej podlagi presodilo ali je tožnica upravičena do redne brezplačne pravne pomoči ali ne. Da do izredne brezplačne pravne pomoči ni upravičena, kot je bilo ugotovljeno, pa ni sporno.

Zaradi navedenih pomanjkljivosti se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku) in je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 3. odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.