Jedro

Po 3. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/02) je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Iz te določbe sledi, da v primeru, ko republiško (sedaj slovensko) državljanstvo v upravnem postopku ni izkazano, za odločanje o denacionalizaciji ne zadošča samo ugotovitev jugoslovanskega državljanstva ob času podržavljenja, temveč je potrebna tudi ugotovitev državljanstva potencialnega upravičenca ob času smrti oziroma, če je še živ, ob času vračanja premoženja. Po 3. odstavku 63. člena ZDen je za odločanje o tem vprašanju pristojen upravni organ za notranje zadeve in ne organ, ki odloča o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, je tožena stranka odločila, da se postopek za denacionalizacijo dela stavbe B 10, A, prekine do rešitve predhodnega vprašanja, to je do ugotovitve državljanstva AA v trenutku njegove smrti. Svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da je bila v dosedanjem denacionalizacijskem postopku sicer izdana odločba (leta 1999), s katero je bilo ugotovljeno, da se je AA štel za jugoslovanskega državljana, vendar pa je potrebno glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen ugotoviti tudi vprašanje njegovega državljanstva v času smrti (26. 1. 1952), glede na to, da je iz upravnih spisov razvidno, da je AA od leta 1928 do 1941 bival v Cetinju in da ni vpisan v državljansko knjigo Slovenije. Ker gre pri navedenem ugotavljanju državljanstva za predhodno vprašanje, brez katerega ni mogoče odločiti v postopku, njegovo reševanje pa ni v pristojnosti tožene stranke, je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku prekinila denacionalizacijski postopek do rešitve predhodnega vprašanja.

Tožniki izpodbijajo sklep tožene stranke zato, ker menijo, da je brez pravne in dejanske podlage. Sklicujejo se na listine, ki se nahajajo v spisih, in na to, da te listine izkazujejo slovensko državljanstvo pokojnega AA. Med listinami navajajo tudi potrdilo matičnega urada Buenos Aires, iz katerega izhaja, da je bil pokojni AA slovenski državljan, ter potrdilo Veleposlaništva RS v Buenos Airesu o tem, da AA ni bil vpisan v nacionalni register volilcev, v katerega so vpisani vsi državljani Republike Argentine, starejši od 18 let. Glede na to, da je slovensko državljanstvo pokojnega izkazano z listinami v upravnih spisih, tožniki predlagajo, naj sodišče sklep tožene stranke odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev sodnih stroškov.

Tožba je bila vročena toženi stranki in Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, predložila pa je sodišču na to zadevo nanašajoče se upravne spise. Državno pravobranilstvo je prijavilo udeležbo kot zastopnik javnega interesa s pisno izjavo št. U-A15-2260/2004-3-R z dne 7. 7. 2004, ni pa podalo odgovora na tožbo.

V tožbi, ki je bila vložena po pooblaščenki tožeče stranke, je bil kot tožeča stranka naveden "AA, po BB, skrbnik, in drugih, ki jih zastopa pooblaščenka". Že iz tožbe, kot tudi iz drugih listin v spisu je razvidno, da je AA pokojni od leta 1952. Pokojna oseba ne more biti tožnik oziroma stranka v upravnem sporu, kar pomeni, da je označba AA kot tožeče stranke napačna in da je dejanski tožnik BB, ki je po podatkih upravnih spisov eden izmed verjetno izkazanih pravnih naslednikov pok. AA, medtem ko drugih tožnikov tožba poimensko ne navaja. Sodišče je navedbo tožeče stranke skladno s to ugotovitvijo med postopkom spremenilo.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/02) je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Iz te določbe sledi, da v primeru, ko republiško (sedaj slovensko) državljanstvo v upravnem postopku ni izkazano, za odločanje o denacionalizaciji ne zadošča samo ugotovitev jugoslovanskega državljanstva ob času podržavljenja, temveč tudi ugotovitev državljanstva potencialnega upravičenca ob času smrti oziroma, če je še živ, ob času vračanja premoženja. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je državljanstvo pokojnega AA ob njegovi smrti izkazano, oziroma da ne more biti dvoma o tem, da je bil v trenutku smrti tudi slovenski državljan. Listine, na katere se sklicuje tožba, tudi po presoji sodišča ne morejo biti zanesljivo dokazilo o tem, da je bil pokojni AA v času smrti slovenski državljan, druge listine oziroma podatki v upravnih spisih pa kažejo na to, da ima tožena stranka prav, ko meni, da je vprašanje (republiškega) državljanstva pokojnega AA ob času smrti treba ugotavljati kot predhodno vprašanje, saj je pokojni AA v letih pred drugo svetovno vojno, kar je sicer relevantno obdobje za ugotavljanje tega državljanstva, živel v Cetinju, po koncu vojne pa se ni vrnil v Slovenijo. Po 3. odstavku 63. člena ZDen je za odločanje o tem vprašanju pristojen upravni organ za notranje zadeve in ne organ, ki odloča o denacionalizaciji. Sklep tožene stranke, s katerim je denacionalizacijski postopek prekinila zato, da se odloči o navedenem predhodnem vprašanju, je po presoji sodišča glede na navedene okoliščine in glede na določbe 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86 ter Uradni list RS, št. 55/92), pravilen in zakonit, zato je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).