Jedro

V konkretni pogodbi, katere predmet je blago ali storitev, ki je odvisna od nihanj na finančnih trgih, na katere podjetja nimajo vpliva in ki lahko nastopijo v roku odstopa od pogodbe (43.č člena ZVPot) stranka nima pravice odstopiti od pogodbe o življenjskem zavarovanju, razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili drugače. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna podati informacije o pogojih o možnostih odstopa od pogodbe, saj predmetne pogodbe ni mogoče odpovedati. Sicer pa zavarovalnica ves čas zavarovanja nosi pogodbeni riziko, saj gre za pogodbo, katere predmet zavarovalnega rizika je smrt zavarovanca, že iz tega razloga takšne pogodbe ni mogoče izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo 596,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). V II. točki izreka je naložilo tožeči stranki plačilo stroškov postopka tožene stranke v višini 227,66 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki v pravočasni pritožbi navaja, da tožeča stranka ni bila pravilno poučena o možnosti preklica oziroma odstopa od ponudbe oziroma zavarovalne pogodbe, predvsem ne v trenutku ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Sodišče bi tako moralo uporabiti sodbo Evropskega sodišča C - 209/2012 z dne 19. 12. 2013, ki ni časovno omejena in določa dolžnost zavarovalnice, da zavarovalca obvesti o pravici do odstopa od pogodbe. Slednje pa je tudi v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in sveta 2002/83/ES z dne 5. novembra 2002 o življenjskih zavarovanjih. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev pritožbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 43.č člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki izrecno določa, da potrošnik nima pravice do odstopa od pogodbe pri pogodbah, katerih predmet je blago ali storitev, katerih vrednost je odvisna od nihanj na finančnih trgih, na katere podjetje nima nobenega vpliva. Zakon o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) pa ne določa pravice do odpovedi zavarovalne pogodbe zgolj določa vsebino zavarovalne pogodbe glede trajanja pogodbe, in v katerem časovnem trenutku je zavarovalno pogodbo mogoče odpovedati. V kolikor je pogodbo mogoče odpovedati, rok ne sme biti krajši od 14 dni in ne daljši od 30 dni. Pravici do odstopa od določenih pogodb pa govori ZVPot, ki pa v konkretnem primeru možnost odstopa od pogodbe izključuje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sodba v postopkih v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Iz dejanskega stanja sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je med strankama bila dne 18. 1. 2008 sklenjena zavarovalna pogodba po polici št. 000183-8131898 za življenjsko zavarovanje, vezano na vzajemne sklade DVS, ki velja od 1. 2. 2008 do 1. 1. 2024. K zavarovalni polici veljajo Splošni pogoji za življenjsko zavarovanje, vezano na vzajemne sklade DVS-ŽZDVS02/06, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe (v nadaljevanju Splošni pogoji). Med strankama tudi ni sporno, da ponudba in polica nista vsebovali določbe o možnosti preklica oziroma odstopa od pogodbe. Tožena stranka je dne 18. 3. 2013 na zahtevo tožeče stranke izplačala predujem v višini 80 % doslej privarčevanih sredstev v višini 1.803,58 EUR. Tožeča stranka je 1. 5. 2013 dala polico v mirovanje. Bistveno za predmetno pravdno zadevo je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da sta pravdni stranki 17. 11. 2008 podpisali ponudbo št. 183 DWS Flexpension, s katero se je tožena stranka zavezala v času trajanja življenjskega zavarovanje, kriti riziko za smrt z zavarovalno vsoto 2.000,00 EUR, tožeča stranka pa se je zavezala mesečno plačevati premijo v višini 40,00 EUR. Poleg življenjskega zavarovanja sta sklenili tudi naložbeno zavarovanje in pri tem gre za naložbeni del z garancijo z vplačili sklad Flexpension DWS, za plačila v ta sklad pa veljajo splošni pogoji. Tako sta pravdni stranki sklenili življenjsko zavarovanje vezano na enote investicijskih skladov s kapitalsko garancijo.

7. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je uporabilo v času sklepanja zavarovalne pogodbe veljavni ZZavar in ZVPot ter določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Direktivo 2002/83/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 5. 11. 2002 o življenjskem zavarovanju, ki je razveljavil Tretjo direktivo za življenjsko zavarovanje 92/96 EGS (UL L 360 z dne 9. 12. 1992). Sodišče druge stopnje tudi v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje glede razlage sodbe sodišča Evropske unije v zadevi C-209/12 z dne 19. 12. 2014 (19. točka obrazložitve).

8. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbe ZVPot, saj gre za sklenitev zavarovalne pogodbe s potrošnikom. V konkretni pogodbi, katere predmet je blago ali storitev, ki je odvisna od nihanj na finančnih trgih, na katere podjetja nimajo vpliva in ki lahko nastopijo v roku odstopa od pogodbe (43.č člena ZVPot) stranka nima pravice odstopiti od pogodbe o življenjskem zavarovanju, razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili drugače. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila dolžna podati informacije o pogojih o možnostih odstopa od pogodbe, saj predmetne pogodbe ni mogoče odpovedati. Sicer pa zavarovalnica ves čas zavarovanja nosi pogodbeni riziko, saj gre za pogodbo, katere predmet zavarovalnega rizika je smrt zavarovanca, že iz tega razloga takšne pogodbe ni mogoče izpodbijati. V konkretnem primeru tudi ni uporabna odločba Evropskega sodišča C-209/2012, v primeru katere je šlo za pogodbo sklenjeno za pet let z namenom izplačila rente.

9. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP).