Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča gre pri zapisu tega zneska (21.000.000,00 SIT - 5. odstavek 3. člena) za očitno napako. Zato je kot najvišji znesek, do katerega je po 6.tč. 2.čl. Odredbe skupaj z možnimi povišanji stečajni upravitelj upravičen, potrebno upoštevati znesek 24.628.488,00 SIT oziroma 102.772,86 EUR.

Izrek

Pritožbi stečajnega upravitelja D.T. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se stečajnemu upravitelju poleg že priznane in odmerjene nagrade za njegovo delo v višini 111.183,36 EUR s sklepom z dne 10.12.2007 dodatno prizna in izplača še nagrada v znesku 1.866,79 EUR neto, s pripadajočim DDV-jem.

V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stečajnemu upravitelju odmerilo nagrado za njegovo delo v višini 111.183,36 EUR (26.643.979,91 SIT) neto in odredilo, da se mu še neizplačani del skupaj z DDV-jem v skupnem znesku 71.440,29 EUR (17.119.949,99 SIT) izplača v osmih dneh po pravnomočnosti sklepa na njegov transakcijski račun. Predlog za višjo odmero nagrade pa je zavrnilo.

Zoper navedeni sklep se je glede zavrnjenega dela, ki ga predstavlja razlika med priznano in predlagano nagrado pritožil stečajni upravitelj. V pritožbi navaja, da je za skupno višino razdelitvene mase sodišče neutemeljeno štelo znesek 7.878.021,29 EUR. S tem, ko mu sodišče predlagane nagrade ni odobrilo, se je avtomatično povečala razdelitvena masa. Razdelitvena masa bi se tako morala povečati še za cca. 24.370,59 EUR. Posledično temu pa bi morala biti odmerjena nagrada po 3. členu Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem - v nadaljevanju Odredba) zato višja. Hkrati meni, da je pri nagradi prikrajšan, ker je sodišče z nerazumljivimi dejanji med samim potekom stečajnega postopka prispevalo k nižji stečajni masi, ker je onemogočilo prodajo poslovnega deleža v družbi A., ki se je moral prodati kot sestavni del pravne osebe. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo njegovemu predlogu iz VI. osnutka razdelitve, kjer je po 3. odstavku 3. člena Odredbe predlagal 2% povišanje nagrade, po 4. odstavku 3. člena pa 10% povišanje. Sodišče je nagrado po 3. odstavku 3. člena povišalo le za 1%, iz obrazložitve pa ni mogoče ugotoviti, zakaj je temu tako. Ker je stečajni upravitelj nadaljeval s poslovanjem kot ga je opravljala družba pred začetkom stečajnega postopka in to tako, da je dosegal boljše rezultate poslovanja z višjimi najemninami, je po njegovem mnenju do 2% povišanja nagrade upravičen. V tem delu obrazložitve prihaja sodišče prve stopnje samo s seboj v nasprotje, saj navaja, da je stečajni upravitelj upravičen do 1% povišanja v znesku 101.075,78 EUR, v naslednjem odstavku pa navaja, da je ugotovljena nagrada 100.075,03 EUR. Navaja tudi, da je razlog za izpodbijanje omenjenega sklepa tudi zgornja meja nagrade, ki po 1. odstavku 3. člena znaša 24.628.488,00 SIT. V 14. členu Odredbe je namreč določeno, da minister za pravosodje najkasneje do 28. februarja tekočega leta uskladi vse zneske iz tabel 3. in 10. člena z rastjo življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji. Določilo je jasno, saj določa merilo po katerih se zneski usklajujejo in to je rast življenjskih potrebščin. Ker minister v letih 2006 in 2007 sklepa ni izdal, do rasti življenjskih potrebščin pa je vseeno prišlo, bi se moral maksimalni znesek 24.628.488,00 SIT povečati za 2,8% na 25.900.401,63 SIT oz. 108.080,46 EUR. To dejstvo bi moralo sodišče upoštevati, ne glede na opustitev pravosodnega ministra, ki sklepa ni izdal in ki ne more iti v škodo stečajnemu upravitelju za izpolnjene obveze določene v Odredbi. Nepravilna je tudi odločitev, da stečajni upravitelj ni upravičen do 10% povišanja po 4. odstavku 3. člena Odredbe. V 5. odstavku 3. člena navedeni znesek 21.000.000,00 SIT je napačen in ga je potrebno povezovati z najvišjim zneskom 24.628.488,00 SIT, saj bi drugačno tolmačenje pripeljalo do absurdne situacije, kjer bi pri najvišjih nagradah 4. odstavek 3. člena Odredbe zgolj abstraktno dovoljeval 20% povišanje nagrade. V pritožbi zaključi, da je tudi odločitev, kjer mu je sodišče po 5. členu Odredbe namesto predlaganega 25 % povišanja nagrade priznalo le 10% povišanje, nepravilna. Bistveni razlog, ki ga sodišče za takšno odločitev navaja je, da so odvetniški stroški znašali 35.886,93 EUR. Razloga zakaj naj bi ti stroški vplivali na bistveno manjše povišanje nagrade, pa sodišče natančno ne obrazloži. To so bili v precejšnji meri neizogibni stroški odvetnikov, predvsem za delo v tujini, kjer je bila večina premoženja stečajnega dolžnika in na kar stečajni upravitelj ni imel vpliva. Doma je večino nalog opravljal stečajni upravitelj sam, ob tem pa je potrebno upoštevati še njegove zasluge za povečanje stečajne mase. Nenazadnje sodišče ni upoštevalo mnenja upniškega odbora, ki se je razen enega upnika o predlagani nagradi strinjal. Zaradi navedenega predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba stečajnega upravitelja je delno utemeljena.

V zvezi z izpodbijano višino razdelitvene mase, od katere se je stečajnemu upravitelju odmerila nagrada, je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje sledilo poročilom stečajnega upravitelja, kjer je sam navedel, da znaša skupna razdelitvena masa 7.878.021,29 EUR. Preostanek sredstev je stečajni upravitelj opredelil kot strošek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je torej višino stečajne mase pravilno določilo, saj je upoštevalo znesek, ki je bil po poročilu stečajnega upravitelja v postopku dosežen in že izplačan upnikom (1. tč. 2. člena v zvezi s 1. odstavkom 3. člena Odredbe). Vsakršna drugačna razlaga, bi pripeljala do situacije, da skupna višina razdelitvene mase ne bi bila določljiva in posledično bi bil sam izračun nagrade, do katere je stečajni upravitelj upravičen, neizvedljiv.

V nadaljevanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v 1. do 6. tč. 2. člena Odredbe postavljena merila za določanje nagrade stečajnemu upravitelju. Hkrati 1. odstavek 3. člena v VI. tč. tabele opredeljuje, da se stečajnemu upravitelju, v kolikor razdelitvena masa presega 1.172.785.152,00 SIT, nagrada odmeri v višini 20.406.461,00 SIT. Navedeni znesek se lahko nad zneskom 1.172.785.152,00 SIT razdelitvene mase poveča za 0,5% vendar tako, da najvišji znesek nagrade, do katere je stečajni upravitelj po tem členu upravičen, ne sme presegati 24.628.488,00 SIT oz. 102.772,86 EUR.

Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedena merila pravilno ugotovilo, da je stečajni upravitelj upravičen do 100.075,03 EUR oz. 23.981.980,35 SIT. Pritožnik je sicer po točki c). 3. odstavka 3. člena, upoštevaje merila iz 2. do 5. tč. 2. člena, predlagal 2% povišanje nagrade, sodišče pa je navedeno nagrado povišalo za 1%. Sodišče je tako znesek priznane nagrade v višini 100.075,03 EUR oz. 23.981.980,35 SIT povečalo na 101.075,78 EUR oz. 24.221.800,92 SIT. Ob tem ni mogoče pritrditi navedbam pritožnika, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, saj znesek 101.075,78 EUR predstavlja vsoto z 1% povečane osnovne nagrade.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je po navedenem določilu stečajni upravitelj upravičen do 2% povišanja, saj se njegovi pritožbeni razlogi v tem delu po vsebini nanašajo na 6. tč. 2. člena Odredbe, ki kot merilo določa uspešnost stečajnega upravitelja pri zmanjšanju stroškov in povečanju stečajne mase ter hitrosti postopka. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje po točki c). 3. odstavka 3. člena Odredbe, v zvezi z 2. do 5. tč. 2. člena stečajnemu upravitelju odmerilo 1% povišanje nagrade, da izpodbijani sklep o tem razloge ima in s to utemeljitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, kjer pritožnik zatrjuje, da bi se zneski določeni v Odredbi zaradi 14. člena, ne glede na ravnanje ministra za pravosodje, morali usklajevati z rastjo življenjskih potrebščin in da bi zato najvišja nagrada stečajnemu upravitelju morala znašati 25.900.401,63 SIT oz. 108.080,46 EUR. 14. člen Odredbe določa, da minister pristojen za pravosodje, najpozneje do 28. februarja tekočega leta s sklepom uskladi vse zneske iz tabel 3. in 10. člena z rastjo cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji. Dejstvo je, da je minister z zadnjo uskladitvijo najvišji znesek iz tabele v 3. členu povišal na 24.628.488,00 SIT oz. 102.772,86 EUR. Okoliščina, da takega sklepa v letih 2006 in 2007 ni izdal, pa ne more biti razlog, da bi smelo to njegovo opustitev nadomestiti sodišče. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da 5. člen Odredbe (po katerem je stečajni upravitelj predlagal 25% povišanje nagrade) določa, da je stečajni upravitelj upravičen do dodatnega 30% povišanja, če v znatni meri sam opravi zahtevnejše naloge kot so pravno zastopanje, računovodske storitve, cenitve, prodaja premoženja ipd. Sodišče mu je na tej osnovi priznalo 10% povišanje. Pritožbeno sodišče se s tako oceno popolnoma strinja, saj tudi iz poročila, ki ga je stečajni upravitelj v pritožbi priložil izhaja, da je bila skupna višina odvetniških stroškov 35.886,93 EUR in da je približno polovica stroškov nastala za pravne storitve odvetnikov v tujini, približno polovica pa za dejanja odvetnikov v postopkih pred domačimi sodišči. Hkrati je iz spisovnih podatkov ugotoviti, da tudi računovodske storitve in cenitve stečajni upravitelj ni opravljal sam, zato je za priznana pravna opravila prodaje premoženja in ostala prikazana dela 10% povišanje nagrade tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno. Ob tem so pritožbene navedbe, da naj bi bil bistveni razlog za procentualno manjše povišanje nagrade po 5. členu Odredbe navedeni odvetniški stroški, neutemeljene, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi jasno pove, da je slednje le dodatni razlog, ki ob polovici nalog, ki jih stečajni upravitelj ni opravljal sam (računovodske storitve), opravičuje priznano povišanje. Hkrati velja še poudariti, da o nagradi stečajnega upravitelja odloča stečajni senat (4. tč. 1. odstavka 74. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL), ki na mnenje upniškega odbora ni vezan. V zvezi z navedenim, je pritožba stečajnega upravitelja tudi v tem delu neutemeljena.

Prav pa ima tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožnik v delu kjer izpostavlja, da mu sodišče prve stopnje po 4. odstavku 3. člena Odredbe neupravičeno ni priznalo povišanja po merilih iz 6. tč. 2. člena zaradi tega ker je v 5. odstavku 3. člena Odredbe določen maksimalni znesek 21.000.000,00 SIT. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre pri zapisu tega zneska (21.000.000,00 SIT - 5. odstavek 3. člena) za očitno napako. Zato je kot najvišji znesek, do katerega je po 6.tč. 2.čl. Odredbe (uspešnost stečajnega upravitelja pri zmanjšanju stroškov in povečanju stečajne mase ter hitrosti postopka) skupaj z možnimi povišanji stečajni upravitelj upravičen potrebno upoštevati znesek 24.628.488,00 SIT oziroma 102.772,86 EUR (ki je enak maksimalnemu znesku iz tč.VI. 1. odstavka 3. člena). Stečajni upravitelj upravičeno opozarja, da bi drugačna razlaga pripeljala do absurdne situacije, saj je že po tč.VI opredeljena maksimalna nagrada brez dodatkov bistveno višja od nagrade, kot je zapisana v 5.odst. 3. čl.. Zato in ker je bila ta maksimalno dovoljena nagrada po VI.tč. 1.odst.3.čl. izenačena z v 5.odst. 3.čl. maksimirano nagrado kar izhaja tako iz besedila Odredbi ob njeni izdaji in v vseh spremembah do leta 2002 tudi pritožbeno sodišče smatra, da je pritožba v tem delu utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje pritožniku, kot je spredaj ugotovljeno, neupoštevaje nagrado, ki bi mu šla po 4. odstavku 3. člena priznalo nagrado v znesku 24.221.800,92 SIT (23.981.980,35 SIT + 1 % po 3.odst. tč. c.) bi mu smelo, upoštevaje 4. odstavek 3. člena do zneska, ki ga nagrada ne sme preseči (24.628.488,00 SIT) priznati le še znesek 406.687,10 SIT, ki predstavlja 0,016 % glede na odmerjeno nagrado. Stečajnemu upravitelju torej glede na njegov predlog, da se mu iz tega naslova izplača 10 % povišanja nagrade nikakor ni mogoče slediti. Da pa mu ta, še dopusten znesek povišanja nagrade (0,016 %) dejansko gre iz tega naslova, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi stečajnega upravitelja delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je po vseh postavkah iz 3. člena Odredbe, kot izhodišče upoštevalo maksimalno nagrado v višini 102.772,86 EUR oz. 24.628.488,00 SIT. Na to nagrado je nato stečajnemu upravitelju priznalo 10% iz 5. člena Odredbe, kar skupaj znaša 113.050,15 EUR. V preostalem je pritožbo stečajnega upravitelja pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku). Ker je bila stečajnemu upravitelju nagrada v višini 111.183,36 EUR (26.643.979,91 SIT) neto že odmerjena, mu pripada še 1.866,79 EUR neto s pripadajočim DDV-jem. Ker je pritožnik s pritožbo le minimalno uspel, krije sam stroške pritožbenega postopka (154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom in 1. odst. 13. člena ZPPSL).