Jedro

Toženec s tem, ko je dopustil, da se je pes prosto gibal po dvorišču toženca, v bližini katerega je vodila pot, po kateri so hodili ljudje, ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) spremeni tako, da se prisojeni znesek 3.200,00 EUR odškodnine nadomesti z zneskom 2.500,00 EUR ter znesek 285,71 EUR pravdnih stroškov nadomesti z zneskom 212,35 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi ugriza psa, dolžna tožnici plačati 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku do vtoževanega zneska 5.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 285,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka III izreka).

2. Prvostopno sodbo v obsodilnem delu s pritožbo izpodbija tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“. Osrednji pritožbeni ugovor je, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo potek škodnega dogodka in zato zmotno presodilo, da je pes toženca napadel tožnico in da tožnica v ničemer ni prispevala k nastanku škodnega dogodka. Tak zaključek je v nasprotju z izpovedbo toženca ter prič - očividcev dogodka zakoncev M. in priče E., ki so si enotni v izpovedbi, da je tožnica s klicanjem vabila psa k sebi, pri tem nekaj mahala z rokami, zaradi česar jo je pes ugriznil oziroma stisnil za roko. Tožnica je tako z lastnim ravnanjem povzročila škodni dogodek, zaradi česar ni podana odškodninska odgovornost toženca. Nasprotni zaključki prvostopnega sodišča so v nasprotju z zatrjevanji tožeče in tožene stranke ter zaslišanih prič, so nelogični, v nasprotju s podatki spisa in tako neutemeljeni. V smeri pravilne ugotovitve dejanskega stanja bi prvostopno sodišče moralo še zaslišati izvedenca kinološke stroke, katerega je v dokazne namene predlagala tožena stranka, sodišče pa je navedeni dokazni predlog neutemeljeno zavrnil. - Nadalje pritožba graja prisojo višine odškodnine. Po pritožbi zaradi ugriza psa nastala telesna poškodba tožnice in z njo povezana vrsta, trajanje in intenziteta fizičnih bolečin ter s fizičnimi bolečinami povezane nevšečnosti pri zdravljenju ter prestani strah narekuje odškodnino v skupnem znesku največ 1.250,00 EUR (za fizične bolečine 900,00 EUR, za strah 350,00 EUR).

- Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odgovornost imetnika domače živali uzakonja določba drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(1). Za presojo odgovornosti toženca kot lastnika psa za nepremoženjsko škodo, katero je tožnica utrpela v posledici ugriza psa, prvostopno sodišče pravilno ugotavlja (temu tudi pritožba ne oporeka): - da je do škodnega dogodka prišlo dne 16. 9. 2014 od 17.45 uri, - da je navedenega dne pes A., katerega lastnik je toženec, ugriznil tožnico v roko, ko je ta šla po poti skupaj s kolegicami mimo hiše toženca, - da se je pes toženca v času škodnega dogodka prosto gibal po dvorišču in tudi ni imel nagobčnika.

6. Na podlagi takih pravilnih ugotovitev je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da toženec s tem, ko je dopustil, da se je pes prosto gibal po dvorišču toženca, v bližini katerega je vodila pot, po kateri so hodili ljudje, ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa. V posledici opustitve potrebnega varstva in nadzorstva nad psom (varstvo in nadzor bi moral izvrševati tako, da bi psa imel pod osebnim nadzorom ali pripetega oziroma v pesjaku ali opremljenega z nagobčnikom) pa je pes, ki je prosto pritekel iz dvorišča oziroma izza gospodarskega poslopja, ugriznil tožnico v roko, ko je ta šla s kolegicami po poti mimo hiše toženca. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da je podana odgovornost toženca za ugriz psa po določbi drugega odstavka 158. člena OZ.

7. Sicer pa obstoju temelja odškodninske odgovornosti pritožba ne oporeka, zatrjuje le, da je podana odgovornost tožnice za nastali škodni dogodek s tem, da je vabila psa k sebi, zaradi česar jo je pes v igri stisnil oziroma ugriznil. Takim pritožbenim izvajanjem ni pritrditi, ker sta priči A.G. in Z.M., ki sta skupaj s tožnico šli po poti mimo hiše toženca, izjavili, da je pes kar naenkrat in nepričakovano pritekel izza vogala zgradbe proti skupini žensk, ki so šle mimo hiše in ugriznil tožnico v roko, ki jo je imela prosto. Navedeni priči sta tako povsem potrdili izpovedbo tožnice. Na podlagi take izpovedbe prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ni sprejelo izpovedbe prič S. in M.M. (sestra in svak toženca) ter A.E. (soseda toženca), ki so izjavili, da A. ni popadljiv pes in da je tožnica psa klicala k sebi, pri tem nekaj mahala z rokami, zaradi česar jo je pes stisnil za roko. Pri taki dokazni presoji je prvostopno sodišče tudi pravilno povzelo izpovedbe obeh pravdnih strank ter izjave vseh prič ter jih v razlogih izpodbijane sodbe tudi pravilno ocenilo. Na podlagi takšne dokazne ocene je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da ni podana izključitev odgovornosti oziroma deljena odgovornost oškodovanke (tožnice) za nastali škodni dogodek po določbi 185. člena v zvezi s prvim odstavkom 171. člena(2) OZ. Ob taki presoji je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog za pritegnitev izvedenca - kinologa, ker je že na podlagi izvedenih dokazov - očividcev dogodka, imelo zadostno dokazno podlago za presojo, da je pes toženca nepričakovano in brez soprispevka napadel tožnico in jo ugriznil v roko. Pritožbena izvajanja za pritegnitev izvedenca - kinologa, v dokazni postopek so tako neutemeljena.

8. Tožnici je prvostopno sodišče za prestane fizične bolečine odmerilo odškodnino v znesku 2.500,00 EUR. Pes je tožnico ugriznil v podlahet leve roke. V posledici ugriza je tožnica (tako iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke prim. J.F. ter tudi izpovedbe same tožnice) utrpela ugrizne rane na podlahti leve roke, zaradi česar je trpela srednje hude telesne bolečine občasno pet dni, lahke telesne bolečine so bile pogosteje izražene dva tedna, občasno pa so se pojavljale še lahke telesne bolečine v obdobju meseca dni. Nato so bolečine izzvenele. V posledici ugriza je bila pregledana v urgentni kirurški ambulanti, potrebna je bila protitetanusna zaščita. Ugriz je povzročil vnetje ran, zaradi česar je morala hoditi na preveze. Skupno je imela 14 prevezov. Zaradi slabše gibljivosti prstov leve roke je morala tudi opravljati fizioterapijo in to vsega osemkrat. Zaradi vnetnih procesov v posledici ugriza je morala jemati tudi antibiotike. Navedena vrsta, trajanje in intenziteta fizičnih bolečin tožnice ter s poškodbami povezane nevšečnosti pri zdravljenju (zlasti zapleti zaradi vnetja ugriznih ran) po presoji pritožbenega sodišča, ob pravilni uporabi materialnega prava po določbi prvega odstavka 179. člena OZ, narekuje odmero odškodnine za tovrstno škodo v znesku 2.000,00 EUR.

9. Za prestani strah je prvostopno sodišče tožnici odmerilo odškodnino v znesku 700,00 EUR. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo vrsto, trajanje in tudi intenziteto tako primarnega kot sekundarnega strahu tožnice. Po presoji pritožbenega sodišča pa je glede na dejstvo, da se je ugriz zgodil hipoma in da je takoj po ugrizu posredoval toženec v smeri pomiritve psa, ter da so bile kmalu po ugrizu znane posledice ugriza, vnetni procesi pa so bili uspešno ustavljeni z antibiotiki, prvostopno sodišče precenilo intenziteto primarnega in sekundarnega strahu ter tako po presoji pritožbenega sodišča tožnici za prestani strah v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ pripada odškodnina v znesku 500,00 EUR.

10. Po spremenjeni prvostopni sodbi je tožnici prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.500,00 EUR. Tako prisojena odškodnina je v skladu z določbo prvega odstavka 179. člena OZ ter v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere.

11. Po spremenjeni prvostopni sodbi pravdni uspeh tožeče stranke znaša 45 % in zato ji je tožena stranka (tožeča je utemeljeno priglasila za 518,47 EUR, tožena pa za 38,11 EUR pravdnih stroškov) dolžna plačati 212,35 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po drugem odstavku 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. in 358. člen ZPP).

13. Tožena stranka ni priglasila pritožbenih stroškov.

Op. št. (1) : Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

Op. št. (2) : Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.