Jedro

Načeloma velja, da ob ugotovitvi, da se je služnostna pot uporabljala, niti ni bistven obstoj drugega dostopa do tožnikovih (gospodujočih) nepremičnin oziroma morebitne vožnje tožnika po tem drugem dostopu. Potrebnost in koristnost namreč nista pogoja za njeno priposestvovanje, pač pa bi bili pomembni pri presoji utemeljenosti tožbe za ukinitev služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožene stranke so dolžne v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja služnosti, v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Prvo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki se nanašajo na varstvo služnosti, v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje s traktorjem s traktorskimi priključki in kmetijskimi stroji v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 903, 902 in 896, k. o. ... (I., II. in III. točka izreka), glede dostopa do prvih dveh nepremični po celotni vtoževani služnostni poti, glede parc. št. 896 pa je zahtevek delno zavrnilo zaradi nedokazanosti uporabe, tožencem je naložilo v (nerazdelno) plačilo stroškov v znesku 1.882,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sklepa o stroških dalje do plačila (IV. točka izreka). Posledično je glede zahtevka za varstvo služnosti odločilo, da je prvi toženec dolžan vzpostaviti prvotno stanje, s tem, da na začetku uvoza z javne ceste parc. št. 1241, k. o. ..., na parc. št. 889, k. o. ..., kjer se začne obstoječa trasa poti, odstrani jeklenico in kovinski cevi tako, da bodo ponovno vzpostavljeni pogoji za neoviran dostop in neovirane vožnje s traktorjem s traktorskimi priključki in kmetijskimi stroji po služnostni poti (VI. točka izreka) in prvemu tožencu prepovedalo v bodoče kakršen koli poseg na delu zemljišč, po katerih poteka trasa služnostne poti, ki bi imel za posledico oviranje ali preprečevanje uporabe služnostne poti vsakokratnemu lastniku parc. št. 903, 896 in 902 (VII. točka), prvemu tožencu pa je naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v znesku 933,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujejo 1., 3. in 4. toženec. Sodišču očitajo, da je zanemarilo s strani tožnika priznano ključno dejstvo, da je tožnik v letu 2012. Dejstvo pridobitve soglasja prvega toženca za uporabo njegovih parcel za dostop do parcele tožnika, v korist katere zahteva ugotovitev služnosti, predstavlja pravno relevantno dejstvo v tej zadevi, saj izkazuje, da predtem uporabe zemljišč s strani tožnika in njegovih prednikov ni bilo. Sledi uporabe vtoževane poti po parc. št. 907/2 niso bile vidne niti ob ogledu v naravi s strani sodišča niti iz v spis vloženih fotografij in zračnih posnetkov te parcele po obdobjih. Če bi takšna uporaba obstajala toliko let, kot trdi tožnik in mu nekritično sledi sodišče, bi sledovi morali biti vidni, enako kot so vidni sledovi uporabe po ostalih poteh. To velja za dostop gospodujočih zemljišč z uporabo javne poti po parc. št. 1243, k. o. ..., ki se nadaljuje po parc. št. 897 in 895, obe k. o. ... S fotografij z ogleda so jasno razvidne kolesnice in vzpostavljene poti ter dostopi do tožnikovih parcel. Če ni sledi uporabe parc. št. 907/2, se ni moglo uporabljati niti preostanka vtoževane služnostne poti, če naj bi dostopi do nje po izpovedbah tožnika in njegovih prič večinoma potekali z uporabo parc. št. 907/2. V zvezi z izpovedbo priče A. A. poudarjajo, da ni znal konkretno izpovedati o uporabi vtoževane poti s strani tožnika, povedal je le pavšalno, da ve, da je po njej vozil tožnik ter da mu nihče ni branil teh voženj, pri tem pa ni znal točno opredeliti, kje ima tožnik v naravi svoje parcele, navajal je, da mu je znano, da je tožnik vozil po poti, od kje mu je znano, pa ne, vsekakor tega ni sam zaznal, ker bi to sicer brez dvoma izpovedal. Menijo, da ima priča B. B. interes, da se spor reši v korist tožnika, saj je lastnik zemljišča, po katerem poteka druga alternativna pot za dostopanje do nepremičnin tožnika, katero tožnik dejansko uporablja, to je z javne poti po parc. 1243, k. o. ..., z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pa bi prišlo do razbremenitve uporabe njegove nepremičnine. Njegova izpovedba, da se do tožnikovega travnika drugje kot po vtoževani poti ni vozilo, ker se ni vozilo v hrib, je neskladna z dejanskim stanjem, saj se je na ogledu izkazalo, da je tudi do tega travnika potekal dostop z zgornje (severne) strani iz smeri dostopne ceste po parc. št. 1243 ter po parc. št. 897 in 895, ni pa videti nadaljevanja te poti na parcelo protoženca št. 907/2. Priča B. B. je dejal, da so s praznim vozom sicer prišli z vrha parcel, s polnim pa naj bi šli preko vtoževane poti, kar bi v naravi izkazovale sledi vožnje, v tem delu še toliko bolj, ker so bili vozovi obremenjeni. Neresnična in v nasprotju z dejanskim stanjem je tako trditev priče B. B., da ni nikdar videl tožnika voziti po poti, ki se priključi na javno pot po parc. št. 1243, medtem ko so v naravi jasno razvidni odcepi te poti na parcele tožnika iz zgornje smeri in ne v nasprotni smeri. Tudi pričo C. C. je vodil razlog razbremenitve uporabe lastne nepremičnine parc. št. 897. Sodišču očitajo, da je zanemarilo del njegove izpovedbe glede prevozov tožnika preko parcele prvega toženca št. 907/2, in sicer da, kolikor mu je znano, tožnik tega dostopa ni uporabljal. To pa se sklada s stanjem v naravi, ko ni nikakršnih sledi uporabe te parcele za potrebe dostopa do tožnikovih parcel. Neverodostojna je tudi priča D. D., ki je sorodnik pravne prednice tožnika glede parc. št. 896 in že iz tega razloga zainteresiran, da tožniku s pričanjem pomaga izkazati ustrezno dobo rabe vtoževane poti za potrebe dostopa. Poleg tega je izpovedba te priče tudi vsebinsko neskladna in ne izkazuje rabe vtoževane poti. Priča E. E. je pavšalno zatrjeval, da so po vtoževani poti vozili, kar pomni, tako da so na koncu vozili preko travnika parc. št. 907/2, a je neverjetno, da se ob tako dolgotrajni in redni uporabi poti v nobenem obdobju, razvidnem iz v spis vloženih aero foto posnetkov (PISO), ne vidijo sledi uporabe in voženj preko travnika. Opozarjajo na to, da so povsem drugače izpovedovale priče, ki so bile predlagane s strani toženih strank, to so F. F., G. G. ml., H. H., I. I. in J. J. Vsi so povedali, da niso nikdar videli tožnika, da bi dostopal do svojih parcel po vtoževani poti, njihova izpovedba pa je skladna s stanjem v naravi, kjer ni sledov uporabe parc. št. 907/2, v preostalem delu pa je pot vidna, a gre za redko uporabljeno pot. O tem je jasno izpovedal G. G. ml., ki je pojasnil, da so kolesnice vidne le do njihove parcele, kar kaže na to, da se je uporabljala le s strani toženih strank za potrebe dostopanja do njihovih parcel. Drugi pa poti niso uporabljali, saj če bi jo, bi bilo stanje poti primerljivo s stanjem poti po parc. št. 1243 in 897. Menijo, da bi sodišče moralo ob diametralno nasprotnih izpovedbah prič obeh pravdnih strani presojati objektivne pokazatelje morebitne uporabe vtoževane poti, ki so: neobstoj sledi uporabe vtoževane poti v korist tožnikovih parcel, po drugi strani pa so vidne dostopne poti z druge poti, ki poteka do tožnikovih parcel po parc. št. 1423 in 8/97 in tožnikova nesporna zaprosila za dovoljenje za uporabo vtoževane poti. Nasprotujejo stališču sodišča, da prvi toženec ni podal trditev glede nasprotovanja uporabi poti s strani njegovih staršev v Dolenjskem listu leta 1966, saj je prvi toženec v okviru svoje izpovedbe na prvem naroku povedal, da so že njegovi starši dali prepoved v Dolenjski list. Ta del izpovedbe bi sodišče moralo šteti kot pravočasno podano trditveno podlago. Ker je ni, je storilo bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Poudarjajo, da je objavljena prepoved, ki je jasna, nedvoumna in se nanaša na vse nepremičnine prvega toženca oz. njegovega pravnega prednika, pravno upoštevna. Glede na to, da so omenjeno glasilo prejemala vsa gospodinjstva na območju bivanja pravdnih strank oz. lege obravnavanih zemljišč, takšna objava zadošča, zlasti upoštevaje izkazano, da je oče prvega toženca občasno zaznal sledove vožnje, ni pa ugotovil, kdo je nedovoljeno uporabljal pot. Takšna objava je tedaj predstavljala običajen način objave, ustrezna je zlasti takrat, ko ni mogoče identificirati konkretnega naslovnika, na katerega se prepoved nanaša. Ni potrebno, da se navede vsaka parc. št. posebej, temveč zadošča določljiv opis parcel. Zmotno je tudi stališče sodišča, da ima ta prepoved lahko le učinek na zahtevke zoper prvega toženca, saj so zahtevki medsebojno povezani. Vtoževana pot povečini poteka po nepremičninah prvega toženca, robovi poti pa tekom celotnih tras tudi po nepremičninah preostalih tožencev, vendar tako, da hkrati poteka tudi po nepremičnini prvega toženca, razen del poti, ki poteka po parc. št. 907/2. Ker je neutemeljen zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti, je neutemeljen tudi zahtevek za varstvo pred vznemirjanjem (odstranitev jeklenice in kovinskih cevi ter prepoved posegov), iz istega razloga je napačna odločitev sodišča o stroških postopka.

Prvi toženec v svoji vlogi sodišču dodatno in v bistvenem očita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, ker ni za vsako (gospodujočo) nepremičnino posebej ugotovilo začetek in konec priposestvovalne dobe, na kakšen način so lastniki oz. pravni predniki izvrševali služnost v celotnem obdobju, zaradi česar je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka. Poudarja, da je navajal, da so že njegovi pravni predniki (in tudi on sam) prepovedovali izvrševanje služnostne pravice, sodišče pa je kljub temu zaključilo, da je tožnik izvrševal vtoževano služnostno pravico brez kakršnegakoli nasprotovanja pravnih prednikov toženih strank, torej nemoteno, do postavitve rampe. Ponovno nasprotuje zaključku sodišča, da preklic pravnega prednika prvega toženca v Dolenjskem listu ni pravno relevantno nasprotovanje izvrševanju služnosti, kar utemeljuje s podobnimi razlogi kot v prvi vlogi. Poudarja, da je celo priča A. A. na koncu izpovedal, da se je o prepovedi začelo govoriti po vasi kake dva, tri leta nazaj, kar dokazuje, da je bila vaščanom, tožniku in njegovim pravnim prednikom prepoved poznana. Meni, da izpodbijana sodba ne vsebuje celovite dokazne ocene glede tega spornega pravno relevantnega dejstva. Pri nepravem priposestvovanju služnosti je pogostost dejanj še toliko bolj pomembna, saj jih le tako lahko zazna tudi lastnik služeče nepremičnine, kar je pogoj za nastanek služnosti na ta način. Očita še, da se je sodišče preveč pavšalno opredelilo do izpovedb prič, ki so jih predlagale tožene stranke z navajanjem, da so priče sorodstveno povezane s toženimi strankami.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženih strank odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na zatrjevano dobo izvrševanja (več kot 100 let) služnosti hoje in voženj s traktorjem s traktorskimi priključki in kmetijskimi stroji v korist (gospodujočih) nepremičnin, št. 903, 902 in 896, vse k. o. ..., je podlaga za nastanek stvarne služnosti poti nepravo priposestvovanje (paragrafi 1460-1464 in 1479 Občega državljanskega zakonika – ODZ v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča SFRJ št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 ter 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Zanj zadošča, da lastnik gospodujoče nepremičnine (in njegovi pravni predniki) dejansko izvršuje služnost 20 let brez nasprotovanja lastnika služečega zemljišča (in njegovega pravnega prednika) na pošten način, njegova dobra vera pa se ne zahteva. Prav tako se za nepravo priposestvovanje ne zahteva pogostost dejanj (uporabe), kot to zmotno meni prvi toženec v pritožbi.

6. Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je sodišče pravilno, celovito in prepričljivo ugotovilo, da je tožnik (in njegovi predniki) vtoževane poti do navedenih parcel uporabljal za (navzven zaznavno) vožnjo celotno priposestvovalno dobo, z izjemo dela vtoževanega dostopa do parc. št. 896. Glede tega je namreč dokazni postopek pokazal, da se je služnost izvrševala drugje (po isti poti, kot se je dostopalo do parc. št. 903), kot je trdil in vtoževal tožnik (po poti čez gozd, kot se je dostopalo do parc. št. 902). Zato je sodišče glede dostopa do parc. št. 896 utemeljeno delno ugodilo tožnikovemu zahtevku (do točke na poti parc. št. 907/1, kjer se pot odcepi levo čez travnik prvega toženca parc. št. 907/2 do parc. št. 903), v preostalem delu pa njegov zahtevek zavrnilo. V zadostni meri je za vsako od vtoževanih služnostnih poti obrazložilo, na kakšen način (s katerimi prevoznimi sredstvi) in v katerem obdobju se je pot uporabljala, zato uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

_O izvrševanju služnosti v korist parc. št. 903, 902 in 896_

7. Odločitev o uporabi poti za dostop do parc. št. 903 preko travnika parc. št. 907/2 je sodišče oprlo na ugotovitve z ogleda ter izpovedbe tožnika in številnih prič A. A., B. B., D. D. in K. K., ki jih ocenilo v primerjavi z (po vsebini nasprotujočimi) izpovedbami prič G. G. ml., F. F., H. H. in I. I. v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj prvim verjame in drugim ne. Ni res, da se je do vsebine izpovedb prič, ki so jih za zaslišanje predlagali toženci, opredelilo le pavšalno. Številne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo verodostojnost izpovedb posameznih prič, zaslišanje katerih je predlagal tožnik in katerim je sodišče prve stopnje sledilo, so neutemeljene. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče izrecno opredeljuje le do tistih, ki jih šteje za odločilne (prvi odstavek 360. člen ZPP). Neutemeljen je pritožbeni pomislek, da sta priča B. B. in C. C. imela interes, da se spor reši v korist tožnika, ker sta lastnika zemljišč, po katerih poteka alternativna pot (z javne ceste parc. št. 1243) za dostopanje do tožnikovih nepremičnin, z ugoditivijo tožbenemu zahtevku pa bi prišlo do razbremenitve uporabe njunih nepremičnin. Alternativna pot namreč poteka samo po robovih njunih nepremičnin in jih obremenjuje v minimalni meri. Dejstvo, da priča A. A. ni poznal točne lokacije tožnikovih nepremičnin, ne zmanjšuje dokazne vrednosti njegove izpovedbe o uporabi poti; to, da je vedel, da gre za dostop do travnika in gozda na levi strani, je povsem dovolj za nekoga, ki nima nepremičnin v neposredni bližini. Pritožbena trditev, da ni sam zaznal uporabe poti, ker bi to sicer izpovedal, pa je v nasprotju s podatki v spisu; povedal je, da je tožnika videl voziti z nakladalko in zgrabljalnikom, medtem ko je tam hodil in nabiral gobe. Pritožniki nadalje ne pojasnijo, zakaj naj bi bila izpovedba priče D. D., ki jo je sodišče ocenilo za posebej prepričljivo, vsebinsko neskladna. Prav tako pritožbena navedba, da je kot sorodnik pravne prednice tožnika glede parc. št. 896 želel pomagati tožniku, ne vzbudi dvoma o njeni verodostojnosti. Če bi hotel pomagati tožniku, bi v izpovedbi dostop do parc. št. 896 opisal enako, kot ga je zatrjeval (in vtoževal) tožnik, da sodišče ne bi delno zavrnilo njegovega zahtevka. Vsebino izpovedbe priče C. C. pa so pritožniki prikrojili tako, da so z njo potrdili v pritožbi večkrat ponovljeno misel, češ da tožnik ni dostopal do parc. 903 preko travnika prvega toženca pyrc. št. 907/2, kar naj bi obenem pomenilo, da se ni vozilo niti po preostalem delu vtoževane služnostne poti. C. C. je namreč povedal, da se do tožnikovih gozdnih zemljišč (parc. št. 896 in 902) ni dostopalo čez travnik, ni pa tega trdil za dostop do parc. št. 903. 8. Načeloma velja, da ob ugotovitvi, da se je služnostna pot uporabljala, niti ni bistven obstoj drugega dostopa do tožnikovih (gospodujočih) nepremičnin oziroma morebitne vožnje tožnika po tem drugem dostopu. Potrebnost in koristnost namreč nista pogoja za njeno priposestvovanje, pač pa bi bili pomembni pri presoji utemeljenosti tožbe za ukinitev služnosti. Toda glede dostopa do parc. št. 903 v tej zadevi možnost alternativnega dostopa, natančneje obstoja oteženega alternativnega dostopa, ni nepomembna okoliščina. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je do parc. št. 903 možno priti le po dveh poteh – vtoževane (z javne poti parc. št. 1241 preko travnika parc. št. 907/2) in alternativne (z javne poti parc. št. 1243) – in da dostop do parc. št. 903 po drugi poti poteka po strmem gozdnem terenu, pot pa je strma tudi v nadaljevanju, kar otežuje vožnjo s kmetijsko mehanizacijo. Glede na to, da je vtoževano služnostno tožnik uporabljal za potrebe košnje (in s tem dostopa s kosilnico, nakladalko in zgrabljalnikom), ugotovljeni dejstvi še dodatno potrjujeta zaključek, da je tožnik uporabljal vtoževano služnostno pot čez travnik 907/2. 9. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da trajne sledi uporabe travnika parc. št. 907/2 niso bile vidne niti ob ogledu niti niso razvidne iz fotografij v spisu in zračnih posnetkov parcele v preteklem obdobju, a to ne dokazuje, da poti čez naveden travnik tožnik ni uporabljal 3- do 4-krat letno za košnjo parc. št. 903. To velja še posebej ob ugotovljenem dejstvu, izhajajoč iz njunih izpovedb, da sta tako prvi toženec kot tudi njegov brat v preteklosti večkrat zaznala sveže sledi voženj (začasne narave) preko navedenega travnika, česar prvi toženec v pritožbi ne izpodbija. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je o kolesnicah preko parc. št. 907/2 izpovedal tudi priča C. C. 10. Glede na to, da tožnik ni uveljavljal ugotovitve obstoja služnosti v korist parc. št. 8961 čez parc. št. 907/2 (nekoč njiva, zdaj travnik), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je s strani tožencev zatrjevano dejstvo o enkratnem dovoljenju uporabe te parcele za spravilo lesa pravno nerelevantno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču, da je pri ugotavljanju, ali je tožnik uporabljal vtoževano pot, zanemarilo ključno dejstvo oziroma objektivni pokazatelj, ki kaže na njeno neuporabo.

_O nasprotovanju lastnika služeče nepremičnine_

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da prvi toženec2 ni podal ustrezne trditvene podlage glede objave pravnega prednika prvega toženca v D. z dne 19. 5. 19663, ki naj bi predstavljala nasprotovanje tedanjega lastnika služečega zemljišča izvrševanju služnosti. Če bi sodišče nadomestilo manjkajočo trditveno podlago z vsebino dokazov (izpovedbo prvega toženca na prvem naroku in vsebino objave, priloge B 11 spisa), kar predlagajo toženci v pritožbi, bi s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP. Tudi sicer se pritožbeno sodišče pridružuje stališču, zavzetem v izpodbijani sodbi, da tovrstna (časovno oddaljena in enkratna) objava v občinskem glasilu (v fizični obliki) ne predpostavlja, da se je z njo seznanil prednik tožnika, še manj tožnik sam, ki je bil ob objavi star 4 leta. Da je vedel zanjo oziroma je bil seznanjen z domnevnim nasprotovanjem izvrševanju služnosti, ni potrdil noben izveden dokaz. Navedenega zaključka ne izpodbijejo (pre)splošne pritožbene navedbe, da je bilo tedaj glasilo D. edini medij, ki je bil pozorno spremljan, še posebej rubrika preklici, vsebina pa da se je hitro razširila med vaščani. Neuspešno je tudi sklicevanje na vsebino izpovedbe priče A. A., češ da se je o prepovedi začelo govoriti po vasi kake dve, tri leta nazaj, kar naj bi po mnenju pritožnika dokazovalo, da je bila vaščanom, tožniku in in njegovim prednikom znana. Najbrž ni naključje, da trenutek, ko se je o prepovedi začelo govoriti, sovpada s trenutkom zaprtja vtoževane služnostne poti s strani prvega toženca. A to samo po sebi še ne dokazuje, da je bila objava znana tožniku in njegovemu pravnemu predniku. Po vpogledu v spis pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvi toženec v pritožbi selektivno povzel vsebino izpovedbe priče A. A., saj je izpustil del, v katerem je povedal, da se njegov oče ne spominja, da bi bila tam kakšna prepoved voženj.

12. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča, da bi prepoved lahko učinkovala kvečjemu glede zahtevka zoper prvega toženca, glede ostalih tožencev pa ne. Zahtevki namreč niso medsebojno povezani, kot to trdijo pritožniki. Zatrjevana okoliščina, da pot povečini poteka hkrati po nepremičnini prvega toženca in ostalih tožencev, medsebojne povezanosti ne ustvarja. Zanjo bi šlo v primeru, če bi služnostna pot potekala po nepremičnini, ki bi bila v solasti tožencev, za kar v tej zadevi nedvomno ne gre.

13. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato niso upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), hkrati pa morajo tožniku, ki je argumentirano odgovoril na pritožbo (obe vlogi), povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Za potrebne stroške tožnika v smislu 155. člena ZPP pritožbeno sodišče tako šteje: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo glede zahtevka za ugotovitev obstoja služnosti in 375 točk glede zahtevka za varstvo služnosti (tar. št. 21/1 OT) in 2 % materialnih stroškov (člen 11/3 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR in povišano za 22 % DDV znaša skupno 559,98 EUR. Od tega zneska so mu toženci dolžni nerazdelno plačati 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja služnosti. Stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, ki se nanašajo na varstvo služnosti, pa mu mora povrniti prvi toženec. V obeh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

1 Tožnik je parcelo kupil šele v letu 2012. 2 Ne kdo od ostalih tožencev, ki bi ravno tako lahko podali te trditve, čeprav jim ne koristijo. 3 Ta se v relevantnem delu glasi: „ […] preklicujem vsako vožnjo po mojih parcelah v V. [...]“