Jedro

Pri tem je treba v primeru, ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo oziroma lastniku nepremičnine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-218/2020-003683 z dne 7. 2. 2020 se v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za površino zemljišča 2917 m2 in za uporabo stavbnega zemljišča za površino zemljišča 500 m2, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za v izreku navedene površine na ... cesti, in sicer za površino 430 m2 v znesku 1588,25 EUR, za površino 4118 m2 v znesku 15.210,24 EUR, za površino 190 m2 v znesku 701, 78 m2, za površino 2917 m2 v znesku 10.774,23 EUR in za površino 500 m2 v znesku 1846,80 EUR, skupaj 30.121,30 EUR, kar je tožnik dolžan poravnati v predpisanih rokih na navedeni račun. Prvostopenjski organ je odločil na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju Odlok o NUSZ), pri čemer je štel, da gre za zazidana stavbna zemljišča. Navaja, da na podlagi 404. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ izda odločbo o NUSZ po podatkih, ki mu jih posreduje občina.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika, ki jo je vložil zoper odmero NUSZ za površine v izmeri 500 m2 in 2917 m2, v kateri je utemeljeval, da jih neposredno ne uporablja za potrebe opravljanja njegove dejavnosti, zavrnil. Navaja, da je bil NUSZ odmerjen na podlagi podatkov, ki jih je posredovala Mestna občina Ljubljana, poleg tega pa iz 1., 5. in 9. člena najemnih pogodb R9/2018 in R13/2018 izhaja, da tožnik te površine najema in jih uporablja za opravljanje dejavnosti.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper tisti del prvostopenjske odločbe, v katerem mu je naloženo plačilo NUSZ za površine v izmeri 500 m2 (v nadaljevanju zemljišče 1) in 2917 m2 (v nadaljevanju zemljišče 2). V tožbi navaja, da toženka zmotno razlaga 5. člen najemnih pogodb, saj se ta nanaša le na zemljišča, na katerih opravlja svojo poslovno dejavnost, medtem ko zemljišče 1 in 2 predstavljata zgolj površine, ki njemu ter posledično njegovim strankam omogočajo dostop do poslovnih površin. Tudi iz fotografij, ki jih je priložila k pritožbi, izhaja, da se zunanje površine v ničemer ne razlikujejo od preostale okolice objekta, temveč predstavljajo gole asfaltne površine. Navedeno izhaja še iz uporabnega dovoljenja in odločbe o odmeri NUSZ za leto 2018, v kateri je bil NUSZ odmerjen le od 200 m2 zunanje površine, ki jo predstavlja 16 parkirnih mest. Ostalo so prometne površine oziroma funkcionalno zemljišče objekta, ki služi vsem uporabnikom objekta. Toženka se nadalje ni opredelila do tega, zakaj je v letu 2018 ob enakih okoliščinah drugače odmerila NUSZ.

4. Trdi, da zemljišči ne ustrezata standardu individualnih prostorov, saj gre za golo asfaltno površino in ne za pokrito ali nepokrito skladišče, parkirišče, delavnico na prostem in podobne prostore, ki niso sestavni del poslovnega prostora, za katerega je bil NUSZ odmerjen. Zemljišče 1 (z izjemo 200 m2, ki je parkirišče) in zemljišče 2 so prometne, zunanje odprte površine, ki so nujno potrebne za opravljanje dejavnosti, ne pa površine na katerih bi tožnik opravljal svojo dejavnost oziroma površine v smislu 60. člena ZSZ ali 7. alineje 4. člena Odloka o NUSZ. Zato bi morala toženka pri odmeri NUSZ upoštevati zgolj 200 m2 zunanjih površin zemljišča 1, ki predstavlja 16 parkirnih mest. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ta zakon razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena tega zakona (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji – ZSZ/84), občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Torej ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitve ZUreP-2 ter GZ), je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. 8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka tožnici za zemljišče 1 in zemljišče 2 utemeljeno odmerila NUSZ, kot da sta v celoti zazidano stavbno zemljišče. 9. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Po četrtem odstavku istega člena je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom, po petem odstavku pa lahko občina določi, da so poslovne površine tudi _površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča in delavnice na prostem_. Skladno s tem zakonskim pooblastilom je Mestna občina Ljubljana v sedmem odstavku 4. člena Odloka o NUSZ določila, da je osnova za določitev višine nadomestila za zazidano stavbno zemljišče v primeru zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti, tj. nepokrito skladišče, parkirišče, delavnica na prostem: _površina zemljiških parcel, na katerih se opravlja takšna dejavnost._

10. Po navedenem odloku je torej za opredelitev zemljišča kot zazidanega stavbnega zemljišča bistveno, ali se na zemljišču opravlja poslovna dejavnost zavezanca, kakršno primeroma našteva citirano določilo. Pri razlagi, kdaj se na površini zemljišča opravlja poslovna dejavnost, pa je po prepričanju sodišča treba upoštevati tudi določbo 218. člena ZGO-1, saj ta določa, da se določbe prve alinee prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. 44/97; v nadaljevanju ZSZ)1 uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen tega zakona (prvi odstavek), saj je bil to (dokler je veljal) kasnejši zakon kot ZSZ/84. 11. Po 218. členu ZGO-1 so se štela za zazidana tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). Uporaba 218. člena ZGO-1 torej pomeni, da se kot zazidano stavbno zemljišče lahko obravnavajo objekti, površine zemljišča na katerem ni objektov in na katerih se opravlja poslovna dejavnost, pa pod pogojem, da izpolnjujejo v tej določbi določen pogoj, tj., da gre za gradbeno parcelo ali funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče objekta.

12. Kaj vse je (zahteven, nezahteven, enostaven ter gradbeno inženirski) objekt, je določal ZGO-1, sedaj pa določata Gradbeni zakon in Uredba o razvrščanju objektov. Po presoji sodišča je po teh predpisih parkirišče nedvomno objekt, kar priznava tudi tožnik. Kar se tiče dostopov in manipulacijskih površin, pa je treba pri odločitvi, ali so zazidana ali morda nezazidana površina, kot je sodišče že obrazložilo upoštevati tudi definicijo zazidanega stavbnega zemljišča po ZGO-1. Zemljišče, ki je funkcionalno povezano s poslovnimi prostori (torej zemljišča, na katerem ni ničesar, kar se šteje za objekt), je tako zemljišče, ki je določeno kot gradbena parcela objekta. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, pa je zazidano stavbno zemljišče tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). Zgolj od tako določenega zazidanega stavbnega zemljišča je mogoče obračunati NUSZ za zazidano stavno zemljišče. Preostanek zemljiške parcele oziroma zemljišča, ki ga nekdo uporablja, pa je lahko nezazidano stavbno zemljišče in je, če izpolnjuje pogoje za odmero NUSZ, za rabo tega zemljišča mogoče obračunati nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. 13. Pri tem je treba v primeru, ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo oziroma lastniku nepremičnine.

14. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na podatke za odmero NUSZ, ki jih je prejel od Mestne občine Ljubljana. V zvezi s tem sodišče pripominja, da organ na te podatke ni vezan, saj je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da lahko zavezanec dokazuje, da so dejstva, ki jih organu sporoči občina, napačna in jih mora organ presoditi po načelu proste presoje dokazov.2 Toženka zato na površino zazidanega stavbnega zemljišča, kot jo je sporočila občina, ni bila vezana. V drugostopenjski odločbi je sicer vpogledala v najemni pogodbi R13/2018 in R9/2018 in na podlagi tega ugotovila, da so zemljišča, od katerih je odmerila NUSZ predmet najemne pogodbe, v katerih je določeno, da bo tožnik najete nepremičnine uporabljal za opravljanje dejavnosti in da najemodajalec najemniku omogoča nemoten dostop do objekta. To po njenem prepričanju pomeni, da gre za zazidana stavbna zemljišča, ker služijo za tožnikovo opravljanje dejavnosti. Tega, ali je najeto zemljišče v celoti objekt (parkirišče) in funkcionalno zemljišče objekta in kdo vse ga uporablja oziroma ali ga uporablja zgolj tožnik, pa toženka zaradi neupoštevanja 218. člena ZGO-1 ni ugotavljala.

15. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je, glede na četrti odstavek te določbe, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

16. Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, saj je tožnikova pooblaščenka zavezanka za ta davek, skupaj torej 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

1 56. člen ZSZ je določal, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZSZ/84 razen določb prve in tretje alinee 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. ZGO-1 je torej kot zakon, ki je kasnejši kot ZSZ/84 določal, da se ZSZ/84 uporablja le za tista zazidana in nezazidana zemljišča kot jih kot taka definira tudi določba 218. člena ZGO-1. 2 Glej X Ips 6/2020, I Up 80/2020.