Jedro

Tožnik je bil z odločbo ZPIZ opredeljen kot invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede na to, da je bila ta odločba izdana šele po podaji odpovedi, ne vpliva na zaključek, da je tožena stranka tožniku, ki je bil izmed varilcev najslabše ocenjen, utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto „varilec“ oziroma drugo ustrezno delovno mesto, mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožila tožnik in njegova pooblaščenka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sta pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi pooblaščenka tožnika navaja: da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker se ne opredeli do tožnikovega procesno bistvenega ugovora nepravočasno podane odpovedi. Obrazložitev sodbe zgolj povzema navedbe priče M.J. o tem, kako je bilo pri toženi stranki v novembru 2008 zaposlenih 248 delavcev, leto kasneje pa le še 205 delavcev. Meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Število zaposlenih oziroma upad števila zaposlenih ne more predstavljati ustrezne obrazložitve pravočasnosti podaje odpovedi. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi priče M.J., ko je le-ta navajala, da je tožena stranka v času odpovedi tožniku imela najete delavce, vendar za visoko specializirana varilska dela na programu M., kjer tožnik ni delal. Dokazni postopek je pokazal, da so imeli vsi delavci, ki so bili ocenjeni pred podajo odpovedi, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varilec, prav tako pa so kot varilci delali tudi najeti delavci. Priča M.B. je potrdil, da sta bila na njegovem oddelku dva najeta – zunanja sodelavca. Tožena stranka pa je ocenjevala zgolj zaposlene delavce, iz ocenjevanja ter ugotavljanja domnevno presežnih delavcev pa je izvzela najete delavce. Tožnik je izpovedal, da bi lahko tudi sam opravljal enako delo kot so ga opravljali najeti delavci, ker je bil za takšno delo usposobljen in bi tako lahko ohranil zaposlitev, če tožena stranka ne bi najela zunanjih sodelavcev. Sodišče o tej bistveni okoliščini ni zavzelo stališča, čeprav tako tožnik kot tudi priča M.J. potrjujeta, da je bilo mogoče delo redno zaposlenih in najetih delavcev primerjati in takšne delavce tudi med seboj razporejati na različna dela znotraj delovnega mesta „varilec“. Tožnik vztraja, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njegovega bolniškega staleža, vendar o tem sodba nima obrazloženih razlogov. Tudi priča M.B. je potrdil, da je od devetih delavcev na tožnikovem oddelku dobil odpoved samo tožnik, zato je očitno, da je prav zatrjevani razlog, dejanski razlog za odpoved. Da bi sodišče takšno zatrjevanje preverilo, bi moralo zaslišati predlagano pričo S.S., ki je prav tako delal kot varilec in je v svoji skupini prav tako edini prejel odpoved, ker je bil dalj časa v bolniškem staležu. V zvezi z zatrjevano okoliščino pa sodišče ni niti ugodilo niti zavrnilo dokaznega predloga po zaslišanju predlagane priče in je zaradi procesne kršitve nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tako zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik meni, da ni prenehala potreba po njegovem delu in je ostala potreba po opravljanju dela varilca v nespremenjenem obsegu, zato mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je priglasil stroške pritožbe. Hkrati pa je tožnik vložil tudi lastno pritožbo v kateri navaja, da ga je sodišče diskriminatorno obravnavalo, saj ni upoštevalo, da mu tožena stranka kot invalidu III. kategorije invalidnosti ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez predhodnega soglasja Republiškega zavoda za zaposlovanje in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki lahko poda mnenje o upravičenosti odpovedi delovnega razmerja invalidu III. kategorije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pričanja M.B., ki je potrdil, da je v tožnikovem primeru šlo za šikaniranje na delovnem mestu in za diskriminatoren odnos delodajalca, kar je vplivalo tudi na zdravstveno stanje tožnika, ki se je v posledici navedenega zdravil v Psihiatrični bolnišnici .... Pritožbi je priložil tudi odločbo ZPIZ z dne 23. 2. 2009 in odločbo ZZZS z dne 13. 1. 2009. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in navedla, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožena stranka sicer v preteklosti dejansko imela najete delavce, s katerimi pa je prenehala sodelovati po zmanjšanju naročil tožene stranke. Upoštevaje nesporno zmanjšan obseg dela na področju proizvodnje in posledično tudi v oddelku zunanjega opločevinjenja, v katerem je delo opravljal tožnik, je tožena stranka na podlagi sklepa o zmanjšanju števila delavcev na delovnem mestu varilec, kot presežnega delavca na podlagi ocenitve po kriterijih, opredelila tožnika in zato je povsem nesmiselna trditev tožnika, da je bil razlog odpovedi v konkretnem primeru njegov bolniški stalež. Tožena stranka je predložila listinske dokaze o drastičnem upadu naročil in proizvodnje pri toženi stranki, zato je iz predloženih podatkov in tudi z izpovedi zaslišanih prič dokazano, da se je pri toženi stranki zmanjšalo število naročil in v posledici tega je bilo potrebno zmanjšati tudi število delavcev na oddelku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in sicer, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imela sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne bi dalo preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do vseh navedb tožnika. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Do vseh navedb se sodišču ni potrebno opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. O pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank, zato je tudi neutemeljena trditev tožeče stranke, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in iz tega razloga zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni zaslišalo predlagano pričo S.S..

Po določbi 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na strani delodajalca, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov. Zakon v 2. odstavku 88. člena določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni pa delodajalcu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar je postalo nepotrebno delo določenega števila delavcev na delovnem mestu, na katerem je več izvajalcev. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tudi tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje, da ni bil podan poslovni razlog za zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu varilec, ker je tožena stranka najela varilce zunanjih izvajalcev.

Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija oziroma zmanjšanje števila zaposlenih na določenih delovnih mestih potrebna, temveč lahko samo ugotavlja, ali je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu varilec prenehala. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, ko je vpogledalo v predložene listine tožene stranke; obvestilo sindikatu z dne 3. 11. 2008, obvestilo sindikatu o zmanjšanju števila zaposlenih z dne 6. 11. 2008 (priloga B2 in B3), dopis ugotavljanje presežnih delavcev (priloga B7) in na podlagi pogodbe za serijske dobave, sklenjene z N. d.o.o. (priloga B13) in izkaza poslovnega izida (priloga B15) pravilno ocenilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno in zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje in prodaje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pri toženi stranki zaradi odpovedi naročil s strani podjetja N. d.o.o. prišlo do situacije, ko je tožena stranka bila prisiljena zmanjšati tudi število zaposlenih. Navedeno pa je potrdila tudi priča M.J..

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podana prepozno. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 3. in 6. 11. 2008 obvestila sindikat A. in sindikat B., da zaradi spremenjenih razmer na trgu in posledično zmanjšanja obsega proizvodnje in prodaje, je vodstvo družbe sprejelo sklep o reorganizaciji in racionalizaciji poslovnih procesov v družbi in v posledici je potrebno zmanjšati število zaposlenih na določenih delovnih mestih. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 20. 1. 2009 in je torej odpoved pravočasna, saj je podana v okviru 6-mesečnega zakonskega roka (6. odstavek 88. člena ZDR).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi predvsem iz razloga, ker je bil tožnik dalj časa v bolniškem staležu. Tožena stranka je namreč vse delavce, zaposlene na delovnem mestu varilec, tudi ocenila po dogovorjenih kriterijih: strokovna izobrazba, delovne izkušnje, delovna doba pri toženi stranki in delovni uspešnosti. Iz ocenitve delavcev na delovnem mestu varilec v tehničnem sektorju (priloga B8) je razvidno, da je tožnik bil izmed vseh ocenjenih delavcev najnižje ocenjen. Tožena stranka je torej pri izbiri delavca, ki mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi upoštevala boljšo usposobljenost ostalih delavcev v primerjavi s tožnikom in zato toženi stranki ni mogoče očitati diskriminatornega odnosa do tožnika.

Neutemeljeno pa se tožnik v pritožbi tudi sklicuje, da bi tožena stranka morala ocenjevati po kriterijih vse delavce, tako zaposlene kot najete varilce, saj je tožena stranka dejansko dolžna po kriterijih izbrati presežne delavce samo med zaposlenimi delavci pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi predlagani dokaz tožeče stranke po zaslišanju priče S.S., ki bi naj izpovedal, da je tožena stranka tudi njemu odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker se je dalj časa nahajal v bolniškem staležu, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev v zadostni meri razčiščeno že z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je dejansko ravnalo nepravilno, ker ni s sklepom zavrnilo izvedbe predlaganega dokaza, vendar pa navedeno predstavlja le relativno kršitev postopka, zato na samo zakonitost odločitve ne vpliva.

Tožnik se je v lastni pritožbi skliceval predvsem na nezakonito ravnanje sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo odločbe ZPIZ z dne 23. 2. 2009, katero je tudi predložil pritožbi. Z odločbo je bil tožnik opredeljen kot invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena odločba ZPIZ z dne 23. 2. 2009 bila izdana šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato na zakonitost izpodbijane odpovedi nima vpliva, razen tega pa pomeni ta odločba pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker tožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pod pogoji iz člena 286/4 ZPP (člen 337/1 ZPP).

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi oziroma razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).