Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni opustitev postopka razlastitve oziroma njegovega dokončanja (tudi s poskusom sklenitve poravnave oziroma pogodbe namesto razlastitve) protipravno ravnanje, odškodninsko odgovornost razlastitvenega upravičenca pa je potrebno presojati po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti po OZ.

V primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripadajo poleg odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, tudi obresti od dejanskega odvzema do plačila odškodnine, kot odmena zaradi nezmožnosti uporabe.

Odškodnino po 69. členu Ustave je treba razločevati od pojma odškodnine po splošnih določbah odškodninskega prava. Odškodninski zahtevek zastara, pri čemer trajajoč položaj neuvedbe razlastitvenega postopka ne odlaga trenutka začetka teka zastaralnega roka odškodninske terjatve. Zastaranje odškodninske terjatve začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera smel terjati izpolnitev obveznosti – ko je ob običajni vestnosti imel možnost izvedeti za povzročitelja škode in za škodo. V zvezi s tem vprašanjem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem toženke, da je zastaranje pričelo teči z dnem 13. 5. 2008, ko je bila narejena dokončna geodetska izmera zemljišč potrebnih za ureditev rekonstrukcije glavne ceste ... in s tem znana točna površina odvzetih zemljišč in s tem (dodatna) škoda. Kdo je povzročitelj škode pa je bilo pravnemu predniku tožnice tudi znano. Pravni prednik tožnice je tako že v letu 2008 razpolagal z vsemi elementi potrebnimi za sestavo (kateregakoli od) odškodninskih zahtevkov, kot so se v podobnih primerih izoblikovali v sodni praksi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 21.057,40 EUR od 13. 5. 2008 dalje do plačila, v 15-tih dneh, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.667,70 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 382,50 stroškov pred sodiščem druge stopnje, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneska 21.057,40 EUR od 13. 5. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni; kar je tožeča stranka zahtevala več oziroma drugače, je sodišče zavrnilo;1 odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da bi sodišče ugovoru zastaranja, ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo ugoditi. Tožnica vtožuje zakonske zamudne obresti od škode – odmeno za nezmožnost uporabe v času od dejanskega odvzema do plačila odškodnine. Na podlagi prvega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za zamudne obresti velja triletni zastaralni rok. Ta se določa drugače v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj se takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen OZ). Zastaranje odškodninskega zahtevka ni nezdružljivo z javnopravnim elementom odškodninskega razmerja (Up-849/14 z dne 27. 9. 2018, odstavek 49). V konkretnem primeru je škoda nastala najkasneje dne 13. 5. 2008, ko je bila narejena dokončna geodetska izmera za ureditev ceste, od tega dne je bila znana točna površina odvzetih zemljišč in s tem tudi "viška" zemljišča. Ta obseg škode je bil zaradi dejstva darilne pogodbe sklenjene dne 10. 12. 2010, torej po datumu dokončne geodetske izmere, znan tudi tožnici oziroma ji ni mogel ostati neznan. Napačno je pravno naziranje sodišča, da je odložen začetek teka zastaralnega roka v položaju, ko je bila nova cenitev opravljena šele v letu 2017. Tek zastaralnega roka je pri odškodninskih terjatvah po splošnih določbah civilnega prava, vezan na vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode. To implicitno priznava tudi sodišče v 14. odstavku obrazložitve sodbe, ko pravi, da odškodninska terjatev obstaja od 13. 5. 2008 dalje, ko so bili izpolnjeni pogoji v smislu 6. člena Pogodbe namesto razlastitve. V tem delu obstaja medsebojno nasprotovanje ključnih razlogov na katere se opira izpodbijana sodba glede ugovora zastaranja, s čimer je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravilno bi tako sodišče moralo zaključiti, da je zastaranje odškodninskega zahtevka začelo teči najkasneje od 13. 5. 2008, saj bi že od takrat dalje pravni prednik tožnice lahko zahteval odškodnino, tožnica pa bi to škodo lahko zahtevala kot njegova pravna naslednica, kot to sicer priznava tudi sodišče v 15. odstavku sodbe. Triletni relativni zastaralni rok za uveljavitev škode je tako potekel 13. 5. 2011, petletni absolutni pa 13. 5. 2013. Ker je glavna terjatev torej že zastarala, so zastarale tudi zamudne obresti. Tudi ni pravilen zaključek sodišča, da sodna praksa na katero se toženka sklicuje (II Ips 61/2016) za predmetno zadevo ni uporabna. Toženka vztraja, da je pravnemu predniku tožnice (prodajalcu) bilo v trenutku prodaje nedvomno znano, kje v naravi bo potekala državna cesta in je v trenutku prodaje soglašal in se strinjal, da se proda del zemljišča, kolikor je pač potreben za izvedbo rekonstrukcije državne ceste. Tako se je nedvomno odpovedal lastninski pravici in posesti tudi za kvadraturo 445 m2 (ki je predmet pravdnega postopka), saj je tudi po tej površini zgrajena državna cesta, ki je že v uporabi. Tožnica ima torej na spornem delu zemljišča lastninsko pravico samo v obsegu gole lastninske pravice, torej brez pravice do posesti in užitka, zato ji odmena iz naslova prikrajšanja zaradi nemožnosti uporabe spornega dela nepremičnin, ne gre, saj pravice do posesti nikoli ni imela.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica trdi, da je v letu 2003 prišlo do dejanske razlastitve (tudi) 445 m2 nepremičnin v k. o. ..., prej v lasti njenega pravnega prednika (moža), od leta 2010 (darilna pogodba z dne 10. 12. 2010) oziroma od leta 2011 (vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo) pa v njeni lasti. Toženka je šele v letu 2017 za ta del nepremičnin pričela postopek razlastitve in ji ponudila v plačilo odškodnino v višini 21.057,40 EUR, ki je tožnica ne sprejme in pogodbe namesto razlastitve tudi ne želi podpisati, dokler ji toženka ne plača tudi odmeno za predčasen odvzem posesti v obliki obresti za čas od dejanskega odvzema posesti do plačila odškodnine. Po stališču sodne prakse ima v primerih dejanske razlastitve, razlastitveni zavezanec poleg odškodnine za odvzeta zemljišča tudi pravico do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za čas od dejanskega odvzema nepremičnine do plačila odškodnine, kot odmeno zaradi nezmožnosti uporabe zemljišča. Obresti v tem primeru predstavljajo odmeno za nezakonito uporabo zemljišča. Tožnica tako od toženke zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od 1. 1. 2004 dalje do plačila odškodnine. Toženka je tožbenemu zahtevku ugovarjala zaradi zastaranja, trdila pa je tudi, da ima tožnica skladno s Prodajno pogodbo namesto razlastitve z dne 8. 9. 2003 na spornih nepremičninah le še golo lastninsko pravico, brez pravice do posesti, zato ji vtoževana odmena ne gre.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločitev je v tem delu materialnopravno napačna.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - pravni prednik tožnice (mož I. R.) je s toženko dne 8. 9. 2003 sklenil Prodajno pogodbo namesto razlastitve (v nadaljevanju Pogodba z dne 8. 9. 2003, priloga A2) za del parcel št. 2/1, št. 5 in št. 4 k. o. ..., pri čemer je investitor z dnem sklenitve pogodbe nepremičnine v tem obsegu prevzel v last in posest; odškodnina za zemljišča v višini 12.713,77 EUR (3,046.727,00 SIT) je bila v dogovorjenem roku plačana; v 6. členu sta pogodbeni stranki ugotovili, da bo točna površina odvzetih zemljišč znana šele po končanju rekonstrukcije in geodetski odmeri državne ceste in obe dopuščali, da bo po končani izgradnji prišlo do spremembe površin zemljišč uporabljenih za rekonstrukcijo in se za ta primer dogovorili, da bosta morebitno razliko v površinah uskladili z aneksom k pogodbi, ki bo tudi opredelil morebitno doplačilo oziroma vračilo odškodnine na podlagi nove cenitve; - dokončna geodetska izmera za ureditev ceste je bila izvedena z odločbo GURS, Območne geodetske uprave ... z dne 13. 5. 2008 (prilogi B1, B2), na podlagi katere je bila znana točna površina odvzetih zemljišč; - z darilno pogodbo z dne 10. 12. 2010 (priloga A13) je pravni prednik tožnice kot darovalec tožnici kot obdarjenki, podaril nepremičnine, med katerimi so bile tudi nepremičnine, ki so bile predmet Pogodbe z dne 8. 9. 2003, vpis v zemljiško knjigo pa je bil izveden 5. 11. 2011; - z dopisom z dne 3. 3. 2015 (priloga A8) je tožnica od toženke zahtevala takojšnjo ureditev zemljiškoknjižnega stanja; - z dopisom z dne 28. 4. 2015 (priloga A7) je toženka tožnici odgovorila, da se zaveda svoje dolžnosti, da pa za plačilo odškodnine trenutno nima zagotovljenih finančnih sredstev; - toženka je tožnici dne 10. 5. 2017 posredovala v podpis novo Pogodbo namesto razlastitve (prilogi A4, A14), ki je tožnica iz razlogov navedenih v 5. točki obrazložitve, ni podpisala.

8. Na podlagi zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja ne more biti sporno, da je imela toženka možnost izpolniti svojo dolžnost – skleniti pogodbo namesto razlastitve oziroma sprožiti razlastitveni postopek za presežek zemljišča uporabljenega za rekonstrukcijo ceste v površini 445 m2, od izdaje geodetske odločbe 13. 5. 2008 dalje, s katero je bil presežek dokončno ugotovljen. Toženka je svojo dolžnost izpolnila šele v letu 2017 s pripravo pogodbe namesto razlastitve za presežek zemljišča, za odmeno v višini 21.057,40 EUR. V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni opustitev postopka razlastitve oziroma njegovega dokončanja (tudi s poskusom sklenitve poravnave oziroma pogodbe namesto razlastitve) protipravno ravnanje, odškodninsko odgovornost razlastitvenega upravičenca pa je potrebno presojati po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti po OZ2. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženka upravičeno prevzela v posest tudi presežek zemljišča glede na določbo 6. točke Pogodbe z dne 8. 9. 2003 in ga do končne odmere na tej podlagi tudi upravičeno uporabljala brez plačila odmene za nezmožnost uporabe zemljišča (torej v času od dejanskega odvzema v letu 2003, do končne izmere v letu 2008). Po tej izmeri pa se je zavezala k sklenitvi aneksa k Pogodbi z dne 8. 9. 2003, s katerim bi šele odvzela lastninsko pravico tudi na presežku zemljišča in tudi plačala odmeno (odškodnino) za ugotovljeni presežek (po 69. členu Ustave, ki pomeni nadomestilo (odmeno) za odvzem lastninske pravice v javno korist).

9. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je navedeno večletno opustitev dolžnega ravnanja toženke možno enačiti s "klasičnimi" primeri dejanske razlastitve. Ta njena opustitev pomeni protipravno ravnanje, na podlagi katerega je tožnica kot oškodovanka upravičena do povrnitve premoženjske škode po splošnih načelih odškodninskega prava. V skladu s sodno prakso, kot rečeno, v primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripadajo poleg odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, tudi obresti od dejanskega odvzema do plačila odškodnine, kot odmena zaradi nezmožnosti uporabe. Za toženko v letu 2017 ponujena odmena za odvzem lastninske pravice v javno korist (v smislu določbe 69. člena Ustave) v višini 21.057,40 EUR ni sporna. Zaradi nezakonitega ravnanja toženke – nedokončanja razlastitvenega postopka, pa zahteva še plačilo odškodnine po splošnih določbah odškodninskega prava – odmeno zaradi nezmožnosti uporabe zemljišča. 10. Odškodnino po 69. členu Ustave je treba razločevati od pojma odškodnine po splošnih določbah odškodninskega prava.3 Odškodninski zahtevek zastara, pri čemer trajajoč položaj neuvedbe razlastitvenega postopka ne odlaga trenutka začetka teka zastaralnega roka odškodninske terjatve.4 Zastaranje odškodninske terjatve začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera smel terjati izpolnitev obveznosti – ko je ob običajni vestnosti imel možnost izvedeti za povzročitelja škode in za škodo. V zvezi s tem vprašanjem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem toženke, da je zastaranje pričelo teči z dnem 13. 5. 2008, ko je bila narejena dokončna geodetska izmera zemljišč potrebnih za ureditev rekonstrukcije glavne ceste ... in s tem znana točna površina odvzetih zemljišč in s tem (dodatna) škoda. Kdo je povzročitelj škode pa je bilo pravnemu predniku tožnice tudi znano. Pravni prednik tožnice je tako že v letu 2008 razpolagal z vsemi elementi potrebnimi za sestavo (kateregakoli od) odškodninskih zahtevkov, kot so se v podobnih primerih izoblikovali v sodni praksi.5

11. Subjektivni zastaralni rok je tako potekel leta 2011 (prvi odstavek 352. člena OZ), objektivni pa leta 2013 (drugi odstavek 352. člena OZ), saj nobena od strank ni navajala ali dokazovala okoliščin, ki bi kazale na zadržanje ali pretrganje teka zastaralnega roka, tožba pa je bila vložena šele 17. 8. 2018. Ker sprememba na strani upnika ali dolžnika, na potek zastaranja ne vpliva, je tako zastaranje nastopilo tudi za pravno naslednico prvotnega lastnika.

12. Ker odmena v smislu določbe 69. člena Ustave ni bila predmet obravnavanega odškodninskega zahtevka,6 stališče o zastaranju odškodninskega zahtevka ne pomeni, da bi z zastaranjem pritožnica izgubila tudi pravico do navedene odmene. Da je toženka pri pripravi nove pogodbe namesto razlastitve, s sporazumom o določitvi odškodnine v višini 21.057,40 EUR, s tem zneskom tožnici ponudila izplačilo odmene v smislu navedene ustavne določbe in ne v smislu odškodninskega zahtevka, ne more biti sporno. Poleg jasnega zapisa v dopisu z dne 28. 4. 2015 in v pripravljeni pogodbi, je to določno zapisala tudi v odgovoru na zahtevo tožnice za izplačilo odškodnine, z dne 2. 8. 2017 (priloga A10), s katerim zahtevek za plačilo zamudnih obresti kot odmeno zaradi nezmožnosti uporabe, zavrača kot neutemeljen. Iz navedenega pa tudi sledi, da ni mogoče govoriti o pripoznavi zastarane odškodninske terjatve v smislu določbe prvega odstavka 341. člena OZ, kot je to posredno nakazovala tožnica v vlogi z dne 1. 4. 2019 (list. št. 40).7

13. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, je torej materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

14. Podredno pritožbeno sodišče še dodaja, da pa je sklicevanje toženke na odločbo VS RS II Ips 61/2016 neutemeljeno, saj zadeva s konkretno ni primerljiva. Tam je pravni prednik tožnice sklenil prodajno pogodbo namesto razlastitve za celotno odvzeto zemljišče, odškodnina pa mu je bila tudi v celoti plačana, zato iz tega naslova ni imel nobenih upravičenj več in tako tudi ne tožnica. Šlo je za golo lastninsko pravico, brez upravičenj, ki izvirajo iz nje, o čemer pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti.

15. Glede na spremembo uspeha v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Ker je tožnica s tožbo v celoti propadla, je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je z dnem 6. 4. 2019 prišlo do spremembe vrednosti odvetniške točke in sicer od 0,459 EUR na 0,60 EUR, je pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov to upoštevalo. Za odgovor na tožbo z dne 31. 12. 2018 gre toženki 800 točk (še ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR), za prvo pripravljalno vlogo z dne 17. 4. 2019 700 točk (že ob vrednosti točke 0,60 EUR), za drugo pripravljalno vlogo z dne 21. 5. 2019 525 točk (vse po tar. št. 19 Odvetniške tarife - OT) in za narok z dne 17. 4. 2019 700 točk (tar. št. 20 OT), skupaj 2725 točk, kar je ob vrednosti točke 0,60 EUR, 1.635,00 EUR, z 2 % materialnimi stroški (32,70 EUR) pa 1.667,70 EUR. Ker je s pritožbo uspela, je tožnica dolžna toženki povrniti tudi pritožbene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ocenilo je torej, da je tožnica uspela s približno polovico tožbenega zahtevka. To (neizpodbijano) oceno pritožbeno sodišče sprejema, zato je toženki odmerilo pritožbene pravdne stroške od 1/2 prvotne vrednosti spora, to je od zneska 15.764,20 EUR. Toženki gre za pritožbo 625 točk (tar. št. 21 OT) oziroma 375,00 EUR, z 2 % materialnimi stroški (7,5 EUR) pa 382,50 EUR pritožbenih pravdnih stroškov. Oboje stroške je tožnica dolžna plačati toženki v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.057,40 EUR od 1. 1. 2004 do 12. 5. 2008 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-849/14. 3 Primerjaj odločbo Up-849/14. 4 38. točka odločbe Up-849/14. 5 Do povrnitve škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ob pravici do odškodnine v višini vrednosti odvzete nepremičnine ob odvzemu iz posesti); do odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine kot odmeno za nezmožnost uporabe. 6 Pa tudi ne plačilo zamudnih obresti v zvezi z morebitno izpolnitvijo obveznosti plačila te odmene z zamudo. 7 "Tožeča stranka je resda dopis s katerim je želela urediti zemljiškoknjižno stanje, naslovila na toženo stranko leta 2015, vendar je tožena stranka v odgovoru na ta dopis navedla, da se zaveda, da je potrebno stanje urediti, vendar to ni možno, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev."