Jedro

Uradni zaznamek o razgovoru delavcev policije z informatorjem ni dokaz v postopku. Gre za obvestilo, na podlagi katerega policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum (kot najnižjo stopnjo verjetnosti), da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Kdaj bo imela izjava informatorja takšno težo, pa je seveda dejansko vprašanje, kar pa ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v zvezi z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti, podani zoper sklep o odreditvi pripora.

Ravnanja policije v predkazenskem postopku, ki jih je urejal s strani Ustavnega sodišča razveljavljeni 1. do 3. odstavek 49. člena ZPol (tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje), so zakonita in v skladu z ustavo, razen če se ne ugotovi, da so policisti ravnali arbitrarno (da je šlo za nedovoljene posege) ali da ni podana sorazmernost posega glede na težo kaznivega dejanja ali glede na čas, ko se je ukrep izvajal s posegom v osumljenčevo zasebnost.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega E.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) podaljšalo pripor obdolženim E.R. in B.M. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, obdolženemu G.R. pa iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče je s sklepom z dne 24.10.2003 pritožbe zagovornikov obdolženih E.R. in B.M. ter pritožbo osebe, ki se izdaja za G.R., zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je dne 5.11.2003 vložila zagovornica obdolženega E.R. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno odločbo o odreditvi pripora spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi ali mu vsaj izreče hišni pripor kot milejši ukrep.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Ustavno sodišče je v svoji odločbi sicer res razveljavilo določbe 1., 2. in 3. odstavka 49. člena Zakona o policiji (ZPol) in odločilo, da ta razveljavitev začne učinkovati po enem letu od objave odločbe v uradnem listu, ker je ocenilo, da je cilj zakonodajalca - dati policiji učinkovita pooblastila za odkrivanje kaznivih dejanj - legitimen, le doseči ga je mogoče z blažjim posegom v ustavno pravico. Zato je razveljavitvi dalo odložilni učinek. To pa pomeni, da se do takrat ta določba Zakona o policiji uporablja. Zato pri uporabi teh ukrepov ne gre za nedovoljen dokaz, kot to navaja zagovornica v zahtevi. Iz zahteve tudi ni jasno, zakaj bi šlo pri podatkih, ki jih je policiji posredoval informator, za nedovoljen dokaz. Sicer pa tudi sodišče utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ne utemeljuje le s citiranimi uradnimi zaznamki in ukrepom tajnega opazovanja in sledenja, pač pa tudi z drugimi dokazi (zagovor soobdolženke, zapisnik o zasegu predmetov, rezultati nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica uveljavlja kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče v sklepu o podaljšanju pripora pri utemeljevanju utemeljenosti suma upoštevalo prepovedan dokaz, in sicer uradne zaznamke o razgovorih z informatorjem. Uporaba informatorjev v našem pravnem sistemu ni urejena. Postavlja se vprašanje, ali je lahko bil v konkretnem primeru podatek informatorja, zabeležen v uradnem zaznamku dne 6.5.2003, zadosten razlog in vsebinsko dovolj tehten in zanesljiv podatek za izdajo prikritega policijskega ukrepa po členu 49. Zakona o policiji. Za uporabo takšnega ukrepa 1. odstavek 49. člena Zakona o policiji predpisuje "razloge za sum" - dopustno ga je torej izvajati ob najnižjem standardu verjetnosti, ki ga pozna naša kazenska zakonodaja. Ker je torej vprašljivo, ali je policija imela tolikšno stopnjo suma, da je že na podlagi enega namiga informatorja zahtevala ukrep tajnega opazovanja in sledenja, je posledično vprašljiva tudi zakonitost takšnega dokaza. Za uvedbo kazenskega postopka se namreč zahteva višja stopnja verjetnosti, da je neka oseba storila kaznivo dejanja od "razlogov za sum", saj zakon zahteva obstoj "utemeljenega suma". Če so določeni dokazi nedovoljeni, potem so nedovoljeni tako za sodečega kot za preiskovalnega sodnika. Tako kot je neutemeljeno na njih utemeljiti obsodilno sodbo, je nedovoljeno na njih zgraditi utemeljen sum.

Kaj so nedovoljeni dokazi, je jasno navedeno v 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zakon določa, da se sodba ne sme opirati na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Uradni zaznamek o razgovoru delavcev policije z informatorjem ni dokaz v postopku, temveč je le informacija, oziroma priloga ovadbe, na podlagi česar (poleg ostalih podatkov v ovadbi) preiskovalni sodnik odloča o obstoju utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Tajno policijsko opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje pa bo policija odredila tedaj, ko bo obstajal sum širše kriminalne dejavnosti. V takem primeru bo policija s pomočjo vrinjenih policistov oziroma drugih oseb v neko združbo, ki naj bi izvrševala kazniva dejanja, tajno in organizirano zbirala podatke o kriminalni dejavnosti posameznih oseb. Tako bo torej policija ravnala tedaj, ko pride do informacije, da je oseba storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ga izvršuje ali ga pripravlja oziroma organizira njegovo izvršitev in če policisti tega dejanja ne morejo drugače odkriti, preprečiti ali dokazati. Gre torej za neko predprocesno aktivnost (izven sodno) policije, katere namen je odkrivanje kaznivih dejanj in storilcev ter podatkov potrebnih za izvajanje takšne aktivnosti. Tako izjava informatorja lahko pomeni podatek oziroma obvestilo, na podlagi katerega policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum (kot najnižjo stopnjo verjetnosti), da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Kdaj bo imela izjava informatorja takšno težo, pa je seveda dejansko vprašanje, kar pa ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v zvezi z odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, podani zoper sklep o odreditvi pripora.

Neutemeljeno je tudi nadaljnje sklepanje zagovornice v zahtevi, češ da bi morala biti podana že višja stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, to je utemeljen sum, ker tako 49. člen Zakona o policiji kakor tudi 148. člen Zakona o kazenskem postopku predvidevata kot stopnjo verjetnosti za to, da se sproži aktivnost policije, "razloge za sum", ne pa utemeljenega suma, o katerem odloča le ob uvedbi preiskave preiskovalni sodnik in to na podlagi, kot je bilo že povedano, podatkov, zbranih v predkazenskem postopku.

Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer zagovornica navaja, da se izpodbijani sklep o odreditvi pripora ne bi smel opirati na poročila o danem opazovanju in sledenju, saj gre za izsledke ukrepov - dokaze, ki so bili pridobljeni na protiustaven način. Znana je namreč odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-272/98-26 z dne 8.5.2003, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo prve tri odstavke 49. člena ZPol. Res da je Ustavno sodišče učinek razveljavitve premaknilo v čas 1 leto po datumu objave razveljavitve v Uradnem listu RS, vendar ne glede na to gre nedvomno za predpis, na podlagi katerega se je izvajal ukrep tajnega opazovanja in sledenja, na izsledkih slednjega pa je izdan izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora.

Ustavna odločba, ki jo citira zagovornica v zahtevi, je, kot je bilo že povedano, razveljavila 1., 2. in 3. odstavek 49. člena ZPol ter naložila zakonodajalcu, da bo moral ukrepe opredeliti tako, da bo iz zakona razvidna teža posega v ustavne pravice pri posameznem ukrepu, da bo jasna razmejitev do ukrepov, urejenih v ZKP, da bo zagotovljeno ustrezno stopnjevanje glede na težo posameznega ukrepa in da bo mogoče naknadno presoditi, ali je ukrep izvršen v zakonsko opredeljenih mejah. Ustavno sodišče je v odločbi zaključilo, da je zakonska ureditev v navedenem členu ZPol nekoliko preširoka (nanaša se na vsa kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti) in bi lahko bilo vprašljivo sorazmerje v ožjem smislu, torej sorazmerje med posegom v zasebnost ter težo določenega kaznivega dejanja.

Sorazmernost pa je vprašljiva tudi glede na relativno dolgo možnost trajanja ukrepa (3. odstavek 49. člena ZPol). Prav tako je zaključilo tudi, da 1. odstavek 49. člena ZPol ni v skladu z zahtevo po določenosti v zakonu. Ukrepi v zakonu niso opredeljeni tako, da bi bilo razvidno, katero ravnanje policije je dovoljeno ter kje je meja med dovoljenim in prepovedanim. Učinek razveljavitve je ustavno sodišče glede na zahtevnost predmeta urejanja premaknilo na najdaljši možni rok, to je rok enega leta, od objave razveljavitve v uradnem listu (23.5.2004). Navedeno pomeni, da so ravnanja policije v predkazenskem postopku, ki jih ureja navedeni člen (tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje, tajno policijsko delovanje in tajno policijsko sodelovanje) zakonita in v skladu z ustavo, razen če se ne ugotovi, da so policisti ravnali arbitrarno (da je šlo za nedovoljene posege) ali da ni podana sorazmernost posega glede na težo kaznivega dejanja ali glede na čas, ko se je ukrep izvajal s posegom v osumljenčevo zasebnost. Ker zagovornica tega ne uveljavlja, temveč poudarja zgolj neustavnost ukrepov glede na omenjeno ustavno odločbo, zahteva za varstvo zakonitosti seveda ne more biti uspešna. Vrhovno sodišče jo je glede na navedeno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.