Jedro

Opustitev obrazložitve o tem, zakaj ni bilo ugodeno dokaznemu predlogu, ki mu zaradi njegove nedoločnosti o tem, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom dokazuje, ni moglo biti ugodeno, ne more predstavljati take pomanjkljivosti, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določbo prvega odstavka 498. člen ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki na podlagi pogodbe o odplačnem odstopu terjatve 10.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bila v postopku na prvi in drugi stopnji storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Ugotovilo je, da ta kršitev ni bila storjena.

Nato je revizijsko sodišče preizkusilo obe sodbi iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), uveljavljanih z revizijo. Storjeni naj bi bili s tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje direktorjev obeh pravdnih strank in o tem v sodbi ni navedlo razlogov, sodišče druge stopnje pa je tako sodbo potrdilo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni konkretno navedla, za dokazovanje katerih pravno relevantnih dejstev predlaga zaslišanje direktorjev obeh strank. Tega tožena stranka res ni navedla, pa bi morala navesti, da bi z dokaznim predlogom uspela (primerjaj določbe drugega odstavka 7. člena, 219. člena in prvega odstavka 299. člena ZPP 1977). Ne zadošča splošna trditev, da utemeljenost dokaznega predloga izhaja iz "dokaznih potreb postopka", kot meni revizija. Zato je stališče pritožbenega sodišča, da z neizvedbo tega dokaza ni mogla biti storjena bistvena krešitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (1977), popolnoma pravilno. Ne more pa biti podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), če sodba nima razlogov o zavrnitvi tega dokaznega predloga, saj s tem ne manjka noben razlog o odločilnem dejstvu.

Opustitev obrazložitve o tem, zakaj ni bilo ugodeno dokaznemu predlogu, ki mu zaradi njegove nedoločnosti o tem, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom dokazuje, ni moglo biti ugodeno, ne more predstavljati take pomanjkljivosti, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Končno je revizijsko sodišče obravnavalo še revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v reviziji očita pritožbenemu sodišču, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da rok za plačilo cene za odstopljeno terjatev iz cesijske pogodbe ni bil fiksen in torej pogodba kljub temu, da tožena stranka ni v tem roku plačala pogodbenega zneska, ni bila razdrta že po samem zakonu - po prvem odstavku 125. člena ZOR. S to trditvijo v reviziji tožena stranka ne more uspeti iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je pritožbeno sodišče povsem pravilno ugotovilo, da je bila z rokom za plačilo pogodbene vsote s pogodbo določena samo zapadlost te terjatve. Pravilno je razložilo pomen določb 3. in 6. člena cesijske pogodbe o zapadlosti in sočasnosti vzajemnih terjatev in obveznosti pogodbenih strank. Pri tem je zavzelo tudi pravilno stališče, da niti navedeni niti ostale določbe pogodbe ne dajejo opore za zaključek, da je bil rok za plačilo pogodbene vsote fiksen. Tudi revizijska trditev, da je sama narava pogodbe o odplačnem odstopu terjatve taka, da jo je treba šteti za fiksen posel, ni pravilna. Kot pri vsaki drugi pogodbi, je treba tudi pri odplačni cesijski pogodbi na podlagi okoliščin, v katerih je bila sklenjena, vsakokrat posebej ugotoviti, ali gre za fiksen posel ali ne. Drugi razlog za neuspeh teh revizijskih trditev pa je, da je tožena stranka šele v pritožbi prvič začela trditi, da je bil rok za izpolnitev cesijske pogodbe fiksen. S tem je sicer uveljavljala materialnopravni razlog za razdrtje pogodbe (prvi odstavek 125. člena ZOR), ki pa očitno temelji na določenih dejstvih (in dokazih). Zato tega razloga ni mogla uspešno uveljavljati šele v pritožbi, ne da bi izkazala za verjetno, da ga brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 496.a člena ZPP 1977). Pritožbenemu (in zato tudi revizijskemu) sodišču torej vprašanja, ali je bila sporna cesijska pogodba fiksen pravni posel ali ne, sploh ne bi bilo treba obravnavati. To velja tudi za vprašanje ali je treba določbo o prehodu terjatve iz premoženja tožeče v premoženje tožene stranke iz 6. člena cesijske pogodbe razlagati kot pogoj, pod katerim je bila pogodba sklenjena. To vprašanje je tožena stranka namreč prvič postavila šele v reviziji, ki je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 393.člena ZPP (1977) neutemeljeno revizijo zavrnilo.