Jedro

Dajanje nepremičnine v najem pomeni izjemo, ki je oproščena plačila DDV, tudi če se daje v najem celotni objekt s povsem opremljenimi poslovnimi prostori (tudi z vgrajeno opremo, kot je električni agregat, rentgenska oprema za pregled oseb in prtljage itd. ter celo s pripadajočimi parkirnimi mesti, ki sicer predstavljajo izjemo po 2. alineji 2. točke 44. člena ZDDV-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 59650/2016 z dne 8. 6. 2016, in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 511,22 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker pri odločanju ni uporabilo določbe 3. alineje 2. točke 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Ta določa, da je plačila DDV oproščena transakcija najema oziroma zakupa nepremičnin, razen (med drugim) dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev. Tožena stranka takšno določbo razlaga na način, da je v primerih, ko se v najem daje nepremičnina, v kateri se nahajajo tudi oprema in stroji, katerih demontaža zaradi njihove narave ni možna, treba plačati DDV od celotne obračunane najemnine (oziroma uporabnine). Ob tem velja najprej poudariti, da je tožeča stranka trditev, da tožena stranka poleg poslovnih prostorov uporablja tudi opremo in stroje, ki jih iz njih ni mogoče odstraniti, podala šele v pritožbi. V postopku na prvi stopnji je sicer trdila, da so bili prostori opremljeni (in da je torej oddajala tudi opremo), ni pa povedala, da naj bi šlo za opremo, ki je ni mogoče odstraniti. Trditev, ki bi lahko kazale na uporabo povzete določbe ZDDV-1, tako tožeča stranka (pravočasno) sploh ni podala.

6. Kljub temu višje sodišče dodaja, da je DURS navedeno določbo razlagal na način, da dajanje nepremičnine v najem pomeni izjemo, ki je oproščena plačila DDV na podlagi 2. točke 44. člena ZDDV-1, tudi če se daje v najem celotni objekt s povsem opremljenimi poslovnimi prostori (tudi z vgrajeno opremo, kot je električni agregat, rentgenska oprema za pregled oseb in prtljage itd. ter celo s pripadajočimi parkirnimi mesti, ki sicer predstavljajo izjemo po 2. alineji 2. točke 44. člena ZDDV-1).1 Iz takšne razlage izhaja, da tožeča stranka, tudi če bi pravočasno podala prej izpostavljene navedbe, od tožene stranke plačila DDV ne bi mogla zahtevati, saj bi ga bila tudi sama oproščena.

7. Sodišče prve stopnje je torej, kljub temu, da se do uporabe določbe 3. alineje 2. točke 44. člena ZDDV-1 ni opredelilo, pravilno uporabilo materialno pravo. S takšno opustitvijo tožeči stranki tudi ni kršilo pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), saj kot rečeno, slednja za njeno uporabo sploh ni podala zadostnih trditev.

8. Pritožbeni razlogi so se tako izkazali za neutemeljene. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbi ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Glej: Oprostitev plačila DDV za dajanje v najem opremljene nepremičnine in parkirnih prostorov, Pravna praksa, 2010, št. 31-32, str. 26