Jedro

Najmanjši medsebojni odmik objektov od parcelne meje določa prostorski izvedbeni akt. Lokacijsko dovoljenje za objekte na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, kamor spada tudi zazidalni načrt, pa se izda v skladu s pogoji, ki jih določa ta načrt. Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih, vloženih pred 1.1.2007, uporablja ZUS-1. Ta pa določa, da je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi opustitve glavne obravnave podana le, če je ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, kar pa v tem primeru ni. Opustitev vročitve odgovora na tožbo je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, kar v tem primeru ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14.10.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor, Oddelka za okolje in prostor, z dne 21.11.2002, s katero je prvostopni organ izdal investitorju A.A. lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše z garažo na zemljišču par. št....k.o....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba izdana v skladu z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 29/95) in Odlokom o zazidalnem načrtu za del Ra 4 in del Ra 6 Center S (Medobčinski uradni vestnik, št. 22/2001, v nadaljevanju Odlok). Tožena stranka je utemeljeno in zakonito presodila, da so pritožbeni ugovori tožnikov, ki so enaki tožbenim, neutemeljeni, saj iz njih izhaja nasprotovanje ureditvi, kot je predpisana v Odloku. Ker so bila v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja pridobljena vsa potrebna soglasja in ob upoštevanju dejstva, da je torej razdalja od parcelne meje do objekta v skladu z zazidalnim načrtom, ni utemeljen tožbeni ugovor, da bo sporna lega obravnavanega objekta imela kot posledico manjšo požarno varnost. Neutemeljeni so tudi ugovori, po katerih se naj lokacija spornega objekta spremeni tako, da se bo ta odmaknil od meje tožnikov in se še bolj približal meji nasprotne parcele, ki naj bi bila v lasti investitorjevega očeta. Takšna zahteva nima podlage v predpisih. Tudi tožbeni ugovor, da tožnika nista dala nobenega soglasja k zazidalnemu načrtu, niti h količbeni situaciji, ni utemeljen, kajti takšno soglasje v postopku niti ni predpisano. Sodišče je pojasnilo tudi, zakaj ni sledilo predlogu tožnikov, da naj odloča na glavni obravnavi.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da sta skladno s 50. členom ZUS prosila za razpis glavne obravnave, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tem procesnim predlogom odločalo na nejavni seji, s čemer je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka in investitor sta podala odgovor na tožbo, ki pa ga sodišče prve stopnje tožnikoma sploh ni vročilo in so torej navedbe tožene stranke ostale napram tožeči stranki tajne, s tem pa je bilo tožnikoma onemogočeno, da se izjasnita o navedbah tožene stranke, kar predstavlja kršitev postopka. Ni res, da tožnika zahtevata, da ravna upravni organ v nasprotju z Odlokom, zazidalni načrt namreč ne more posegati v lastninskopravna upravičenja in določati, da se hiše postavljajo ena ob drugi in to novi objekti z izrazito visoko streho. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejansko stanje ni sporno, le-to je popolnoma sporno, kar izhaja iz samih tožbenih navedb. V pritožbi tožnika ponavljata tožbene ugovore. Predlagata, da se naj pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Ponavljata tožbene ugovore.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Investitor spornega objekta, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke po 1. odstavku 20. člena ZUS, v odgovoru na pritožbo ponavlja tožbene trditve in navaja, da je predvidena lega objekta popolnoma skladna z določbami odloka. Tožnika sta imela možnost izraziti svoje mnenje med javno razgrnitvijo zazidalnega načrta, pa tega nista storila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta v 1. odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Pritožbeno sodišče torej o pritožbah, vloženih pred uveljavitvijo ZUS-1, ki glede na določbo 2. odstavka 107. člena ostanejo pritožbe, odloča po ZUS-1. V obravnavanem primeru je sporno lokacijsko dovoljenje zaradi odmika od sosednje parcele tožnikov, ker je odmik investitorjevega objekta od meje tožnikov na najožjem delu 2,65 m. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo pravilnosti in zakonitosti lokacijskega dovoljenja z dne 21.2.2002, ki je bilo izdano investitorju za gradnjo stanovanjske hiše z garažo. Sporno lokacijsko dovoljenje za obravnavani poseg v prostor je tudi po presoji pritožbenega sodišča izdano v skladu z ZUN, ki se v obravnavanem primeru še vedno uporablja na podlagi 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02), in Odlokom. ZUN v 2. odstavku 28. člena določa, da je prostorski izvedbeni načrt, kamor po 1. točki 2. odstavke 27. člena ZUN spada tudi zazidalni načrt, podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja ter za parcelacijo zemljišč. V 2. odstavku 15. člena ZUN je določeno, da najmanjši medsebojni odmik prostostoječih objektov ter odmik objektov od parcelne meje določa prostorski izvedbeni akt oziroma lokacijska dokumentacija glede na terenske in krajevne razmere ter v skladu z normativi, ki jih določajo predpisi. Po 1. odstavku 54. členu ZUN pa se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, izda v skladu s pogoji, ki jih določa ta načrt, torej v obravnavanem primeru Odlok. Zato sta sodišče prve stopnje in tudi tožena stranka pravilno uporabili materialno pravo, ko sta se sklicevali na grafično prilogo, ki je v skladu z 2. členom Odloka sestavni del tega Odloka, iz katere izhaja sporni odmik. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno, zaradi česar je bilo v upravnem postopku utemeljeno odločeno, da se obravnavano lokacijsko dovoljenje pusti v veljavi.

Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni napravilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbah, vloženih pred 1.1.2007, uporablja ZUS-1. Po določbi 4. odstavka 75. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), med drugim tudi, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (1. odstavek), in tudi, če je dejansko stanje sicer med strankama sporno, vendar stranke predlagajo nova dejstva in dokaze, ki za odločitev niso pomembni (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Po presoji pritožbenega sodišča tožnika sicer navajata, da je dejansko stanje sporno, kar ni, saj ni sporno, da je najmanjši odmik spornega objekta od parcelne meje 2,65 m, sporno je, ali je tak odmik v skladu s predpisi. Tožnika za dopolnjevanje ugotavljanja za njiju spornega dejanskega stanja nista predlagala novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za drugačno odločitev, torej glede na določbe 1. odstavka 59. člena, 2. alinee 2. odstavka 59. člena in 4. odstavka 75. člena ZUS-1 po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Iz tožbe res izhaja, da sta opravo glavne obravnave zahtevala tožnika, vendar zgolj zahteva za obveznost njene izvedbe še ne zadostuje (stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe št. Up 778/04 z dne 16.12.2004). Ker je glavna obravnava sredstvo za izvajanje dokazov, mora biti zahteva za opravo glavne obravnave oziroma za izvajanje dokazov obrazložena, stranka pa mora v njej s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov. Ker tožnika nista konkretiziral predloga za opravo glavne obravnave, in sicer tako, da bi navedla kako bi lahko dokazni predlog (za zaslišanje strank, ogled) vplival na odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo brez glavne obravnave.

Tožnika izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi nastale z opustitvijo vročitve odgovora na tožbo, zaradi česar naj bi bilo tožnikoma onemogočeno, da se izjasnita o navedbah tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s takrat veljavnim 16. členom ZUS (sedaj 22. člen ZUS-1) za vprašanja postopka, ki jih ZUS ni urejal, primerno uporabiti določbe Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Glede na določbo 279. člena ZPP bi tako moralo tožnikoma vročiti odgovor tožene stranke na tožbo. Po določbah ZUS-1 je taka opustitev lahko bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. To pa v tem primeru po presoji vrhovnega sodišča ni. Pravica stranke, da je seznanjena z vsemi navedbami nasprotne stranke, ne zahteva od sodišča, da ji vroči vse vloge. Sodišče je sicer dolžno seznaniti stranko z novimi navedbami nasprotne stranke, če so te navedbe odločilne za odločanje o stvari. Kršitev je torej podana le, če sodišče stranki ne vroči vloge, ki vsebuje navedbe, na katere bi oprlo svojo odločitev, nasprotna stranka pa z njimi še ni bila seznanjena in nanje ni imela možnosti odgovoriti. V obravnavanem primeru je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla le, da "prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne". Ta odgovor torej ni vseboval nič bistvenega, zaradi česar bi ga bilo treba tožniku poslati v seznanitev in mu dati možnost, da se o njem izjavi, poleg tega nanj odločitev prvostopnega sodišča ni oprta. Glede odgovora na tožbo prizadete stranke, pa pritožbeno sodišče meni, da bi jima sodišče prve stopnje sicer moralo vročiti to vlogo, vendar glede na to, da sodišče na te navedbe ni oprlo svoje odločitve, do kršitve pravil postopka ni prišlo. Glede na navedeno, opustitev vročitve odgovora na tožbo ni imela narave bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Torej ni izpolnjen niti pogoj iz 2. niti iz 3. odstavka 75. člena ZUS-1, da bi se taka kršitev štela za bistveno in bi bilo treba zaradi nje izpodbijano sodbo razveljaviti.

V 3. točki 1. odstavka 75. člena v zvezi s 1. odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih torej uveljavljanje pritožbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo sodišče prve stopnje samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki sta jih tožnika uveljavljala že kot tožbene ugovore in jih je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.