Jedro

Stalno pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede je treba šteti za izjemo, ki izključuje uporabo Direktive, kar posledično pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti na delo ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).

Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožnici iz naslova opravljenega dela plača za obdobje od julija 2017 do februarja 2022 mesečne zneske s pripadajočimi obrestmi, ki so razvidni iz prvega odstavka I. točke izreka. V delu, v katerem je zahtevano več ali drugače (zamudne obresti za dosojene zneske za mesece julij 2017-marec 2019 za obdobje od 1. 4. 2019 do 18. 5. 2019), je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, naj tožnici povrne stroške v znesku 1.268,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (z izjemo zavrnilnega dela) vlaga pritožbo toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do trditev o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe ter trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnica ni podala trditev, kdaj in za koliko časa ji je bila pripravljenost odrejena, kje je morala biti v času pripravljenosti in tudi ne razlogov za odrejeno pripravljenost, svoj zahtevek je utemeljevala zgolj s plačilnimi listami. Zatrjuje kršitev pravila enakosti orožij zaradi množične vložitve tipskih tožb in zmotne prevalitve dokaznega bremena nanjo. Sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 196/2018 ni ustaljena sodna praksa v zvezi s pripravljenostjo. Zaključki v 8. točki obrazložitve so protispisni, tožnica ni utemeljila stališča, da je pripravljenost v zvezi s stražo enaka pripravljenosti zaradi vaj, usposabljanj itd. Vztraja pri okoliščinah za razločevanje različnih oblik vojaške dejavnosti (varovanje, meja, usposabljanjem, vaje), izhajati je treba iz ciljev posamezne naloge. Ne drži, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti, bistven je razlog za odrejanje pripravljenosti. Nasprotuje tudi zaključkom v 11. točki obrazložitve; okoliščine, ki utemeljujejo izjemo, je ustrezno opredelila, glede tožničinega dela je po obdobjih pripravila seznam vseh nalog, v zvezi s katerimi ji je bila odrejena pripravljenost. Poudarja, da je zdravstvena podpora, ki jo je v okviru svojega dela nudila tožnica, ključna za delovanje vojske, to bi opravljala tudi v času vojne/napada/druge nevarnosti za državo, pripadnike SV je treba ves čas izpostavljati pogojem, kakršni bi bili v primeru, da bi morala SV uresničiti svoje poslanstvo, tj. obrambo države. Tožnica je bila del vojaške enote, za usposabljanje katere je bistveno, da pripadniki delajo, živijo in se usposabljajo skupaj. Sklicuje se na izpovedi priče A. A. in tožnice, da je sodelovala na vajah, terenskih usposabljanjih, vojaških taborih in v vojaški bolnišnici B. kot vadbenka ali kot zdravstvena podpora. Dejavnost, ki jo je opravljala, je izvzeta iz Direktive, tožnica bi morala dokazati drugače. Nepravilno je stališče v 12. točki, da že sama narava posameznih vojaških dejavnosti (npr. vojaške operacije in usposabljanja) ne izključuje uporabe Direktive, in sklicevanje na 64. točko sodbe ES. Na vojaških vajah je tožnica opravljala zdravstveno dejavnost in bila kot njen del aktivno udeležena v procesu usposabljanja enote SV, ki mora delovati kot celota, procesa izobraževanja ni mogoče prekinjati, gre za simulirane pogoje vojne, spopadov in nepredvidljivih situacij. Zdravstvena zagotovitev je sestavni del usposabljanj, ki brez nje ne bi mogla biti izvedena, priča C. C. je potrdila, da brez zdravstvene oskrbe usposabljanje ne more potekati, nanj bi imele rotacije negativen vpliv. Zdravstvena zagotovitev je posebna dejavnost, za katero rotacija ni primerna. Priči C. C. in D. D. sta pojasnili pojem in namen usposabljanja ter da je na vajah ves čas prisotna zdravstvena oskrba. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani ugodilni del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je treba stalno pripravljenost, ne glede na to, v okviru katere je odrejena (tudi zaradi začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede), obravnavati enako kot stalno pripravljenost v primeru straže, varovanja državne meje in nekaterih drugih aktivnosti, ki niso izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES), pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Tožnica je pri toženki zaposlena na delovnem mestu vojak v nazivu poddesetnik in je pripadnica zdravstveno vojaške enote. Za vse ure odrejene stalne pripravljenosti za obdobje od julija 2017 do februarja 2022 zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom v višini 50 % urne postavke za redno delo in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, razen glede zamudnih obresti za obdobje od 1. 4. do 18. 5. 2019. 6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe je bilo mogoče preizkusiti, saj o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna, vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Kršitev iz 15. točke te določbe toženka uveljavlja v zvezi z 8. točko obrazložitve, ki se nanaša na vprašanje uporabe materialnega prava, in ne na napako pri povzemanju ali pripisovanje drugačne vsebine listinam ali zapisnikom od tiste, ki jo imajo v resnici, zato je očitek protispisnosti neutemeljen.

7. Na podlagi 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, razen v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati. Sodba Sodišča EU C-742/19 opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES1 v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Iz sodbe C-742/19 izhaja, da je ob upoštevanju člena 2(2) Direktive 89/391/EGS posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES takrat, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Toženka je v obravnavani zadevi v zvezi s tožnici odrejeno stalno pripravljenostjo uveljavljala tako izjemo.

8. Pritožba zmotno zatrjuje, da iz tožbe ne izhaja, kdaj je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, iz katerega razloga in kje je morala biti v tem času. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, je tožnica s sklicevanjem na podatke iz plačilnih list po mesecih opredelila ure stalne pripravljenosti in že prejeto višino izplačanega dodatka zanjo, opisala je delo, za katero ji je bila stalna pripravljenost odrejena (zagotavljanje zdravstvene pomoči za pripadnike ostalih enot SV v različnih vojašnicah, vojaških vadbiščih, nudenje prve pomoči, prevoz v primeru hujših zdravstvenih težav v najbližjo zdravstveno ustanovo), ter zatrdila, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi C-742/19 izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. V zvezi s tožbenim zahtevkom je toženka v prvi pripravljalni vlogi navedla naloge, pri katerih je tožnica za čas pripravljenosti prejela plačilo, ter za to predložila tabelo - Seznam opravljenih ur v pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju (listina B 1) in opozorila na enomesečne zamike izplačevanja dodatkov do junija 2021, kar je tožnica pri popravi tožbenega zahtevka upoštevala. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnica upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo, podkrepila z ustreznimi dejstvi. Ne gre za dopolnjevanje pomanjkljive trditvene podlage z izpovedmi prič in strank. Zadostila je tudi dokaznemu bremenu, saj je predlagala tako listinske dokaze kot svoje zaslišanje. Toženka je tudi sicer izrecno soglašala, da ni sporno, koliko ur in kdaj je tožnica "opravila" v času pripravljenosti, vrsta tožničinega dela ter kolikšno plačilo je za to prejela in kdaj.

9. Toženka je v obravnavani zadevi uveljavljala izjemo in trdila, da dejavnosti, zaradi katerih je tožnici odredila stalno pripravljenost, izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je na toženki dokazno breme obstoja navedene izjeme. Konkretno je v zvezi s tožničinim delom zatrjevala, da tožnica ni opravljala stražarske službe, temveč je sodelovala na vojaških vajah in služila kot podpora v bolnišnici med epidemijo covid-19, ter da je njeno delo treba izključiti iz uporabe Direktive zato, ker navedene dejavnosti spadajo v začetno usposabljanje ali operativno urjenje. Zavzemala se je za to, da vse aktivnosti (ki jih je izrecno naštela v pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2022), v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, sodijo med izjemo in izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES po 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19, saj so dejavnosti potekale v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede.

10. Toženka je utemeljeno in dovolj konkretno uveljavljala, da je enako kot v zvezi z logističnim zagotavljanjem sredstev za potrebe terenskega usposabljanja (prim. npr. odločitve pritožbenega sodišča Pdp 340/2023, Pdp 382/2023 idr.) treba tudi stalno pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede šteti za izjemo, ki izključuje uporabo Direktive, kar posledično pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti na delo ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela). Toženka utemeljeno uveljavlja, da se pripadnikom, ki se v okviru kolektivnih večdnevnih usposabljanj skupaj urijo in tudi živijo, omogoči, da se soočijo s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, oziroma v razmerah, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede; vse, kar podpira izvedbo takšnega kolektivnega usposabljanja, pa se šteje v sklop operativnega urjenja oziroma usposabljanja.2 Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, katere izmed dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost (spisek izhaja iz listine B 1), je mogoče šteti med dejavnosti začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilno je sicer ugotovilo, da tožnici pripravljenost ni bila odrejena samo v zvezi z vajami, temveč tudi v zvezi s številnimi drugimi dejavnostmi toženke (vojaški tabor 2017, selekcija kandidatov za častnike, UGP na KOZ MOTČ SVNKON ... KFOR in pregled skupine HUMINT, zimski otroški tabor, logistična podpora regijskih vaj, vojaški tabor 2019, delovanje sil VZE po načrtih VIHRA, vojaški tabor 2020, vzdrževanje bolnišnice B. na lokaciji E., sodelovanje B. na vaji F., poletni tabor MORS in MLDADI 2021, usposabljanjem modulov B.), vendar pa ni ugotavljalo narave tožničinega dela v okviru vsake od njih, se pravi: ali je šlo za zdravstveno podporo kot nujni del začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede, ali pa je šlo za druge dejavnosti, ki po svoji naravi ne predstavljajo izjeme (denimo zagotavljanje zdravstvene oskrbe za potrebe izvedbe vojaškega tabora za študente in dijake ter za potrebe izvedbe selekcijskega postopka za izbor kandidatov za šolo za častnike).

11. Iz 45. točke sodbe C-742/19 izhaja, da uporaba določb prava Unije o organizaciji delovnega časa ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile z namenom, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost. Gre za namen, ki predstavlja podlago za določitev izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Tega namena ni mogoče pripisati vojaškim taborom za mlade, saj je njihov namen drugačen, in sicer dijake in študente seznaniti s temeljnimi zahtevami in možnostmi opravljanja vojaške službe, da bi se lažje odločili za opravljanje te službe. O obstoju namena iz citirane točke sodbe C-742/19 ni mogoče govoriti niti pri izvedbi selekcijskega postopka, saj ima ta za cilj zgolj izbrati kader za šolanje na vojaški šoli. Ti dejavnosti tako ne spadata v okvir nobene od izjem iz izreka sodbe C-742/19, zato je treba v zvezi z njima odrejeno stalno pripravljenost šteti v delovni čas. Za takšen primer ZObr in Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) ne določata posebne višine plačila, saj urejata le plačilo pripravljenosti izven delovnega časa. Glede na to je mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, ki delavcu pripada za delovni čas (prim. VIII Ips 196/2018).3 V tem delu stališča iz pritožbe niso utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen. Vendar pa je bilo glede na odsotnost ustrezno ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi v zvezi s tem, v katerih obdobjih je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe kot dela začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede, ter v katerih ji je bila ta odrejena zaradi zdravstvene zagotovitve na vojaških taborih za otroke, na selekciji kandidatov za častnike in drugih dejavnostih, ki niso izvzete iz Direktive, treba pritožbi ugoditi in izpodbijani del ugodilni del sodbe in odločitev o stroških razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku upoštevajoč navedeno sodno prakso in obrazložena stališča pritožbenega sodišča, dopolni dokazni postopek za ugotovitev, kateri izmed vtoževanih zneskov razlik v prejemkih za stalno pripravljenost po obdobjih (listina B 1) se nanašajo na stalno pripravljenost, odrejeno za dejavnosti, ki so vključene v Direktivo 2003/88/ES, in kateri na stalno pripravljenost, odrejeno za dejavnosti, ki predstavljajo izjemo, ter nato glede na ugotovitve o naravi dejavnosti ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike plačila za stalno pripravljenost za posamezne ure. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dopolniti dokazni postopek in skladno z izpostavljenimi materialnopravnimi stališči ponovno sprejeti dokazno oceno. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki zunaj sodnega okrožja Ljubljana bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Mariboru tudi sicer bolj ekonomična.

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Po členu 1(3) Direktive 2003/88/ES se ta uporablja za vse sektorje dejavnosti (javne in zasebne) v skladu s členom 2 Direktive Sveta z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS). V 2(2) členu Direktive 89/391/EGS je določeno, da se ta ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so tudi oborožene sile, neizogibno nasprotujejo. 2 Na večdnevnih terenskih kolektivnih usposabljanjih so pripadniki izpostavljeni pogojem, kakršni bi bili v primeru, če bi SV morala uresničiti svoje poslanstvo, ki je v odvračanju napada in zagotavljanju nacionalne neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države (2. člen ZObr v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o službi v Slovenski vojski - ZSSloV). Uporaba določb prava Unije (določb o organizaciji delovnega časa) ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost, pri čemer so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene vse dejavnosti, ki spadajo v operativno urjenje (usposabljanje), ki se zahteva od pripadnikov oboroženih sil (45. in 80. točka sodbe C-742/19). 3 Ta zadeva Vrhovnega sodišča RS se nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.