Jedro

Pri tožniku je podana izguba vida na desnem očesu, na levem očesu pa je ostrina vida z minimalno korekcijo normalna (1,0), kar predstavlja 30 % telesno okvaro po veljavnem Samoupravnem seznamu telesnih okvar. Odstotek telesne okvare v tej višini, ki je posledica bolezni, pa ne zadostuje za priznanje pravice do invalidnine po 144. členu ZPIZ-1, zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2013 in iste številke z dne 19. 9. 2013, ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro 7. stopnje - 30 % od 17. 12. 2012 dalje. Odločilo je tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je že v tožbi navajal, da v otroštvu vida na desno oko ni v celoti izgubil, čemur pritrjujejo tudi izvidi. Vid je na tem očesu popolnoma izgubil šele pred leti, po desetletjih dela in s tem tudi zavarovanja. Dokumenti iz leta 2009 do 2012 izkazujejo, da se je stanje tako poslabšalo, da na desno oko ne vidi več, vid pa se je poslabšal tudi na levem očesu. Kot izhaja iz izvida z dne 2. 7. 2009 je tožnik slabše videl na desno oko, kar pomeni, da so nesmiselne navedbe tožene stranke, da iz ambulantnega izvida z dne 3. 10. 2012 izhaja, da na desno oko ne vidi že od otroštva dalje. To pomeni, da je tudi ocena obeh invalidskih komisij zmotna, kakor tudi zaključki sodišča, ki temeljijo na teh mnenjih. Sodišče tudi zmotno zaključuje, da ne ugotavlja več kot 30 % telesne okvare, saj za tak zaključek nima zadostnega strokovnega znanja, temveč bi to lahko ugotovil šele neodvisni sodni izvedenec. Pribavo izvedenskega mnenja pa je tožnik predlagal že v tožbi, vendar pa je sodišče tak dokazni predlog zgolj pavšalno zavrnilo brez navedbe, katere dokazne predloge zavrača in zakaj. S tem je tožniku tudi onemogočilo, da bi pravočasno uveljavljal bistveno kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obe izpodbijani odločbi odpravi in toženi stranki naloži izdajo nove odločbe o pravici do invalidnine ter povračilo stroškov postopka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi.

5. Predmet presoje pred sodiščem sta bili dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 9. 2013 in pa prvostopenjska odločba št. ... z dne 29. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro, nastalo v otroški dobi.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), ki je veljal v času vodenja predsodnega postopka, v prvem odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. V tretjem odstavku 44. člena pa je nadalje določeno, da zavarovanec ne pridobi pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki jo je imel pred vključitvijo v zavarovanje, če pa se takšna telesna okvara poslabša med trajanjem zavarovanja, se invalidnina odmeri samo za telesno okvaro, ki jo predstavlja poslabšanje. Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine so skladno s tretjim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 v zvezi s 454. členom ZPIZ-1 določene v Seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).

7. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik izgubil vid na desnem očesu, na levem očesu pa je ostrina vida 1,0. 8. Za odločitev v zadevi je torej bistvena že ugotovitev, da je ostrina vida na levem očesu z minimalno korekcijo normalna (1,0), kar izhaja tudi iz izvida oftalmologa z dne 2. 7. 2009 (priloga A/10). Omenjeno ugotavlja tudi invalidska komisija II. stopnje dne 11. 4. 2013, v senatu katere je sodelovala tudi specialistka oftalmologinja. Seznam TO v 10. točki poglavja II B določa, da je podana TO v višini 30 %, če gre za izgubo očesa ali vida na enem očesu, če je ostrina vida na drugem očesu večja od 0,5. Prav za tako dejansko stanje tudi gre v sporni zadevi. Ker gre za bolezenske spremembe, kar izhaja iz medicinske dokumentacije v spisu in pa iz obeh mnenj invalidskih komisij, tožnik za 30 % telesno okvaro ne more pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro. Le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da gre za poklicno bolezen ali za okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, bi 30 % telesna okvara zadostovala za pridobitev pravice do invalidnine(1). Vprašanje ali je 30 % telesna okvara nastala pred vključitvijo v zavarovanje ali pa kasneje, za samo rešitev sporne zadeve, tako niti ni odločilno.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki ZPP oziroma da naj bi sodišče zagrešilo kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z postavitvijo sodnega izvedenca. Sodba namreč vsebuje odločilne razloge, tako da se jo da preizkusiti, s tem da razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako pri odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ter samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje tudi ni vezano na dokazne predloge strank. Če misli, da nek dokaz ni potreben, ker je zadeva že razjasnjena na podlagi izvedbe drugih dokazov, potem skladno z 287. členom ZPP tega dokaza ni dolžno izvesti. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na podani mnenji obeh invalidskih komisij. Ker je že na podlagi tega razčistilo dejansko stanje, torej ni bilo nobene potrebe, da bi dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo sodnih izvedencev. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe mnenji invalidskih komisij prepričljivi. Obe komisiji sta upoštevali medicinsko dokumentacijo, s tem da je pri podaji mnenj invalidske komisije druge stopnje sodelovala tudi specialistka oftalmologinja. Tudi dokazna dokumentacija, ki jo je predložil tožnik k tožbi, je bila že upoštevana pri podaji obeh mnenj invalidskih komisij. Glede verodostojnosti teh mnenj, pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz sodne prakse tako pritožbenega kot tudi Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti. Gre namreč za listinske dokaze, ki so podvrženi presoji sodišča. 10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Glej 1. alinejo prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1.