Jedro

Določilo 48. člena ZBPP je treba razlagati tako, da razlaga ni v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave RS.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča na Ptuju št. Bpp 143/2006 z dne 12. 6. 2013 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč tožniku naložil, da povrne Republiki Sloveniji stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v višini 8.634,70 €. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča na Ptuju št. Bpp 143/2006 z dne 7. 7. 2006 upravičen do brezplačne pravne pomoči v zadevi, ki se je vodila pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. D 143/2006 in kasneje D 253/2012. V tej zadevi je tožnika na podlagi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči zastopala odvetnica A.A. iz Ptuja, kateri so bili priznani stroški po sklepih Okrožnega sodišča na Ptuju v skupnem znesku 8.634,70 €. Zapuščinsko sodišče je v predmetni zadevi dne 14. 12. 2012 izdalo končni sklep o dedovanju, ta pa je postal pravnomočen 21. 11. 2013. S tem sklepom je bila tožniku kot dediču priznana lastninska pravica na nepremičninah zapustnika, kot je navedeno v sklepu o dedovanju. Navedeno predstavlja premoženje, ki ga je tožnik kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil v postopku, v zvezi s katerim mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zato je v skladu z 48. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžan povrniti stroške izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči odvetnici.

Iz v tem upravnem sporu vložene tožbe izhaja, da je tožnik dvajsetletni študent lesarstva in živi s svojo materjo v najemniškem stanovanju na Ptuju. Ko sta se starša razšla, je oče ostal v hiši v Rogatcu, nekaj pred svojo smrtjo pa je spoznal svojo zadnjo partnerko B.B. Leta 2006 je umrl, zapuščinski postopek po očetu pa je bil zaključen šele decembra 2013. Njegovo dolgotrajnost in zapletenost je pripisati tudi zelo nejasni laični oporoki, ki jo je sestavil zapustnik, dejstvu, da je bila zadeva zapletena, sodedinja B.B. pa je postavljala maksimalistične zahteve. Res je bil tožnik na podlagi končnega sklepa o dedovanju razglašen za dediča nepremičnin, vendar pa pri tem odločba ne navaja oziroma zanemari zelo bistveno dejstvo, da je tožnik postal zgolj solastnik. Tožnik od navedenih podedovanih deležev na nepremičninah nima nobene koristi oziroma ne prejema nobenih dohodkov, niti to ni mogoče oziroma ni realno izvedljivo. Pri nepremičninah v k.o. Rogatec gre v naravi za starejšo montažno stanovanjsko hišo, katere solastnica je očetova partnerka do 22/100, v hiši že leta sama živi, tožniku pa onemogoča uporabo oziroma mu krati posest, zaradi česar je tožnik tudi vložil tožbo na plačilo uporabnine. Tožnik ima torej zgolj solastniški delež na papirju, nima pa od tega nobene koristi ali dohodka, solastnica mu brani posest in onemogoča upravljanje nepremičnine. Kolikor je tožniku znano, nepremičnina vsa leta, od kar v njej živi solastnica, nezadržno propada, saj se ne vzdržuje. Tudi od nepremičnin v k.o. Dobrina tožnik nima nobene koristi ali dohodka, niti nobene realne možnosti, da bi se to v prihodnosti zgodilo, saj je tožnik solastnik teh nepremičnin še s kupom daljnih sorodnikov po pokojnem očetu. Tožnik tako nobene od podedovanih nepremičnin nima v posesti, zaradi solastništva na upravljanje sam nima vpliva, za to pa je tudi premlad in preveč neizkušen. Je brez vsakih sredstev za vzdrževanje in upravljanje nepremičnin, vsi nadaljnji sodni postopki v smeri razdelitve solastnih nepremičnin pa bi bili povezani zgolj z nadaljnjimi stroški, ki jih tožnik ne zmore kriti, uspeha pa ne bi bilo, saj gre za nepremičnine, ki se jih praktično ne da prodati oziroma bi bilo to eventualno možno le za skrajno nizko ceno.

V zvezi z višino stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, pa tožnik poudarja, da so takšni stroški nastali zaradi večkratnega odločanja sodišč prve in druge stopnje, ki sta obe spreminjali svoje odločitve, pri čemer je tožnik vseskozi uveljavljal stališče, s katerim je na koncu tudi uspel, da sodedinji B.B. služnostna pravica bivanja ne pripada. Tožeča stranka se sklicuje na tretji odstavek 48. člena ZBPP, po katerem se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjatvi več, kot je v postopku dejansko dobil. Tožnik je namreč pridobil zgolj mrtvo premoženje, ki mu povzroča zgolj nadaljnje stroške in sitnosti, od njega pa ni mogoče pričakovati premoženjske koristi. Tožeča stranka se sklicuje tudi na odločitev sodišča v podobni zadevi II U 137/2013 in dodaja, da zahtevanih stroškov na noben način ne more vrniti, saj je študent, nima dohodka ali likvidnega premoženja. Z materjo samohranilko živita v najetem stanovanju in komajda shajata iz meseca v mesec, zato jima je bila pred kratkim celo odobrena izredna denarna socialna pomoč za plačilo najemnine, nato pa še subvencionirana najemnina. Glede na to je zahtevek države za vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči ne samo nelegalen ampak tudi nemoralen. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep je bil izdan s sklicevanjem na 48. člen ZBPP. Ta v prvem odstavku določa, da mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje (drugi odstavek 48. člena ZBPP). V nobenem primeru se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek 48. člena ZBPP).

V predmetni zadevi je bila takrat še mladoletnemu - trinajst let staremu tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč za zastopanje kot dediču v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu. Zadeva je iz razlogov, ki niso bili na strani tožnika, trajala več let, sklep o dedovanju je postal pravnomočen 21. 11. 2013. Zapuščina, ki jo je podedoval tožnik, je sestavljena iz solastnih deležev nepremičnin. V hiši živi zapustnikova partnerka, ki je solastnica te nepremičnine do 22/100, na ostalih podedovanih nepremičninah ima tožnik solastni delež, ki znaša 175/3600. Sicer je tožnik študent, živi z materjo v najemniškem stanju, za plačilo najemnine jima je bila odobrena denarna socialna pomoč in subvencija neprofitne najemnine. S sredstvi za plačilo zahtevanega zneska 8.634,70 € ne razpolaga.

Iz obrazloženega sledi, da tožnik sredstev za plačilo zahtevanega zneska nima, s podedovanim premoženjem pa prav tako ni dobil sredstev, s katerimi bi lahko neposredno upravljal. Določila 48. člena ZBPP je treba razlagati tako, da niso v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave RS (glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 63/2012 z dne 20. 4. 2012). Glede na zgoraj opisane okoliščine sodišče zaključuje, da je bilo s tem, ko je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP, napačno uporabljeno materialno pravo v predmetni zadevi, saj pravilna uporaba materialnega prava terja uporabo tretjega odstavka 48. člena ZBPP.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).