Jedro

O pritožbi posameznika, kadar upravljalec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve z zahtevanimi podatki po določbah Zakona o varstvu osebnih podatkov, odloča Informacijski pooblaščenec. Ker je v konkretnem primeru na drugi stopnji odločal nepristojen organ, je bilo tožniku nedopustno poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), katere uresničevanje je v tovrstnih zadevah predpisano tako, da je možna pritožba na pristojen drugostopenjski organ, preden o zadevi odloča sodišče v upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Direkcije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 1803-65/2013-DI/4 z dne 10. 6. 2013 se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev pristojnemu organu, to je Informacijskemu pooblaščencu.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek odvetnika A.A. kot pooblaščenca B.B.–sedaj tožnika za posredovanje osebnih podatkov o zaposlitvi za navedene osebe v navedenem obdobju. V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 27. 2. 2013 prejel zahtevo imenovanega odvetnika za posredovanje navedenih osebnih podatkov. Odvetnik je kot podlago za upravičenost do posredovanja navedenih osebnih podatkov navedel 10. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv). V zahtevi je navedel, da zaprošene podatke potrebuje za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka, pravnomočno končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča RS v Ljubljani. Obe sodbi II Pd 77//2001 in I Pd 1035/2008 je k zahtevku tudi priložil. Organ meni, da navedeni sodbi dolžniku-sedaj tožniku ne dajeta možnosti, da po pravnomočnosti in izvršljivosti zahteva osebne podatke upnikov, v konkretnem primeru delavcev, ki so preko sodišča že pridobili določene pravice iz delovnega razmerja. Meni, da ni izkazan pravni interes, na podlagi katerega bi bil dolžnik-tožnik od upravljavca upravičen pridobiti podatke o upnikih. Poleg tega so bila vsa potrebna dejstva, torej čas brezposelnosti posameznih oseb, že ugotovljena v pravnomočno končanem sodnem postopku, v katerem je bilo odločeno, da je tožnik dolžan za čas brezposelnosti brezposelnim osebam povrniti določene premoženjske pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja pri tožniku.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Ugotavlja, da iz predloženega pooblastila izhaja, da odvetnik s strani tožnika ni izrecno pooblaščen za pridobivanje podatkov v zvezi s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Razen tega tožnik upravičenost do posredovanja podatkov utemeljuje zgolj z navedbo, da je pred kratkim neformalno zvedel, da so upniki iz sodb bili zavarovani, bodisi iz delovnega razmerja ali pa so na drugi podlagi prejemali dohodke, pri čemer pa za te navedbe ne predloži nobenih dokazov. Upravljavcu torej ni bilo dokazano, da tožnik potrebuje podatke v konkretnem sodnem postopku, saj je bil le-ta že pravnomočno zaključen, novi postopek pa se še ni pričel. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka z zavrnitvijo pritožbe zmotno uporabila materialno pravo, tj. določbe Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) in Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) ter določbe ZOdv. V teh zakonih so predpisani pogoji in postopek za pridobitev informacij javnega značaja oziroma osebnih podatkov. Ne glede na določbe drugih zakonov, ki določajo posredovanje osebnih podatkov upravljavcem osebnih podatkov in uporabnikom osebnih podatkov, so dolžni državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil brez privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, brezplačno dati odvetniku podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi v roku 15 dni od dneva, ko prejmejo pisno zahtevo odvetnika. Upravni organ pa citirane kogentne pravne norme ni upošteval in zahtevanih podatkov ni posredoval. Zakaj teh podatkov noče posredovati, kljub temu, da so pogoji za posredovanje osebnih podatkov izpolnjeni, odgovor pozna le tožena stranka. Edini način, da tožnik pride do teh podatkov je, da mu jih izroči tožena stranka. V kolikor bi tožena stranka te podatke izročila, bi bili ti podatki podlaga za obnovo pravdnega postopka in bi tožnik lahko dokazal, da upniki niso upravičeni do pretežnega ali celotnega zneska vtoževane terjatve. Izredno pravno sredstvo, kot je zahteva za obnovo pravdnega postopka, pa je legalno pravno sredstvo, predpisano z določbami Zakona o pravdnem postopku, katerega lahko uporabi vsakdo, če ima za to pravno relevantne podatke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da pravnomočni sodbi II Pd 77/2001 in I Pd 1053/2008 učinkujeta v celoti in bi bilo ponovno posredovanje podatkov odvetniku za osebe, za katere je sodišče dokončno odločilo, neustrezno in prekomerno. Poleg tega so bila vsa potrebna dejstva, torej tudi čas brezposelnosti posameznih oseb, že ugotovljena v pravnomočno zaključenih sodnih postopkih. Pravica pridobiti osebne podatke na podlagi pravnomočnega in izvršilnega naslova gre po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upniku, ki je s pravnomočno sodbo pridobil pravico poplačila določene terjatve od dolžnika in tako s pravnomočno in izvršljivo sodbo izkaže svoj pravni interes za pridobitev podatkov o dolžniku. V konkretnem primeru sodba dolžniku-tožniku ne daje možnosti, da po pravnomočnosti in izvršljivosti zahteva osebne podatke upnikov, tj. svojih delavcev, ki so preko sodišča pridobili določene pravice iz delovnega razmerja. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih stališčih in poudarja, da ne ve, v čigavem interesu je, da se zaprošeni podatki skrivajo oziroma ne izročijo.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo z dne 4. 4. 2013 je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije odločil, da se zahtevek tožnika za posredovanje osebnih podatkov o zaposlitvi navedenih oseb v navedenem obdobju zavrne.

O pritožbi tožnika zoper zavrnilno odločbo prvostopenjskega organa je kot drugostopenjski organ odločala Direkcija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je s svojo odločbo z dne 10. 6. 2013 pritožbo tožnika zavrnila.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja procesno kršitev stvarne nepristojnosti. O pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko odločbo je z drugostopenjsko odločbo odločila Direkcija Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, čeprav bi o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo o zavrnitvi posredovanja osebnih podatkov, skladno z določbo tretje alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP) moral odločati Informacijski pooblaščenec. O pritožbi posameznika, kadar upravljavec osebnih podatkov ne ugodi zahtevi posameznika glede pravice posameznika do seznanitve z zahtevanimi podatki po določbah Zakona o varstvu osebnih podatkov, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, namreč odloča Informacijski pooblaščenec. Ker je torej v konkretnem primeru na drugi stopnji odločal nepristojen organ, je bilo tožniku nedopustno poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), katere uresničevanje je v tovrstnih zadevah predpisano tako, da je možna pritožba na pristojen drugostopenjski organ, preden o zadevi odloča sodišče v upravnem sporu. Tožnik ima zato v konkretnem primeru pravni interes (tudi) za izpodbijanje drugostopenjskega akta.

Sodišče je zato na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijani drugostopenjski akt odpravilo in zadevo poslalo v odločitev pristojnemu organu, to je Informacijskemu pooblaščencu.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani drugostopenjski akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mu mora tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Iz navedenih razlogov je sodišče tožniku priznalo znesek 285,00 EUR, povečan za 22 % DDV.