Jedro

Mejaš ali sosed ne more vplivati na odločitev o lokaciji objektov z ugovori, ki nimajo podlage v pogojih, predpisanih za lokacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 11.11.1998. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja Občine Ljubljana z dne 1.2.1993, s katero je prvostopni organ investitorjema A. in B.A. izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjskega prizidka ob severni fasadi obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 15 k.o... pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je navedla, da je poseg dovoljen na podlagi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter 55. člena istega zakona. Lokacija se nahaja na območju, ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto M 3 Šmartno-Sneberje. Prizidek je lociran na severni strani objekta in bo enake višine, kot stanovanjski objekt. Prilagojen je tudi drugim pogojem odloka. Pridobljena so vsa predpisana soglasja. Investitorja sta izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem. Ne gre za spremembo odločbe, ampak za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ugovori osončenja so zasebnopravne narave, ki jih je potrebno rešiti po sodni poti.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Zavrača tožbene ugovore. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev pravil postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaznamuje tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ni jasno, kaj je z odločbo z dne 30.7.1991 in zakaj so sedaj povečane dimenzije gradnje, poleg tega pa ni zahteve o dvometrskem odmiku. Ni bil upoštevan ugovor o osončenosti zemljišča in objektov, kar je tožnik dokazoval z izvedenskim mnenjem.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe, odločbe tožene stranke in iz upravnih spisov izhaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano investitorjema za gradnjo stanovanjskega prizidka tlorisne dimenzije 9m x 3,7m ob severni fasadi obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 15 k.o..., pod tam navedenimi pogoji. Navedeno zemljišče se ureja v skladu z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M 3 Šmartno-Sneberje (v nadaljevanju Odlok o PUP, Uradni list SRS, št. 3/88) in se nahaja v morfološki enoti 2A/2. Določbi 8. in 29. člena Odloka dovoljujeta gradnjo prizidav, določba 17. člena pa določa merila in pogoje glede njihovega oblikovanja.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke in s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z navedenimi predpisi, saj iz spisov izhaja, da sta investitorja izpolnila vse predpisane pogoje iz navedenih materialnih določb. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor o bistveno spremenjenih okoliščinah z izpodbijano odločbo dovoljenega posega v prostor, kar naj bi izhajalo iz lokacijskega dovoljenja z dne 30.7.1991. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZUN lokacijsko dovoljenje neha veljati, če v enem letu po pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja stranka ne vloži zahteve za gradbeno dovoljenje. Pravilno sodišče prve stopnje navaja, da je nadaljevanje gradnje v takem primeru v dispoziciji stranke, ki je zahtevala njegovo uvedbo. V obravnavanem primeru sta investitorja vložila zahtevek za novo lokacijsko dovoljenje in ne za spremembo prejšnjega lokacijskega dovoljenja, kot jima to tudi dopušča citirani predpis.

Tudi ostali ugovori so bili pravilno zavrnjeni. Mejaš ali sosed ne more vplivati na odločitev o lokaciji objektov z ugovori, ki nimajo podlage v pogojih, predpisanih za graditev objekta. Tako tožnik ne more uspeti z ugovorom osončenosti, to je z ugovorom, ki kaže na to, da se ne strinja s pogoji gradnje, ki je dovoljena na podlagi strokovnih rešitev in v okviru PUP ter predpisanih normativov in izdanih predpisanih soglasij, saj osončenosti kot posebnega relevantnega pogoja v navedenih predpisih ni. Poleg tega iz poprejšnjega soglasja sanitarne inšpekcije izhaja, da objekt ne bo ogrožal okolja, če bodo upoštevani dani pogoji. Osončenost zemljišča ni pravno relevanten ugovor, lahko pa je seveda podlaga za uveljavljanje odškodnine v civilnem pravdnem postopku, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje. Ugovor o osončenosti objekta pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nedovoljeno tožbeno novoto.

Tožnik v pritožbi po vsebini ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal že v tožbi, torej v upravnem sporu na prvi stopnji, pa je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Zato s pritožbenimi ugovori ne more uspeti. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Postopek ni bil kršen.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora glede na določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku in določbo 1. odstavka 165. člena istega zakona v zvezi z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.