Jedro

Po določbah ZDoh-2, se v obdavčljive dohodke iz 8. točke 37. člena ZDoh-2 vključujejo pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen tistih dohodkov, ki so po določbi 23. člena ZDoh-2 izrecno izvzeti iz obdavčitve. Ključno za odločitev je torej le vprašanje, ali gre pri obravnavanem dohodku za invalidnino v smislu 2. točke 23. člena ZDoh-2. V tej zvezi pa tožnik ugotovitvi, da se obravnavana „starostna pokojnina za ljudi s težko invalidnostjo“ v Nemčiji izplača v primerih, ko ima oseba vsaj 35 let zavarovalne dobe in telesno okvaro preko 50%, ne ugovarja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je tožniku z izpodbijano odločbo skladno z napovedanimi podatki odmeril in naložil v plačilo akontacije dohodnine od pokojnine za leto 2016 v 12 mesečnih obrokih v višini 23,83 EUR.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-01-1737/2016-2 z dne 20. 3. 2018 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno in v svojih razlogih pritrdilo odločitvi in razlogom prve stopnje. Ne strinja se namreč s tožnikovim stališčem, da znesek v višini 665,88 EUR, ki ga prejema od A. predstavlja invalidnino iz 2. točke 23. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in s tem dohodek, od katerega se dohodnina ne plača. „Altersrente für schwerbehinderte Menschen“ ali starostna pokojnina za ljudi s težko invalidnostjo se namreč v Nemčiji izplača v primerih, ko ima oseba vsaj 35 let zavarovalne dobe in ima hujšo telesno okvaro preko 50%. Takšna oseba je upravičena do zgodnejše upokojitve in do pokojnine za zgodnjo upokojitev ljudi s hujšimi telesnimi okvarami. Gre za dohodek, prejet na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je med drugim vezan na delovno oziroma zavarovalno dobo in ne izključno na stopnjo invalidnosti, in je zato utemeljeno obdavčen kot invalidska pokojnina skladno z 8. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2. Invalidnina po določbi 23. člena ZDoh-2 (ki ni obdavčena z dohodnino) pa predstavlja dohodek, ki se izplačuje iz sistemov socialnega zavarovanja, in temelji na stopnji invalidnosti ali delovni nezmožnosti, ne pa na okoliščinah povezanih s preteklo zaposlitvijo.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V izpodbijani odločbi je nepravilno upoštevana tožnikova invalidnina kot del pokojnine. Z razlogi za takšno odločitev se ne strinja, saj je navedeni dohodek prvenstveno vezan na ugotovljeno hujšo telesno okvaro, kar kaže na zaključek, da gre za dohodek, ki je dejansko invalidnina, in ki se torej ne obdavči. Tožnik je imel v letu 1997 hudo delovno nesrečo, ki mu je pustila hudo telesno okvaro, s tem pa tudi upravičenje do obravnavanega dohodka. Da ga ni mogoče enačiti z invalidsko pokojnino, izhaja tudi iz dejstva, da sta tožniku oba dohodka odmerjena ločeno in se ločeno tudi izplačujeta, prav tako tožnik ne bi mogel prejemati dveh različnih „vrst“ pokojnine. Prvostopenjska odločba je v tem pogledu povsem neobrazložena, konkretnih razlogov tudi ne vsebuje odločba o pritožbi, je pa zaključek pritožbenega organa tudi napačen, saj je nenazadnje tudi invalidnina, ki jo prejemajo slovenski zavarovanci, vezana na poklicno bolezen ali poškodbo pri delu in s tem neposredno vezana na zaposlitev, pa ni nobenega dvoma, da sodi v okvir izjem, določenih v 23. členu ZDoh-2. Izpodbijana odločba zato temeji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami poudari, da tožnik dejansko mesečno prejema dve nakazili, ki se mu izplačujeta na različnih pravnih podlagah. V zadevi je sporna pravna kvalifikacija enega izmed dohodkov, ki se tožniku izplačuje v Nemčiji, in sicer „Altersrente für schwerbehinderte Menschen“. Vsebino tega dohodka je potrebno smiselno presojati po slovenskih predpisih. Razlika med invalidsko pokojnino iz 8. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 in invalidnino po 23. členu ZDoh-2 je v tem, da je invalidska pokojnina dohodek, pri katerem je seveda glavni pogoj določena stopnja invalidnosti, vendar pa pravica do tega dohodka kot tudi sama višina dohodka temelji na okoliščinah, povezanih s preteklo zaposlitvijo (npr. leta delovne dobe ali znesek vplačil v času zaposlitve). Invalidnina pa je klasičen dohodek iz sistema socialnega zavarovanja, ki temelji le na invalidnosti oziroma delovni nezmožnosti, nikakor pa na delovni dobi oziroma na vplačilih v zavarovanje.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

7. Nesporno med strankama je, da tožnik prejema iz Nemčije dva dohodka, in sicer pokojnino v višini 776,15 EUR mesečno in dohodek, ki je s strani izplačevalca označen kot „starostna pokojnina za ljudi s težko invalidnostjo“, brez dodatka „(invalidnina)“, ki se navaja v prevodu, v višini 665,88 EUR mesečno. Sporno ostaja vprašanje, ali gre pri drugonavedenem dohodku ob smiselni uporabi predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji (tretji odstavek 40. člena Zdah-2), za pokojnino in s tem dohodek iz delovnega razmerja iz 8. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2, kot ga opredeli tožena stranka, ali pa ima prav tožnik, ki meni, da gre za invalidnino po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, od katere se skladno z 2. točko 23. člena ZDoh-2 dohodnina ne plača. 8. Po določbah ZDoh-2, na katere se v obrazložitvi sklicuje organ druge stopnje, se v obdavčljive dohodke iz 8. točke 37. člena ZDoh-2 vključujejo pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen tistih dohodkov, ki so po določbi 23. člena ZDoh-2 izrecno izvzeti iz obdavčitve. Ključno za odločitev je torej le vprašanje, ali gre pri obravnavanem dohodku za invalidnino v smislu 2. točke 23. člena ZDoh-2. V tej zvezi pa tožnik ugotovitvi, da se obravnavana „starostna pokojnina za ljudi s težko invalidnostjo“ v Nemčiji izplača v primerih, ko ima oseba vsaj 35 let zavarovalne dobe in telesno okvaro preko 50%, ne ugovarja. Ker so po navedenem pravno relevantna dejstva v zadevi nesporna, sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika in poizvedbo pri nemškem izplačevalcu, ki ju tožnik, prvič predlaga v upravnem sporu.

9. Invalidnina za telesno okvaro sicer od uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZIPZ-2), ki je začel veljati s 1. 1. 2013, ne sodi več med pravice, določene s tem zakonom, lahko pa zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, na njegovi podlagi pravico do invalidnine, ob določeni vrsti in stopnji telesne okvare, ki je nastala med zavarovanjem, še pridobijo, vendar le za telesne okvare, nastale zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zato se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da obravnavani dohodek ne ustreza invalidnini, ki se po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (144. člen ZPIZ-1 v zvezi s 403. členom ZPIZ-2), pridobi ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo.

10. Izpodbijana odločba sledi tožnikovi napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in pokojnine za rezidente, zato ji pomanjkljivosti razlogov v zvezi z opredelitvijo dohodka po presoji sodišča ni mogoče očitati. Pomanjkljivi pa po presoji sodišča tudi niso razlogi odločbe o pritožbi, v katerih tožena stranka v celoti odgovori na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo določb ZDoh-2. 11. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave skladno z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.