Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi v poravnavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili drugem individualnem delovnem sproru, dogovorjen znesek škode obsegal tudi odpravnino. V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da se delavec pravici do odpravnine ne more veljavno odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 746,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2010 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da naj bi v poravnavi Pd 4/2010 dogovorjeni znesek škode v višini 4.500,00 EUR obsegal tudi odpravnino, ki je predmet te pravde. Takšna ugotovitev je protispisna. Iz podatkov spisa izhaja, da odpravnina ni bila predmet tožbenega zahtevka, v poravnavi pa se je toženec zavezal v roku treh mesecev izplačati vse zapadle in še neplačane dajatve iz delovnega razmerja za obdobje od 27. 4. 2004 do 14. 1. 2010, česar do danes še ni storil, z izjemo zneska 1.500,00 EUR, katerega je tožena stranka plačala zaradi grožnje s preklicem pogojne obsodbe. To delno plačilo se je nanašalo na neizplačane plače in regres za letni dopust, kot je razvidno iz izreka kazenske sodbe I K 7378/2011. Razlogovanje sodišča, da če tožnik in njegov pooblaščenec nista vedela oziroma hotela pojasniti, na kaj se nanaša odškodnina ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na povsem druge razloge in ne tožbenih navedb tožnika, da ni prejel odpravnine po končanem delovnem razmerju. Ugotoviti je, da je sodišče v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava, tako da so podani pritožbeni razlogi v smislu 1., 2. in 3. točke 338. člena ZPP.

3. Tožena stranka podaja laični odgovor na pritožbo ki ga naslovi: „Obrazložitev in pritožba“, v njem pa navede, da so tožniku poravnali „komplet znesek odpravnine“, tako da mu ne dolgujejo ničesar več.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik, vpogledalo v spis Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanji oddelek na Ptuju opr. št. Pd 4/2010 in spis Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. I K 7378/2011 in 1331/2010 ter zaslišalo tožnika. Po tako izvedenih dokazih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odpravnine v višini 746,78 EUR z obrazložitvijo, da sporazum med pravdnima strankama ni bil sklenjen samo o predmetih, ki so bili zajeti v tožbenem zahtevku (prenehanje delovnega razmerja, plačilo plače in regresa), temveč tudi o predmetih, ki v tožbi sploh niso bile omenjene (odškodnina za nematerialno škodo). Štelo je, da zato ni mogoče trditi, da sklenjena sodna poravnava ni zajemala plačila odpravnine, pri čemer je namen sklepanja sodnih poravnav v tem, da stranki na podlagi obojestranskega popuščanja skleneta kompromis, ki pomeni konec sodnega spora.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo. Stališče sodišča, da naj bi v poravnavi v zadevi Pd 4/2010 dogovorjen znesek škode v višini 4.500,00 EUR obsegal tudi odpravnino, ni pravilno, takšna ugotovitev je protispisna. Iz sodne poravnave v zadevi Pd 4/2010 izhaja, da je bila poravnava sklenjena za plačilo vseh zapadlih in še neplačanih dajatev iz delovnega razmerja za obdobje od 27. 4. 2004 do 14. 1. 2010, pri čemer pa se je tožena stranka zavezala tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 4.500,00 EUR, v treh enakih mesečnih obrokih po 1.500,00 EUR, od katerih prvi obrok zapade v plačilo 28. 6. 2010, drugi 28. 7. 2010 in tretji 28. 8. 2010. Poravnava vsebuje v 8. točki tudi določilo, da so s sklenitvijo te sodne poravnave poravnane vse medsebojne obveznosti med strankama in druga do druge nimata več nikakršnih zahtevkov.

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi Up-63/03-19 že dne 27. 1. 2005 med drugim sprejelo stališče, da odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Na ta način zakonodajalec, izhajajoč iz načela socialne države (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (1. odstavek 50. člena Ustave) in pravice do varstva dela (66. člen Ustave), porazdeli bremena v zvezi s presežnimi delavci na delavce, delodajalce in državo. Skupaj z drugimi določbami, ki urejajo odpuščanje delavcev iz ekonomskih, poslovnih razlogov (torej delavcev, katerih delo ni več potrebno t.i. trajno presežnih delavcev) odpravnina tudi omejuje delodajalčevo svobodo pri odpuščanju delavcev iz poslovnega, ekonomskega razloga. Čeprav Zakon ne določa izrecno, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, pa to izhaja iz namena in smisla zakonskega urejanja odpravnine, ki sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Iz navedenih ustavnih določb med drugim tudi izhaja, da je treba pri morebitni nejasni ali nedorečeni pravni ureditvi oziroma v primeru dvoma interpretirati določbo o pravici do odpravnine v korist delavca.

9. Vsa nadaljnja sicer enotna in ustaljena sodna praksa od leta 2005 dalje sledi navedenemu stališču in tako je v zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 786/2003 sprejeto stališče: „Čeprav je Ustavno sodišče RS sprejelo stališče v zvezi z odpravnino po 36.f členu ZDR, pa je to stališče mogoče razširiti na vse pravice, ki jih delavcu kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja“. V zadevi Pdp 786/2003 je sprejeto stališče, da se „delavec ne more odpovedati pravicam, ki jih je zakonodajalec predpisal (plača, regres, odpravnina), saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic.“ V zadevi Pdp 1247/2012 je sprejeto stališče: „Dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili, je v delu, v katerem je dogovorjena nižja odpravnina od pripadajoče po 109. členu ZDR, da imata stranki urejene medsebojne obveznosti iz naslova odpravnine in drugih pravic iz delovnega razmerja in da tožnik nima do tožene stranke nikakršnih zahtevkov več iz kakršnegakoli razloga, oziroma v katerem je določena „sankcija“ za primer, če bo višjo odpravnino kljub dogovoru uveljavljal, kot je razvidno iz sporazuma (da je sporazum tajne narave in da sta ga zato obe stranki zavezani varovati kot skrivnosti, vrnitev že izplačane nižje odpravnine z obrestmi, povrnitev vseh stroškov sodnih in drugih postopkov delodajalca, plačilo odškodnine) v nasprotju z zakonskimi predpisi in moralnimi načeli in je zato ničen. Delavec se ne more vnaprej veljavno odpovedati delu odpravnine, ki bi mu pripadala skladno z ZDR.“.

10. V zadevi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 126/2014 je zavzeto stališče: „Da je pogodbeno svobodo treba pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlagati utesnjujoče zaradi zakonskega varovanja delavčevih pravic.“ V zadevi VIII Ips 193/2008 pa je sprejeto stališče: „Delodajalec je bil dolžan tožniku priznati pravico do odpravnine in mu jo tudi izplačati. To je dolžnost delodajalca, za katero Ustavno sodišče RS meni, da ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank, in stranki ki s to dolžnostjo, vsaj v času pred odpovedjo ali istočasno z njo, nista mogli razpolagati.“

11. Glede na ustaljeno in enotno sodno prakso tako Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjega Delovnega in socialnega sodišča, pritožbeno sodišče navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v tej zadevi povsem napačno. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bila tožniku odpravnina, glede na to, da mu je prenehalo delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, izplačana, pri višini pa bo moralo upoštevati določila 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR).

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.