Jedro

Tožnik mora navesti tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Ta dejstva morajo izkazovati, da obstoji istovetnost med tožbenimi dejanskimi trditvami in tistimi dejstvi, ki sestavljajo dejanski stan določene pravne norme, katere uporaba pogojuje takšno pravno zaščito, ki jo tožnik zahteva. Po drugi strani iz 212. člena ZPP izhaja obveznost tožene stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika oziroma, da s trditvami in dokazi izpodbije resničnost tožnikovih trditev o relevantnih dejstvih, na katerih tožnik hipotetično temlji utemeljenost svojega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na zahtevano ugotovitev, da je pokojni I. M. podaril tožencu sredstva za 60 vreč cementa in v delu, ki se nanaša na 1/2 funkcionalnega zemljišča ter v stroškovni odločitvi. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali ugotovitev, da je pok. I. M. tožencu podaril sredstva ki predstavljajo najmanj 1/5 vrednosti do vključno III. gradbene faze zgrajenega objekta, stoječega na parc. št. 258/80 k.o. ...., ter k objektu pripadajoče funkcionalno zemljišče, ki ga poleg parc. št. 258/80 tvorijo še parc. št. 258/81 in parc. št. 258/82 vse k.o. ... in ki predstavlja vrednost 2,000.000,00 SIT, kar vse je treba vračunati tožencu v njegov zakoniti dedni delež. Tožnicama je še naložilo, da tožencu povrneta njegove pravdne stroške v znesku 210.673,00 SIT in s sklepom zavrnilo njun predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnici sta zoper takšno odločitev vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, tožnici pa oprosti plačila sodnih taks, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da bi moralo sodišče upoštevati dejstva ugotovljena v pravdni zadevi opr. št. P 77/87, v kateri je bilo zanesljivo in nedvoumno ugotovljeno, da je znašal prispevek pokojnega toženčevega očeta h granji obravnavanega objekta 20 %. Sodišče je razpolagalo z vsemi potrebnimi dokazi, da bi lahko o tožbenem zahtevku pravilno odločilo. Navajata še, da bi pretvorbo cenitve izvedenca F. K. iz jugoslovanskih dinarjev v tolarje lahko opravil le izvedenec finančne stroke, sodišče pa je nepravilno vztrajalo na izvedencu gradbene stroke. Če je sodišče zatrjevalo, da je tožbeni zahtevek nedoločen in neizvršljiv, bi ga moralo zavreči. Navajata še, da je obrazložitev na 6. strani izpodbijane sodbe nerazumljiva, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Že določena nesporna dejstva potrjujejo utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožencu ni uspelo dokazati, da je na odplačen način pridobil od svojega očeta in mačehe V. M. (prvotožnice) zemljišče z začeto gradnjo do III. gradbene faze. Pokojni I. M. je tožencu daroval do III. faze zgrajeni objekt in funkcionalno zemljišče. Prvotožnica je v veliki meri sodelovala pri izgradnji spornega objetka, saj je delavcem pripravljala hrano, kupovala pijačo in vse ostalo kar je bilo potrebno. Tožencu je tudi podarila svoj solastninski delež nepremičnine na kateri se je že nahajala začeta gradnja. Na koncu koncev toženec tudi sam odkritosrčno priznava, da svojemu očetu ni ničesar plačal za parcelo, na kateri je bila pozneje zgrajena hiša. Če je tako, ne more biti dvoma, da gre za darilo, ki ga je potrebno upoštevati v višini 1/5 vrednosti nepremičnine v zapuščini po pok. I. M.. Sodišče pa je tudi napačno odločilo o taksni oprostitvi. Pritožba je delno utemeljena. Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je razpravno načelo, ki pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Konkretizacijo navedenega načela predstavlja določilo 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Navedena dejstva in dokazi zato predstavljajo obligatorno vsebino tožbe (1. odstavek 180. člena ZPP) in odgovora na tožbo (278. člen ZPP). Kar se tiče dejstev, na katerih tožnik temelji tožbo, to pomeni, da Tožnik mora navesti tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Ta dejstva morajo izkazovati, da obstoji istovetnost med tožbenimi dejanskimi trditvami in tistimi dejstvi, ki sestavljajo dejanski stan določene pravne norme, katere uporaba pogojuje takšno pravno zaščito, ki jo tožnik zahteva. Po drugi strani iz 212. člena ZPP izhaja obveznost tožene stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika oziroma, da s trditvami in dokazi izpodbije resničnost tožnikovih trditev o relevantnih dejstvih, na katerih tožnik hipotetično temlji utemeljenost svojega zahtevka. Navedena obveznost pravdnih strank glede trditvene podlage tožbe oziroma odgovora na tožbo se izraža v dvojnem smislu: v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve strank, ki so pravno relevantne; in v negativnem smislu - sodišče (praviloma) ne sme upoštevati dejstev, na katera se nobena od strank ni sklicevala, pa če so še tako relevantne v sporu. Glede dokazovanja velja kot temeljno pravilo pravilo o dokaznem bremenu. Nasprotje temu pravilu pa je pravilo, ki je logična posledica načela kontradiktornosti, to je pravilo, da nespornih dejstev ni treba dokazovati. Iz navedenih procesnih pravil izhaja jasen zaključek, da sta pravdni stranki tisti, ki determinirata dejansko podlago odločitve sodišča. Tako iz tožbe obeh tožnic izhaja, da zahtevata ugotovitev, da je pokojni I. M. v času svojega življenja podaril tožencu sredstva, ki predstavljao najmanj petino vrednosti do vključno tretje faze zgrajenega objekta v lasti toženca. Hkrati sta zahtevali še ugotovitev, da mu je podaril k obravnavanem objektu pripadajoče funkcionalno zemljišče. S takšnim zahtevkom sta tožnici povsem jasno določili predmet odločanja (1. odstavek 2. člena ZPP). Z dejanskimi trditvami, da je pokojni I. M,. investiral v gradnjo, da se je o tem, kaj in koliko je investiral, ugotavljalo v pravdi opr. št. P 77/87, da mu je dal funkcionalno zemljišče, ki mu ga toženec ni nikoli plačal, in da je njegova vrednost s komunalno opremljenostjo najmanj 2.000.000,00 SIT, pa določili predmet razpravljanja o dejstvih. Toženec je navedenim trditvam ugovarjal oziroma jih je izpodbijal, pri tem pa še navedel, da od pokojnega očeta razen šestdesetih vreč cementa ni prejel ničesar, na zemljišču pa sta mu pokojni oče in prvotožnica le dovolila gradnjo, ne pa ga podarila. Poleg tega to zemljišče tudi ni bilo komunalno opremljeno. Z navedenimi trditvami je toženec določil spornost oziroma nespornost v tožbi zatrjevanih dejstev, s tem pa tudi obseg dokaznega bremena vsake od pravdnih strank. Tako priznava, da mu je pokojni oče za gradnjo obravnavanega objekta podaril šestdeset vreč cementa. Prav tako priznava, kar je zaslišan kot stranka še potrdil, da sta mu pokojni oče in prvotožnica brezplačno dovolila graditi na njuni parceli. Tega nespornega dejstva sodišče ni upoštevalo, čeprav njegova materialnopravna opredelitev izkazuje njegovo relevantnost za drugačno odločitev, kot je izpodbijana. Glede na to namreč, da pomeni darilo darovalčevo neodplačno razpolaganje z lastninsko ali drugo pravico v korist obdarjenca ali pa kakšen drug način obogatitve obdarjenca v breme darovalčevega premoženja in ob sodni odločitvi iz pravde opr.št. P 77/87, da je toženec s tem na zemljišču pridobil lastninsko pravico (glej izrek navedene odločbe), prvotožničinega razpolaganja in razpolaganja toženčevega pokojnega očeta ni mogoče drugače materialnopravno opredeliti kot darilo. Sodba sodišča prve stopnje, ki navedenih nespornih dejstev ni upoštevala, je pomanjkljiva (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zato jo je bilo treba v tem obsegu (kolikor se nanaša na ugotovitev darila šestdesetih vreč cementa in ene polovice zapustnikovega funkcionalnega zemljišča) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V zvezi s tem je treba še dodati, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati vrednost zapustnikovega darila le v obsegu navedenih dveh nespornih dejstev, zato tožnicama ni mogoče šteti v škodo njune nezaložitve predujma za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki ga je sodišče po nepotrebnem odredilo za ugotovitev celotne 1/5 vrednosti do vključno tretje gradbene faze zgrajenega stanovanjskega objekta. Kot izhaja že iz razlogov prejšnjega odstavka, pa tožnici sodbe sodišča prve stopnje v preostalem delu ne moreta izpodbiti. Tako je neupoštevna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP) pritožbena trditev, da je zapustnikovo darilo ne le funkcionalno zemljišče, ampak tudi do tretje gradbene faze zgrajen objekt. Enako velja za pritožbeno trditev, da je treba v višini ene petine vrednosti nepremičnine upoštevati podarjeno parcelo, na kateri je bila zgrajena hiša. Prav tako je treba pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje o pavšalnosti in nedokazanosti trditve o zapustnikovem enopetinskem prispevku v sredstvih k vrednosti obravnavanega objekta last toženca. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnici niti nista vedeli povedati, kaj vse naj bi zapustnik tožencu dal. Pri tem se ne moreta sklicevati na dejanske trditve iz druge pravde (opr. št. P 77/87), ki niso bile predmet presoje oziroma sodne odločitve. Kot je že poudarilo pritožbeno sodišče v zapuščinskem postopku, sodišče ni vezano na dejanske ugotovitve v drugem postopku. Zato je bilo sodišče v tem postopku dolžno ta dejstva, ki bi predstavljala dejanski stan sodne odločitve, presojati in v ta namen izvesti predlagane dokaze. V tem postopku pa tožnici niti v svojih izpovedbah nista zmogli opredeliti dejstev, ki bi izkazovala zapustnikov 20% prispevek v sredstvih, tisto kar sta zmogli (nabava opeke, kvadrov, oken), pa nista uspeli dokazati. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožnic v preostalem delu zavrniti kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožnici tudi neutemeljeno izpodbijata odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj njegove utemeljenosti nista izkazovali z listinami iz 2. odst. 173. čl. ZPP-77 oziroma 2. odst. 169. čl. ZPP-99. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.