Jedro

Pravdni stranki sta že v najemni pogodbi sklenili dogovor o vrnitvi vloženih sredstev v obnovo lokala po vrednosti na dan prevzema lokala, v višini, kot jo bo določil sodni izvedenec, imenovan v soglasju s pogodbenima strankama. Predmet obveznosti (vrnitev vrednosti vlaganj v najeti lokal) je bil določljiv tako, da sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Z realizacijo dogovora o V skladu z navedenim materialnopravnim izhodiščem je mogoče izvedenski mnenji A. in G. upoštevati kot dokaz v postopku, enako, kot če bi bil predmet obveznosti (obseg in višina vlaganj v obnovo lokala) v najemni pogodbi, že določen.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijani III.b in IV. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene in stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

IV. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

V. Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 842,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 60.708,08 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.548.085,00 SIT od 22.3.2002 dalje do 16.11.2006 v evrski protivrednosti po tečaju zamenjave, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). V preostalem delu, v presežku za glavnico v znesku 7.268,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2002 dalje do plačila (III.a), za zakonske zamudne obresti od zneska 60.708,08 EUR (pred 1.1.2007 zneska 14.548.085,00 SIT) od 17.11.2006 dalje do plačila (III.b) in v delu, ki se je nanašal na izročitev premičnin, navedenih v III.c točki izreka, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Sklenilo je, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 7.339,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se je pritožila proti II. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo celotnih stroškov postopka tožene stranke oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Hkrati naj sodišče druge stopnje tožeči stranki naloži v plačilo stroške prvostopenjskega postopka. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka se je pritožila proti III.b in IV. točki izreka in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.548.085,00 SIT od 17.11.2006 dalje do 31.12.2007 in od zneska 60.708,08 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, naloži toženi stranki plačilo stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 8.727,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev ter pritožbene stroške.

4. Stranki sta na pritožbi odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev sodbe.

O pritožbi tožene stranke

5. Med strankama je bilo v bistvenem sporno, ali je tožena stranka kot najemodajalec dolžna tožeči stranki kot najemniku povrniti vrednost vlaganj v obnovo lokala, ki ga je imela v najemu daljše časovno obdobje, to je od leta 1989 do konca leta 2001. Pri tem se je izpostavilo vprašanje ali so bila v postopku pred sodiščem prve stopnje upoštevana pravilna, že v najemni pogodbi in sporazumu med strankama dogovorjena, izhodišča za ugotovitev obsega in višine vlaganj. Kakšno je stališče pritožbenega sodišča, izhaja iz naslednjih točk obrazložitve.

6. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo III. člena Sporazuma o imenovanju sodnih izvedencev z dne 24.10.2001 (A5, dalje sporazum), kjer je bilo izrecno določeno, da bo pridobljeno mnenje izvedencev le osnova za nadaljnje dogovore pravdnih strank glede višine vlaganj. Pred pravdni mnenji, pridobitev katerih naj bi bila določena s sporazumom, sta bili le osnova za nadaljnje dogovore in tako nista dokazovali niti vsako zase, niti v povprečju, pravice do vrnitve vlaganj, kaj šele njihove točne višine, do katerih naj bi bila upravičena tožeča stranka. Tožena stranka se sklicuje na pripravljalno vlogo z dne 7.4.2004 (list. št. 40) in na svoj predlog, da bi moralo sodišče tožeči stranki naložiti predložitev izvirnih knjigovodskih listin, iz katerih bi bilo razvidno, kakšna so bila resnična obnovitvena dela tožeče stranke.

7. Naloge izvedencev so določene v II. členu sporazuma, ki pa se sklicuje na 4. člen najemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 1.6.1999 (A2, dalje najemna pogodba). Naloga izvedencev je tako bila določitev vrednosti vlaganj zaradi izpolnitve obveznosti tožene stranke iz 4. člena najemne pogodbe. Pravdni stranki sta se namreč v 4. členu najemne pogodbe dogovorili, da bo višino obveznosti tožene stranke določil tretji, ki ga bosta imenovali izmed sodnih izvedencev. V 2. členu sporazuma pa sta tretjega tudi določili ter izrecno zapisali, da izvedenca imenujeta za namene realizacije 4. člena najemne pogodbe. Zato so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 10., 12. in 17. obrazložitve sodbe, s katerimi v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje.

V 1. točki sporazuma sta se pravdni stranki sklicevali na 4. člen najemne pogodbe, ki sta ga tudi povzeli. Zato je 3. člen sporazuma treba brati skupaj s 1. členom sporazuma, ki ju sodišče povezano razume tako, da izvedenca določita višino, ki je osnova za nadaljnje dogovore glede morebitne dokončne uskladitve višine vlaganj, če bi prišlo do razhajanj vrednosti obeh izvedencev. Med pravdnima strankama je bilo tudi še več nerazrešenih spornih razmerij in sicer glede plačila zapadle najemnine, ki jo je bila tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki oziroma so potekali dogovori z novim najemnikom glede prevzema obveznosti tožene stranke tožeči stranki povrniti del vrednosti vlaganja (primerjaj trditve tožene stranke v točki 7 pripravljalne vloge z dne 7.4.2004, list. št. 41, izpovedbo A. G., prokurista tožene stranke list. št. 52). Določilo 3. točke sporazuma je mogoče torej razumeti in razložiti skupaj s 4. členom najemne pogodbe ter 1. in 2. členom sporazuma. Sodišče druge stopnje ga razume le kot dopolni dogovor, tako rekoč nebistveno sestavino dogovora med strankama k bistvenim sestavinam sporazuma iz 1. in 2. točke.

Glede na tek postopka in sodni spor, ki je sledil, ker se stranki sami nista mogli dogovoriti o višini vlaganj, pa je itak določilo 3. člena sporazuma izgubilo vsak pomen.

8. Sodišče prve stopnje je enako močno oprlo svojo odločitev na izvedenski mnenji izvedencev A. in G. (določenih sodnih izvedencev strank v točki 2 sporazuma) ter v sodnem postopku postavljenega izvedenca R. S.. Slednji je svoje mnenje dejansko izdelal v obliki primerjave predpravdnih izvedeniških mnenj A. in G. Predpravdni izvedenski mnenji nimata funkcije dokaza, niti funkcije listine v tem postopku, zato ju sodišče ne bi smelo upoštevati. Mnenje izvedenca A. tudi ni bilo opravljeno na podlagi sporazuma, ker je datirano s prejšnjim datumom in sicer z dnem 15.9.2001. Zato v predmetnem postopku, kjer se tožeča stranka sklicuje na ekspertize, izvedene na podlagi sporazuma, ne more biti upoštevno. A. in G. navedeni mnenji nista podala samostojno ter v skladu s pravili stroke, po ogledu na kraju samem in preučitvi dokumentacije. Iz prve strani mnenja izvedenca G. namreč jasno izhaja, da je njegovo mnenje napravljeno na podlagi izvedenskega mnenja A. 9. Tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Tožena stranka namreč izhaja iz napačnih materialnopravnih izhodišč glede pravne narave mnenja A. in G.. Pravdni stranki sta se namreč s 4. členom najemne pogodbe, ki sta ga povzeli v 1. točko sporazuma, v katerem sta se za pričetek realizacije 4. člena najemne pogodbe dogovorili tudi za imenovanje dveh sodnih izvedencev in cenilcev gradbene stroke pravzaprav dokončno dogovorili, da višino obveznosti tožene stranke za povračilo vlaganj tožeče stranke določi tretji (oziroma dva izvedenca). Pravdni stranki sta že v najemni pogodbi sklenili dogovor o vrnitvi vloženih sredstev v obnovo lokala po vrednosti na dan prevzema lokala, v višini, kot jo bo določil sodni izvedenec, imenovan v soglasju s pogodbenima strankama.

Predmet obveznosti (vrnitev vrednosti vlaganj v najeti lokal) je bil določljiv tako, da sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi (50. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sedaj identično 38. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Z realizacijo dogovora o določitvi predmeta obveznosti v 2. točki sporazuma, sta stranki prepustili izvedencu določitev predmeta obveznosti (vrnitve vlaganj v lokal). V skladu z navedenim materialnopravnim izhodiščem je mogoče izvedenski mnenji A. in G. upoštevati kot dokaz v postopku, enako, kot če bi bil predmet obveznosti (obseg in višina vlaganj v obnovo lokala) v najemni pogodbi, že določen.

Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je kot izhodišče glede temelja in višine obveznosti tožene stranke upoštevalo mnenji obeh izvedencev. Za preizkus pravilnosti izračunane višine (enako kot če bi se stranki že v fazi sklenitve pogodbe in določitve predmeta obveznosti ne strinjali z njeno višino) pa je višino ugotavljalo, ker samo s strokovnim znanjem ni razpolagalo, z izvedencem v sodnem postopku.

10. Očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedenih predpravdnih izvedenskih mnenj, ki imajo lahko po ustaljeni sodni praksi le pravno naravo trditev pravdnih strank, ni utemeljen. Ti predpravdni mnenji namreč lahko služijo v konkretnem primeru kot dokaz o predmetu obveznosti tožene stranke, enako, kot, če bi bila ta vrednost določena že v pogodbi med pravdnima strankama o vrnitvi vloženih sredstev. Zato v konkretnem primeru sklicevanje na sodno prakso, da lahko sodišče izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje obravnava le kot trditev stranke (II Ips 200/2005, II Ips 895/2009), v konkretnem primeru ne pride v poštev.

11. Do datuma 15.9.2001 pri izvedenskem mnenju A. je prišlo zato, ker sta se pravdni stranki že pred zapisom sporazuma (24.10.2001) dogovarjali, da bo za tožečo stranko izvedensko mnenje pripravil izvedenec A. Iz dopisa tožeče stranke z dne 24.9.2001 pa izhaja, da zaradi poškodbe tožeče stranke z dne 15.9.2001 izvedenec A. ni pravočasno prejel vse potrebne dokumentacije za izdelavo izvedenskega mnenja. Zato datum 15.9.2001 ne more predstavljati datuma izdelave izvedenskega mnenja ampak datum začetka izdelave.

12. Sklicevanje tožene stranke na kršitev pravil o izvedencih, ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je izpeljava načela kontradiktornosti, so tiste kršitve, ki bi jih morala tožena stranka uveljavljati v skladu z določilom 286.b člena ZPP že v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar pa ni storila. V pritožbenem postopku pa tudi ni zatrjevala, zakaj teh kršitev ni mogla brez svoje krivde uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

13. Pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo s sklepom z dne 27.2.2012 spremeniti svoje odločitve z naroka z dne 9.2.2012 glede postavitve novega izvedenca (kar je sprva nameravalo sodišče storiti) in ne bi smelo izvedencu R. S. naložiti, naj zlasti ob preučitvi pred pravdnih mnenj izvedencev A. in G. napravi dopolnitev predhodno že izdelanega izvedenskega mnenja, ne drži. Sodišče prve stopnje namreč lahko vedno spremeni svoj dokazni sklep, saj na svoj prejšnji dokazni sklep ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP). Očitek podane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni podan, niti pa ni bil uveljavljan v skladu z določilom 286.b člena ZPP. Tudi pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca finančne stroke, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati v skladu z določilom 286.b člena ZPP.

Nobeno izvedensko mnenje (tako A., G.) kot izvedensko mnenje izvedenca R. S., določenega v sodnem postopku, pa ni bilo izdelano „na pamet“. Slednje namreč izhaja tako iz priloženih izvedenskih mnenj G., ki ga je kritično preučil in obravnaval tudi izvedenec A., kot iz izvedenskega mnenja R. S. Vztrajanje tožene stranke pri izvedencu finančne stroke, pa je tudi po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljeno. Za ugotovitev višine predmeta obveznosti tožene stranke je bilo treba namreč ugotoviti vrednost vseh izvedenih del pri obnovi lokala (primerjaj skupno rekapitulacijo v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, list. št. 301). Hkrati je izvedenec tudi v dopolnitvi mnenja in s pojasnili na naroku razložil vse sporne višine vlaganj tožeče stranke, kar je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo v točki 31. razlogov izpodbijane sodbe. Zato se na te razloge sodišče druge stopnje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja. Pritožbene navedbe v smeri nujnosti postavitve izvedenca finančne stroke pa so uveljavljane preveč posplošeno in na načelni ravni, da bi jih lahko sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku upoštevalo (zadnji odstavek str. 6, pritožbe, stran 8. in 9. pritožbe).

14. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka pravočasno predlagala postavitev nepristranskega in neodvisnega izvedenca, ki bi ugotovil dejansko vrednost vlaganj tožeče stranke. Navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo v zvezi s potrebnostjo postavitve izvedenca finančne stroke in predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca ni (redna št. 4). V prvi pripravljalni vlogi tožene stranke (redna št. 15), pa so navedbe: „da sodišču tožena stranka predlaga, da tožeči stranki naloži predložitev izvirnih knjigovodskih listin, iz katerih bo razvidno, kakšna so bila resnična obnovitvena dela tožeče stranke, na podlagi katerih bo šele moč predlagati izvedenca ustrezne stroke, ki bo lahko ocenil morebitno vrednost vlaganj tožeče stranke po poteku 12-letne uporabe najetih poslovnih prostorov“. Po sporazumu sta bila vrednost obnovitvenih vlaganj dolžna ugotoviti izvedenca, seveda na podlagi predložene dokumentacije tožeče stranke. Tožena stranka bi lahko vedela, da vrednost gradbenih del lahko oceni le izvedenec gradbene stroke. Zato tožena stranka s sklicevanjem na posplošene navedbe v prvi pripravljalni vlogi, v pritožbenem postopku, ne more uspeti.

15. Sodišče druge stopnje se tudi v celoti sklicuje na pravilne razloge v točki 26 izpodbijane sodbe in se z njimi strinja. Tudi uveljavljanje kršitve pravil postopka, ker je tožeča stranka predložila v spis listine v tujem jeziku, bi lahko predstavljale le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, glede katere pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni bila pravočasno grajana po 286.b členu ZPP. Poleg tega pa tožena stranka v pritožbi niti ni zatrjevala, v čem naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost postopka. Zato slednje zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku, ni upoštevalo.

16. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita napačno presojo, da naj bi sporni računi in knjigovodska dokumentacija tožeče stranke v pretežni meri potrjevala obseg in višino izvedenih vlaganj. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno odločilo po pravnem standardu verjetnosti namesto gotovosti. Tožeča stranka ni predložila izvirnih knjigovodskih listin in zato ni uspela izkazati ali in koliko znašajo vlaganja v sporni lokal, sodišče pa je kljub navedenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Tudi sodno postavljeni izvedenec ne bi smel v svojem mnenju pri obračunu upoštevati višine vlaganj, ki nimajo podlage v listinah. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati v postopku predloženo izvedeniško mnenje izvedenca M. z dne 11.10.2009. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo po kriteriju verjetnosti ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca R. S. z gotovostjo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po višini, utemeljen (primerjaj točke 27 do 31). Tožena stranka pa v pritožbenih trditvah konkretizirano ne nasprotuje niti enemu izračunu sodnega izvedenca o višini in obsegu vlaganj v najeti lokal. O pritožbi tožeče stranke Glede odločitve o 3.b točki- zavrnjenemu obrestnemu delu zahtevka

17. Tožeča stranka je 4.1.2012 umaknila tožbo v delu obrestnega zahtevka in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 16.289.980,00 SIT (sedaj 67.976,88 EUR) od 1.1.2002 dalje do 21.3.2002. Sodišče prve stopnje je zato v 1. točki izreka postopek zaradi delnega umika tožbe v navedenem delu ustavilo.

18. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v obrestnem delu v celoti ugoditi že zato, ker se tožena stranka ni uprla „spremenjeni tožbi“, ni utemeljen. Z zmanjšanjem tožbenega zahtevka v obrestnem delu namreč tožba ni bila spremenjena (tretji odstavek 184. člena ZPP). Potrebna privolitev tožene stranke zaradi delnega umika tožbe pa ne pomeni, da se je tožena stranka strinjala s tožbenim zahtevkom v vsebinskem smislu (drugi odstavek 188. člena ZPP).

19. Tožeča stranka ne nasprotuje razlogom v 35. točki izpodbijanega dela sodbe. V tej točki je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, ki se nanaša na napadeno časovno opredelitev zapadlosti terjatve in sicer, da je vrednost vlaganj potrebno presojati na dan 31.12.2001. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče mimo navedb pravdnih strank in brez navajanja razlogov ugotovilo, da je terjatev zapadla 1.1.2002. Tožena stranka je v 5. točki odgovora na tožbo nasprotovala plačilu obresti že po samem temelju, vendar je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo dejansko stanje in za odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti (1.1.2002) navedlo prepričljive in pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje.

20. Pritožnik izpostavlja kot ključno vprašanje datum prenehanja najemnega razmerja med pravdnima strankama. Najemna pogodba je bila sklenjena za določen čas, to je od 10.7.1999 do 10.1.2007 (8. člen najemne pogodbe). Tožena stranka je kot najemodajalec lahko odstopila od najemne pogodbe in zahtevala izpraznitev poslovnega prostora, če je bil najemnik (tožeča stranka) v zamudi s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko ga je na to dejstvo najemodajalec pisno opomnil (10. člen najemne pogodbe, enako 2. alineja prvega odstavka 28. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, dalje ZPSPP).

21. Tožena stranka je tožečo stranko opominjala na plačilo zapadlih najemnin 20.4.2001, 9.5.2001, 26.6.2001, 10.7.2001 (A2 do A5, v priloženem spisu I Pg 75/2002). Dvomesečni naknadni rok iz 2. alineje 28. člena ZPSPP, za plačilo najemnine, je torej potekel brezuspešno. S tem pa je bila izpolnjena predpostavka za takojšen odstop od najemne pogodbe in zahtevek za izpraznitev poslovnih prostorov. Z odstopom od najemne pogodbe je najemno razmerje med pravdnima strankama prenehalo z iztekom dvomesečnega roka od prvega poslanega opomina tožene stranke tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je tako še v korist tožeče stranke štelo, da je do prenehanja najemnega razmerja med pravdnima strankama prišlo 31.12.2001. 22. Zmotno je torej pritožnikovo stališče, da se pogodba za določen čas odpoveduje sodno. Slednje velja le za odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas (26. člen ZPSPP). Odločitev sodišča prve stopnje, da je terjatev tožeče stranke na vrnitev vlaganj v najeti poslovni prostor zapadla 1.1.2002, je torej pravilna.

Glede odločitve o 4. točki – pravdni stroški

23. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni imela možnosti, da bi lahko podala konkretizirano pritožbo, ker sodišče ni navedlo, katerih stroškov tožeče stranke ni priznalo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, katere pravdne stroške je tožeči stranki priznalo, kar pomeni, da ostalih priglašenih stroškov ni priznalo. Pri tem se je sklicevalo na specifikacijo prijavljenih in priznanih stroškov na stroškovniku tožeče stranke (list. št. 337 do 338). Katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo in katerih ni, je natančno navedlo na stroškovniku tožeče stranke. Slednja bi lahko pogledala v spis in se z zabeležko sodišča seznanila in ugotovila, katere pravdne stroške ji sodišče prve stopnje ni priznalo. Očitek o strojeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

24. Sodišče prve stopnje je obračunalo vse stroške od celotne vrednosti spora. Tožbeni zahtevek se je namreč nanašal na plačilo 67.976,88 EUR in na izročitev premičnih stvari (3.500,00 EUR). Sodišče je torej o pravdnih stroških odločilo upoštevajoč vrednost spornega predmeta v celoti (denarnega zahtevka in opredeljene vrednosti nedenarnega zahtevka) in odločilo po uspehu v sporu. Določilo drugega odstavka 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Sodišče druge stopnje se namreč ne strinja s pritožbenim stališčem, da bi moralo upoštevati po uspehu stroške, ki so nastali z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca le od vrednosti 67.976,88 EUR, ker se o stroških ne odloča ločeno po posameznih zahtevkih. Takšne podlage v zakonu ni. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna tudi v odločitvi o pravdnih stroških.

25. Pritožbeni razlogi v pritožbah pravdnih strank niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (II., III.b in IV. točki izreka) potrdilo.

26. O pravdnih stroških je sodišče druge stopnje odločilo po prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami nosita pritožbene stroške. Stroški postopka tožene stranke z odgovorom na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni, saj so prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje. Zato jih je sodišče druge stopnje priznalo po Odvetniški tarifi (2003), ki se uporablja po določilu prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT), za spore, začete pred začetkom veljavnosti ZOdvT (1.1.2009).

Toženi stranki pripada nagrada za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki tarifne št. 21 (1.500 točk), materialni stroški v višini 2% po tretjem odstavku 13. člena OT. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znaša nagrada za odgovor na pritožbo 688,50 EUR, materialni stroški 13,77 EUR, skupaj 702,27 EUR. Upoštevajoč še, da je pooblaščena odvetniška pisarna tožeče stranke zavezanec za DDV (20%), znašajo odvetniški stroški (20% je 140,45 EUR) 842,72 EUR. Sodna taksa za odgovor na pritožbo po ZST-1 ni več predpisana. Zato zahtevek za povrnitev plačila sodne takse ni utemeljen. V primeru, da bo tožena stranka zamujala s plačilom stroškov, pa je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (378. člen OZ).