12. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Ivana Potočnika, na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob pri Mirni, na seji dne 12. februarja 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o amnestiji (Uradni list RS, št. 97/01) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik navaja, da prestaja kazen zapora na podlagi pravnomočne sodne odločbe in da ni deležen amnestije na podlagi Zakona o amnestiji (v nadaljevanju ZA-1). Meni, da je ZA-1 v neskladju z 8., s 14. in z 22. členom Ustave. Ker si predlagatelj Zakona ni pridobil mnenja s področja mednarodnega prava in ker ni k sodelovanju za pripravo Zakona pozval nobene institucije, naj bi bil ZA-1 v neskladju z 8. členom Ustave. ZA-1 naj bi bil v neskladju s 14. členom Ustave, ker bi morali biti amnestije deležni vsi obsojenci, saj je vsakemu izmed njih sodišče že izreklo primerno kazen. Z ZA-1 naj bi bila diskriminirana večina obsojencev, saj amnestija po mnenju pobudnika ne more biti delna. Obsojenci, ki amnestije niso deležni, naj bi bili po mnenju pobudnika zato ponovno kaznovani. Zatrjevano neskladje ZA-1 z 22. členom Ustave naj bi bilo podano zato, ker je zakonodajalec namesto Zakona o pomilostitvi sprejel ZA-1. Pobudnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani zakon razveljavi oziroma spremeni tako, da bo zagotovljena enakost vseh pred zakonom.

2.Državni zbor se o navedbah v pobudi ni izjavil, Ministrstvo za pravosodje pa v svojem mnenju zavrača utemeljenost pobudnikovih očitkov. Navaja, da je bil ZA-1 sprejet v rednem trifaznem postopku in da Državni svet ni zahteval ponovnega odločanja o izpodbijanem zakonu. S strani predlagatelja Zakona je bila podana tudi izjava o skladnosti zakonskega predloga s predpisi Evropske skupnosti, iz katere izhaja, da ZA-1 ni z ničimer povezan s pravnim redom Evropske skupnosti. Iz mnenja izhaja, da ZA-1 izvzema iz amnestije vsa tista kazniva dejanja, za katera sta predlagatelj in zakonodajalec menila, da so družbi tako nevarna, da storilci teh kaznivih dejanj ne morejo biti amnestirani, kar pa ne pomeni, da ZA-1 krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Slednje naj bi upošteval tudi zakonodajalec, saj je sledil ureditvi kazenskega prava v Republiki Sloveniji, ki že po naravi stvari razlikuje med različnimi vrstami kaznivih dejanj glede na njihovo naravo in težo in temu ustrezno predpisuje različne kazenske sankcije. Pravno napačno naj bi bilo tudi zatrjevanje pobudnika, da bi moral zakonodajalec sprejeti Zakon o pomilostitvi. Pomilostitev je namreč akt milosti, ki jo na podlagi 107. člena Ustave in Zakona o pomilostitvi (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPom) posameznim obsojencem podeli Predsednik republike.

B.

3.Pobudnik izrecno ne navede, katere določbe ZA-1 izpodbija. Iz pobude je razvidno, da pobudnik nasprotuje celotni ureditvi, kot jo vsebuje ZA-1, vsebinsko pa se večina pobudnikovih očitkov nanaša na tisti del ureditve ZA-1, ki določa krog subjektov (oseb), deležnih amnestije (zlasti je to 2. člen ZA-1).

4.Amnestija je opredeljena v prvem odstavku 117. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Po navedeni določbi se z amnestijo osebam, ki so je deležne, odpusti pregon, popolnoma ali delno opusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo, izbriše obsodba ali odpravi določena pravna posledica obsodbe. Odločanje o amnestiji z zakonom ni pomembno samo zaradi oblike, ampak tudi zaradi vsebine takšne odločitve. Amnestija se lahko nanaša le na krog v naprej še nedoločenih oseb, ki so storile kazniva dejanja oziroma so utemeljeno osumljene, da so storile kazniva dejanja. Z zakonom se določi, kateri krogi oseb naj bodo deležni amnestije glede na vrsto storjenega kaznivega dejanja in morebitne nadaljnje razlike po teži, času in drugih okoliščinah ob njegovi storitvi ali pa tudi po izrečenih kaznih.

5.Po prvem odstavku 1. člena ZA-1 amnestija zajema vse obsojence, ki so bili pred sodiščem v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojeni na kazen zapora in te kazni do uveljavitve izpodbijanega zakona še niso prestali. Višina amnestiranega dela kazni (ena četrtina oziroma ena petina) je odvisna od tega, ali gre za obsojenca, ki je prvič obsojen ali pa je specialni povratnik.

6.Člen 2 ZA-1 taksativno našteva vrste kaznivih dejanj, za katera amnestija ne velja, razen, če ta zakon določa drugače.

7.Drugi odstavek 14. člena predstavlja splošno načelo o enakosti vseh pred zakonom. Vendar pa načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Navedeno načelo torej prepoveduje, da bi zakon uveljavil neupravičeno razliko v pravnih položajih, neodvisno od narave stvari in opredelitve subjektov (tako že v odločbi št. U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994, Uradni list RS, št. 76/94 in OdlUS III, 117).

8.Ni mogoče pritrditi, da je ZA-1 v delu, v katerem amnestija ne zajema vseh obsojencev, v neskladju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). O upravičenosti kroga subjektov do amnestije odloča Državni zbor z zakonom.

9.Ustavno sodišče opozarja, da sodi zakonska ureditev amnestije in ureditev kroga upravičenih subjektov v območje, na katerem ima zakonodajalec široko polje prostega odločanja, kar velja tudi za to, kje zakonodajalec postavi mejo katere primere amnestija zajema. Ustavnosodna presoja se mora zato omejiti le na vprašanje, ali je imel zakonodajalec za ureditev, za kakršno se je odločil, razumne razloge, in ali izpodbijane določbe niso v neskladju z namenom zakona.

10.Zakonodajalec se je z izpodbijano ureditvijo odločil, da z ZA- 1, kot aktom milosti države, določeni kategoriji obsojencev za določena kazniva dejanja delno odpusti izvršitev pravnomočno izrečene kazni.[1] Pri odločitvi, kateri krog obsojencev bo tisti, ki ga bo zajel z amnestijo, je zakonodajalec izhajal iz sistema veljavnega kazenskega prava. Kazenski zakonik razlikuje kazniva dejanja glede na njihovo naravo in težo ter temu ustrezno predpisuje tudi različne vrste in višine kazenskih sankcij. Iz navedenega izhajajoča različnost položajev obsojencev, se odraža tudi v izrečenih kaznih. Dejstvo, da je zakonodajalec pri izpodbijani ureditvi upošteval porast družbi bistveno nevarnejših kaznivih dejanj in da je zato iz amnestije izvzel tista kazniva dejanja, ki v danem trenutku predstavljajo največjo nevarnost tako za pravno stabilnost države kot tudi za varnost njenih državljanov, predstavlja razumen razlog za odločitev, kateremu krogu obsojencev, bo glede na vrsto storjenega kaznivega dejanja, izdana odločba o amnestiji, kateremu pa ne. Zato je pobudnikovo zatrjevanje neskladja izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave očitno neutemeljeno.

11.Očitno neutemeljen je tudi pobudnikov očitek o neskladnosti ZA-1 z 8. členom Ustave. Navedeni člen namreč ureja razmerje med mednarodnim pravom in pravnim redom Republike Slovenije, kar pa ni predmet presoje v obravnavni zadevi. Z izpodbijano ureditvijo je zakonodajalec določenemu krogu obsojencev omogočil, da se jim odpusti izvršitev določene višine kazni. Sicer pa pobudnik samo na splošno (pavšalno) zatrjuje neskladje z 8. členom Ustave, ne da bi ga v pobudi konkretneje utemeljil.

12.Neskladja ZA-1 z 22. členom Ustave pritožnikovo pravno pojmovanje, kdaj bi zakonodajalec moral izdati zakon o amnestiji in kdaj zakon o pomilostitvi, ne utemeljuje.

13.Postopek za preizkus pobude je pokazal, da je ta očitno neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Podpredsednik dr. Janez Čebulj

[1]Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec DZ, št. 25/01, str. 8), je zakonodajalec sledil ponovni pobudi obsojencev, ki prestajajo zaporno kazen v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora. Iz zbranih informacij Ministrstva za pravosodje, ki jih je obravnavala Vlada na seji dne 21. 12. 2001, je izhajalo, da se v Republiki Sloveniji stopnja kriminalitete, kar zadeva številna, a družbi manj nevarna kazniva dejanja, bistveno ne povečuje in da narašča število kaznivih dejanj, ki zajemajo sicer ožji krog kriminalne dejavnosti, a so družbi bistveno nevarnejša. Šlo naj bi predvsem za kazniva dejanja z elementi vseh vrst nasilja, proizvodnje in prometa z mamili, goljufije in prepovedanega prehoda čez državno mejo.