Jedro

S tem ko zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja okoliščine, katerih presojo vsebuje že napadeni pravnomočni sklep, v bistvu z grajo njihove ocene in ponujanjem svoje lastne uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obd. D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 06.12.2001 na predlog preiskovalnega sodnika podaljšal pripor zoper obd. D.B. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za en mesec, to je do 08.01.2002 do 7.45. ure. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 17.12.2001 zavrnilo pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Zagovornica obd. D.B., odvetnica M.M. iz P., je dne 09.01.2002 priporočeno po pošti vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi ali ga nadomesti s hišnim priporom ali pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva uveljavlja, da nevarnost ponovitve dejanja pri obdolžencu, če bi bil na prostosti, ne obstaja. To pa ne drži, saj je zoper obdolženca uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ in kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ, v predmetni zadevi pa se vodi zoper obdolženca preiskava zaradi šestih kaznivih dejanj po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ in enega kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ. Ob takem stanju je izpodbijani sklep, s katerim je bil zoper obdolženca odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, pravilen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po oceni zahteve iz sklepa ne izhaja, da je pri obdolžencu ponovitvena nevarnost tolikšna, da je pripor neizogiben in sorazmeren ukrep. Takšno navedbo je mogoče razumeti kot trditev, da pravnomočni sklep nima razlogov o tem odločilnem dejstvu.

Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje razloge o tem, zakaj ukvarjanje s kaznivimi dejanji, očitanimi obdolžencu, ogroža zdravje in varnost ljudi, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in tudi zakaj je v sorazmerju z ustavno zajamčeno pravico obdolženca do svobode. Pri tem obrazložitev napadenega sklepa pravilno presoja okoliščine, povezane s posebnostmi kaznivih dejanj, za katera teče zoper obdolženca kazenska preiskava. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je poleg utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ, tudi podrobno in utemeljeno pojasnjeno, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. V pravnomočnem sklepu je podrobno obrazloženo, da je glede na težo in način storitve obdolženčevih dejanj, ko mu je očitano v okviru kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ kar šest izvršitvenih dejanj, da je deloval v okviru organizirane združbe ter glede na razmere, v katerih živi, saj je brez rednih dohodkov, premoženja in zaposlitve, izkazana realna nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Zato je tudi utemeljen zaključek, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi in njihovega zdravja, s čimer je nakazano, da nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj pri obdolžencu ne bi bila učinkovito preprečena z izrekom katerega od milejših ukrepov.

Iz navedenih razlogov niso sprejemljiva izvajanja vložnice zahteve za varstvo zakonitosti, ki se sklicujejo na poslabšanje obdolženčevega zdravstvenega stanja, na dejstvo, da doslej ni bil kaznovan za kazniva dejanja, zaradi katerih zoper njega teče kazenska preiskava, da ga preživljata žena in sin, na njegovo starost, na okoliščino, da z izvršitvijo kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ ni nikogar ogrožal in da zanj doslej še ni bil kaznovan. Ko zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja te okoliščine, katerih presojo vsebuje že napadeni pravnomočni sklep, v bistvu z grajo njihove ocene ter ponujanjem lastne, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obd. D.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).