Jedro

Tožeča stranka zatrjuje, da brez odvetnika ni razumela pomena sklenjene sodne poravnave, ker je pojem uporabnine za laika pretežak. Tožnik je podjetnik in se je zastopal sam v tožbi na plačilo uporabnine v skupni hiši. Ne gre za pravdo, ki bi terjala odvetnika. Napak volje tako ni dokazal, ravno tako ne, da bi bil v bistveni in opravičljivi zmoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se razveljavi sodna poravnava v tej zadevi z dne 19. 11. 2019 in pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo pravdne stroške.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP v zvezi s 363. in 366. členom. Sodišče ni zadosti upoštevalo okoliščin konkretnega primera. Ni upoštevalo izpovedi tožnika, češ da je zainteresiran za izid spora, po drugi strani pa tega ni upoštevalo na strani toženke. Gre za enakopravnost strank v postopku in sodišče neutemeljeno preferira toženko. Tožnik ob sklepanju poravnave ni imel odvetnika, toženka je imela. Sodišče bi moralo presojati zadevo s stališča, da je tožnik pravni laik in nima praktičnih in strokovnih izkušenj. Morali bi upoštevati dejanski stres in zmožnost razumevanja zadeve. Ni zadosti izpeljati zadevo z vidika njegovega opravljanja poslovne dejavnosti. Gre za drugačno zadevo in poslovanje. Ni dovolj, da je bil pripravljen odgovor na tožbo in iz tega sklepati na tožnikovo stanje ob sklepanju poravnave. Eno je, kako je bil pripravljen odgovor na tožbo, drugo pa je stanje na naroku. Gre za enakost orožij in enakopravnost strank. Tožnik je bil v neenakopravnem položaju in to je rezultiralo v njegovi sposobnosti razumevanja in sprejemanja odločitev. Če nekdo vsebine ne razume, ne more vedeti, da bi si moral preskrbeti pooblaščenca.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo določbe ZPP o tožbi za razveljavitev sodne poravnave. Razlogi za izpodbijanje so določeni v drugem odstavku 392. člena. Tožnik trdi, da je bil v času sklepanja v opravičljivi bistveni zmoti, ker ni razumel pomena poravnave in vsebine ter kakšni so možni izidi postopka. To je argumentiral tudi s tem, da ni imel pooblaščenca in je bil v podrednem položaju, ter da je bil slabega psihofizičnega stanja. Sodišče tudi pravilno šteje, da gre smiselno za zatrjevanje napak volje, kar se presoja po OZ in tudi pravilno šteje, da mora biti zatrjevana zmota bistvena in opravičljiva (46. člen OZ), da je lahko upoštevna.

6. Sodišče je v dokaznem postopku presojalo vso procesno gradivo spisa ter zaslišalo obe pravdni stranki. Pri tem je ugotovilo, da je v pravdi šlo za zahtevek za plačilo uporabnine od vložitve tožbe do vključno novembra 2019. Iz teksta sodne poravnave izhaja, da gre za uporabnino in da sta se dogovorila za mesečna plačila, kot izhaja iz teksta. Šlo je za tožbo med nekdanjima zunajzakonskima partnerjema za uporabo solastne nepremičnine, iz katere se je tožnica morala izseliti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za pravno vsebino, ki ni zahtevna in jo lahko razume vsak posameznik tudi brez pomoči pravnega strokovnjaka. Tožnik je podjetnik s tremi zaposlenimi in se dnevno ukvarja z dolžniško upniškimi razmerji. Sodišče je tudi ugotovilo, kar ni izpodbijano v pritožbi, da je bil v zadnjih letih nekajkrat stranka v sodnih postopkih, pri čemer je v nekaterih postopkih najel pooblaščenca, drugih pa ne. Zato sodišče pravilno sklepa, da tožnik ni dokazal, da ni bil sposoben presoje, ali rabi odvetnika ali ne. Sodišče je presojalo tudi odgovor na tožbo, ki je bil sestavljen adekvatno in tudi njegovo ravnanje na samem naroku.

7. Na naroku je tožeča stranka razširila tožbo in zahtevek je znašal 15.800,00 EUR. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala, sodišče jo je dopustilo in nato se je o tem toženec izjavil in celo predlagal dokaze. Na zapisniku o glavni obravnavi, ki se je končala s sklenitvijo sodne poravnave, ni zapisano, da bi bilo tožniku slabo oziroma da bi zahteval prekinitev. Tožnik je zapisnik podpisal (list. št. 25).

8. Vsebina poravnave je jasna, kratka in nezahtevna. Vsebina poravnave je takšna, da pomeni popuščanje na strani pravdnih strank, saj je bil končni zahtevek 15.800,00 EUR, dogovorjeni znesek pa 12.000,00 EUR. Vse to kaže, da je šlo za zavestno ravnanje pravdnih strank, in da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ugotovljeno dejansko stanje, da ni šlo za zmoto, ki bi imela za posledico razveljavitev poravnave.

9. Pritožba še očita sodišču prve stopnje, da ni zadosti ovrednotilo dejstva, da je bil tožnik sam in brez odvetnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sposoben zastopanja v tej zadevi, saj ni šlo za tako komplicirano zadevo, ki je odrasla oseba, ki je podjetnik, ne bi zmogla sama. Sicer je tudi v našem pravdnem redu in po ZPP dopustno, da stranka nastopa brez odvetnika. Sodna poravnava je bila sklenjena po določenem dokaznem postopku in tožnik ni dokazal, da ne bi mogel slediti obravnavi ali se je udeležiti kot stranka. Tožnik tudi ni uspel dokazati, da je bil v tako slabem psihofizičnem stanju, da je bila zmožnost razumevanja in ustreznega ravnanja zmanjšana. Na zapisniku ni nič zapisano o tem, da bi se slabo fizično počutil. Udeležba na obravnavi pa je stres za vsako stranko; vendar tak stres nima za posledico zmanjšane razsodnosti oziroma nezmožnosti sklepanja sodne poravnave. Tako se izkaže, da tožnik ni dokazal, da so podani razlogi za izpodbijanje sodne poravnave iz 392. člena ZPP. Sodišče je obravnavalo obe stranki enako in s tem tudi ni podana smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ker niso podani razlogi za izpodbijanje sodne poravnave, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi pritožbe.