Jedro

Vsakokratna uporaba ponarejene javne listine predstavlja samostojno kaznivo dejanje, zato kazenski pregon ni zastaral, čeprav je obdolženec overjeno fotokopijo istega spričevala predložil delodajalcu že enkrat prej.

Izrek

1. Pritožba zagovornice obdolženega B. K. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Obdolženec je dolžan plačati 300,00 (tristo) EVR-ov povprečnine kot stroške pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v katerem mu je določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 69. člena KZ je sodišče obdolžencu odvzelo ponarejeno spričevalo o zaključnem izpitu STŠ C., zap. št. 32/a z datumom izdaje 28.6.1996. Odločilo je, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 36,40 EUR in plačati na 500 EUR odmerjeno povprečnino, slednjo v dveh zaporednih mesečnih obrokih po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se je obdolženec pritožil po svoji zagovornici, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe v delu glede časa storitve kaznivega dejanja napačen, da je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno, zaradi česar so bila kršena tudi določila materialnega zakona. Meni, da je zaradi tega izpodbijana sodba napačna in nezakonita. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in postopek zoper obdolženca "ustavi", podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V skladu z določilom 2. odst. 445. člena ZKP je bil spis posredovan VDT RS, ki pa svojega predloga ni podalo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256. člena KZ storjeno v času, ko je na podlagi overjene kopije spričevala, ki je bilo ponarejeno, prišlo do sklenitve delovnega razmerja s Carinskim uradom L. Seveda ni izključeno, da je imelo obdolženčevo dejanje že ob sklenitvi delovnega razmerja znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256. člena KZ, vendar to ni predmet tega postopka. Predmet obravnavanega postopka je sicer tudi kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256 KZ, tokrat zaradi obdolženčeve uporabe krive listine kot prave s tem, ko je 24.11.2005 na Carinskem uradu B. na O. zaradi dokazovanja izpolnjevanja pogoja glede zahtevane stopnje izobrazbe kadrovski službi predložil originalni izvod spričevala o zaključnem izpitu na STŠ C., zap. št. 32/a z dne 28.6.1996, spričevalo pa je bilo v celoti ponarejeno, saj ga ni izdala STŠ v C. V skladu s kazenskopravno teorijo in sodno prakso je uporaba krive listine podana, če jo storilec na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost. Slednja pa se ocenjuje glede na sposobnost listine, da se z njo dokazuje neko pravno pomembno dejstvo. Dosežena stopnja izobrazbe, ki se dokazuje s spričevalom, je prav gotovo pravno pomembno dejstvo, saj je v obravnavanem primeru pogoj za zasedbo delovnega mesta. Ta pogoj pa mora delavec izpolnjevati ne samo ob zasedbi delovnega mesta, v konkretnem primeru ob sklenitvi delovnega razmerja, temveč tudi ves čas, ko to delovno mesto zaseda. Zato predstavlja tudi predložitev ponarejenega spričevala dne 24.11.2005, ob preverjanju pogojev glede zahtevane stopnje izobrazbe uporabo krive javne listine, saj je vsakokratna uporaba ponarejene listine samostojno kaznivo dejanje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem časa storitve kaznivega dejanja in s tem tudi zastaranjem pregona.

Glede pritožbene navedbe, da je ostalo neraziskano in ne do konca ugotovljeno dejstvo, ki ga je sodišče upoštevalo kot obteževalno okoliščino pri izreku kazenske sankcije, in sicer, da je obdolženec že leta 1999 na podlagi "ponarejenega" spričevala pridobil zaposlitev kot javni uslužbenec, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima ta ugotovitev sodišča podlago v zagovoru obdolženca, ki je izpovedal, da je bil eden od pogojev za zaposlitev na Carinskem uradu pridobljena V. stopnja izobrazbe. To potrjuje tudi veljavna zakonodaja, saj se v skladu z Uredbo o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih javne naloge carinika izvršujejo v nazivih petega kariernega razreda, za imenovanje v te nazive pa se v skladu s 4. odstavkom 87. člena Zakona o javnih uslužbencih zahteva najmanj srednja splošna ali srednja strokovna šola.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne kršitve iz 1. odst. 383. člena ZKP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen) ZKP.

Ker obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec dolžan plačati povprečnino kot stroške pritožbenega postopka, ki je odmerjena glede na premoženjske razmere obdolženca in zamotanost te zadeve. Te stroške mora obdolženec plačati v roku 15 dni po prejemu te sodbe, sicer bodo začele teči zakonske zamudne obresti.