Jedro

V pravdi zaradi zvišanja preživnine za otroka so odločilne tri dejanske okoliščine: potrebe otroka, preživninske možnosti matere in preživninske možnosti očeta. Najprej mora sodišče ugotoviti, ali je glede katere (ali glede več, lahko tudi vseh) izmed teh dejanskih okoliščin prišlo do spremembe, ki narekuje spremembo višine preživnine (po 79. členu ali po 5. odst. 132. člena ZZZDR). Nato pa mora sodišče ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine in sicer na tak način, da je mogoče z oceno njihovega pomena uporabiti ustrezni pravni standard iz 129. člena (v vseh primerih) oz. iz 79. člena ZZZDR (za standard pa je preživnina, ki je v skladu s potrebami upravičenca in možnostmi preživninskega zavezanca (129. člen ZZZDR) - oziroma preživnina, ki pomeni (za enega roditelja neposredno, za drugega pa posredno določeni) preživninski prispevek v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodba sodišča druge stopnje glede zavrnitve tožničine pritožbe in sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka (točka 2.) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ml. tožnice in zvišalo toženčevo preživnino zanjo, nazadnje sodno določeno s sodbo P ..., Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v ... po 3.215 sit na mesec in nazadnje valorizirano 1.2.1995 na 13.735 sit na mesec, tako da od 1.12.1994 naprej znaša po 19.000 sit na mesec. Obenem je zavrnilo višji tožbeni zahtevek (s katerim je tožeča stranka v celoti zahtevala zvišanje mesečne preživnine na 20.000 sit za čas od 1.12.1994 do 31.5.1995 in na 24.000 sit od 1.6.1995 naprej).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino in toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje v izpodbijanem delu ter novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), je toženec na vročeno revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija formalno ne opredeljuje nobene procesne kršitve na prvi ali drugi stopnji. Glavni revizijski očitek, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o potrebah ml. tožnice, bi bilo sicer mogoče razumeti tudi kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP). Vendar pa je njegovo bistvo graja uporabe materialnega prava, zlasti zaradi nanj navezanega opozorila na sedanjo dekličino dobo nagle rasti (ko da so njene potrebe po obleki in obutvi celo večje kot pri odraslem človeku) in stališča, da je potrebno upoštevati ne le toženčeve dejanske dohodke ampak tudi zmožnost pridobivanja dodatnih dohodkov, ker je dolžan pokriti tisti del otrokovih potreb, katerega mati ne zmore kriti kljub popoldanskemu delu na partnerjevi kmetiji. Tako, torej samo kot grajo uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, je revizijsko sodišče ta revizijski razlog tudi obravnavalo.

Tožeča stranka utemeljeno očita izpodbijani sodbi zmotno uporabo materialnega prava. Po določbi 79. člena ZZZDR (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS št. 14/89, prečiščeno besedilo) sodišče ob razvezi določi višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Vsak izmed staršev oziroma otrok sme zahtevati, naj se ugotovljena višina prispevka prilagodi spremenjenim razmeram. Tudi po splošni določbi o preživninah (129. člen ZZZDR) se preživnina določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca. Tudi splošna določba o spremembi preživnin (5. odst. 132. člena ZZZDR) govori o spremembi okoliščin, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Iz vseh pravkar citiranih zakonskih določb sledi, da so v pravdi zaradi zvišanja preživnine za otroka odločilne tri dejanske okoliščine: potrebe otroka, preživninske možnosti matere in preživninske možnosti očeta. Najprej mora sodišče ugotoviti, ali je glede katere (ali glede več, lahko tudi vseh) izmed teh dejanskih okoliščin prišlo do spremembe, ki narekuje spremembo višine preživnine (po 79. členu ali po 5. odst. 132. člena ZZZDR). Nato pa mora sodišče ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine in sicer na tak način, da je mogoče z oceno njihovega pomena uporabiti ustrezni pravni standard iz 129. člena (v vseh primerih) oz. iz 79. člena ZZZDR (za posebni primer otroka iz razvezanega zakona). Ta pravni standard pa je preživnina, ki je v skladu s potrebami upravičenca in možnostmi preživninskega zavezanca (129. člen ZZZDR) - oziroma preživnina, ki pomeni (za enega roditelja neposredno, za drugega pa posredno določeni) preživninski prispevek v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (po besedilu za to pravdo pomembnega 79. člena ZZZDR).

Tožeča stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da sodbi prve in druge stopnje nimata dejanskih ugotovitev o potrebah ml. tožnice. Nimata jih niti v obliki denarne ocene potrebnih sredstev za njeno preživljanje niti v obliki takih opisnih dejanskih ugotovitev, ki bi omogočale pravilno uporabo pravkar citiranega pravnega standarda, kateremu mora ustrezati na novo sodno določena preživnina. Revizijsko sodišče je zato moralo oceniti, da izpodbijana sodba zaradi zmotne uporabe materialnega prava nima ugotovitev o enem izmed odločilnih dejstev, in s tem pritrditi takemu revizijskemu stališču tožeče stranke. Za tako oceno se je revizijsko sodišče moralo odločiti predvsem tudi zato, ker je zaradi ugotovitev o drugih dveh odločilnih dejanskih izhodiščih za določitev nove, zvišane preživnine, torej o preživninskih možnostih staršev, potrebno oceniti: na eni strani, da so preživninske možnosti matere (pri zdaj dodatni preživninski obveznosti do druge hčerke in pri ugotovljenih povprečnih mesečnih dohodkih 34.000 sit) za vsak denarni prispevek k preživninskim izdatkom za ml. tožnico zelo omejene - in na drugi strani, da pri ugotovljenih toženčevih dohodkih (povprečno 74.000 sit na mesec) ni mogoča presoja, da toženec nikakor ne zmore večje preživnine kot prisojenih 19.000 sit na mesec.

Po vsem obrazloženem se je torej izkazalo, da je na podlagi določbe 1. odst. 395. člena ZPP treba reviziji ugoditi z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodb druge in prve stopnje in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje o zavrnjenem delu tožbenega zahtevka. Odločitev o glavni stvari ni narekovala razveljavitve odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji (sodba druge stopnje nima stroškovne odločitve), ker tožencu nalaga plačilo vseh pravdnih stroškov, čeprav tožeča stranka ni uspela z delom tožbenega zahtevka. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa je v skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP.