Jedro

Izvedenec je ugotovil, da je do poruštve zgradbe prišlo zaradi nestrokovnega pristopa k rekonstrukciji kletnih prostorov, kot tudi zaradi dotrajanosti oziroma nevzdrževanja stebra št. 1. Ker pa je problem nevzdrževanja časovno in pojmovno ločen od rušenja predelnih sten, gre za različne vzroke, ki pa so vsi prispevali k nastali škodi. Kolikšen je delež, pa očitno ni bilo mogoče ugotoviti. Drugotožena stranka bi se lahko razbremenila solidarne odgovornosti le v primeru, če bi dokazala, da je za nastalo škodo v celoti kriv drug povzročitelj oziroma da bi takoj dokazala deleže krivde, če bi bili vsi vpleteni v pravdi.

Odškodnina za strah gre oškodovancu, ki je bil sam poškodovan v škodnem dogodku. Če pa je t. i. posredni oškodovanec, pa je upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjih in ne za lastno škodo.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku enajstih tožnikov. Zavrnilo je v celoti zahtevek enajste tožeče stranke. Ostalim tožečim strankam je delno ugodilo in obsodilo prvo in drugo toženo stranko na plačilo odškodnin, kot izhaja iz izreka pod točko 1. Zavrnilo je delno zahtevke prvo, tretje, četrto, peto, osmo, deveto in desetotožeče stranke proti prvo in drugotoženima strankama. V celoti pa je zavrnilo zahtevke tožečih strank proti tretjetoženi stranki, to je RS.

Proti sodbi se niso pritožili: prvotožena stranka in tretjetožena stranka, od tožečih strank pa: prvo in tretjetožeča stranka.

M.O.L. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 398. člena ZPP. Ne obstaja vzročna zveza med ravnanjem M. O. L. in škodo, katera je tožnikom nastala. Res je izvedenec ugotovil, da je do rušenja prišlo zaradi nestrokovnega dela prvotoženca in tudi zaradi nevzdrževanega stebra št. 1 in ostalih konstrukcijskih elementov. M. O. L. meni, da vzročna zveza med njeno opustitvijo in škodo ni podana. Prvotoženec je rušil brez dovoljenja. Če tega ne bi delal, do porušenja ne bi prišlo. Slabo vzdrževan steber ni imel za posledico rušenja. Šlo je za izredno staro stavbo, nizke najemnine, ki niso mogle kriti stroškov. Ker je bil uveden postopek denacionalizacije, so bili prostori vrnjeni upravičencu oziroma dedinji. M. O. L. zaradi dotrajanosti ni oddajal v najem teh prostorov in so bili pred vrnitvijo denacionalizacijskim upravičencem prazni. To je storila dedinja. Sodišče je ugotovilo, da nova lastnica ne odgovarja, ker je imela sporne prostore v lasti krajši čas, zato je do porušitve prišlo zaradi oddaje prostorov in kasnejšega rušenja zidov. Če pa bi sodišče ugotovilo, da je vzročna zveza vendarle podana, pa je treba upoštevati solidarno odgovornost po 206. členu ZOR. Odgovarjajo solidarno povzročitelji, ki so delali neodvisno drug od drugega le, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev. Sodišče sploh ni poskušalo ugotavljati deležev. Steber št. 1 se je nahajal v poslovnih prostorih vrnjenih v denacionalizaciji. Sodišče tudi nepravilno zavrne zahtevek proti tretjetoženi stranki, čeprav je inšpekcijski nadzor bil opravljen. Inšpektorica ni odredila, da se stanovalce izseli. Na podlagi obstoječih predpisov bi morala storiti vse, in sicer si dobro ogledati prostor in razpoke in tedaj bi ugotovila, da je bila ena predelna stena že porušena. Iz kazenske sodbe izhaja, da se je predelna stena št. 2 rušila že 10.3.1994. Inšpektorica bi morala poklicati policijo, ki bi stanovalce izselila ali drugače uredila zadevo. Sodba nima razlogov o deljeni odgovornosti. Če bi sodišče vendarle ugotovilo odgovornost M. O. L., bi ta bila do 1/10, 6/10 bi odgovarjal prvotoženec, 2/10 dedinja, ki je oddala prostor in 1/10 država.

Pritožbo vlaga drugo, četrto, peto, šesto, sedmo in enajstotožeča stranka proti zavrnilnemu delu. Meni, da so vse tri tožene stranke solidarno odgovorne. Država odgovarja za nadzor nad izvajanjem zakonov. Zapisnik naj bi sestavila inšpektorica ob 15.00 uri, v kar tožniki dvomijo, saj se je že zgodil škodni dogodek. Ugotovitev sodišča o delu inšpekcijske službe ni pravilen. Iz sodbe I K 497/95 izhaja, da je prvotoženec ob ogledu povedal inšpektorici, da še nima dovoljenja in da ga bo pridobil. Iz sodbe tudi izhaja, da je priča M. pojasnil inšpektorici, kateri dve steni se rušita in je povedal, da on ni oseba, ki lahko odobri rušenje teh dveh sten. To pomeni, da je inšpektorica vedela, da se rušita steni. Tretjetožnik je klical, ker se ni čutil varnega in se je bal za varnost ljudi v stavbi. Povedal je, da stene pokajo. Izvedenec je navajal, da bi strokovnjak, ki bi si ogledal te prostore, moral vedeti, da statika ne bo vzdržala. Očitno inšpektorica ni bila strokovnjak. Gradbeni inšpektorji niso poslali pravega strokovnjaka. Po 94. členu Zakona o upravi inšpektor odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti, če ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis. Tu je bil kršen Zakon o gradnji objektov in storjeno kaznivo dejanje. 97. člen pa pravi, da mora inšpektor ustrezno ukrepati, da se preprečijo škodljive posledice zaradi kršitev. Inšpektorica škodljivih posledic ni presojala. 98. člen pa pravi, da bi inšpektorica morala vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o ukrepih. Inšpektorica tega ni naredila, čeprav ji je U.A. to izrecno naročil. Bolj si je ogledala rampo kot te prostore. Prvotožencu je rekla, da naj z deli preneha, če nima dovoljenja. Prepustila mu je to presojo. Inšpektorica bi lahko zaslišala priče in napravila poizvedbe. Glede višine se tudi pritožujejo. Prva tožnica je doživela hude trenutke, ko je iskala sina. Izgubila je premoženje. Zahtevek je bil vložen in neprerazporejen, zato ni mogel zastarati. V stanovanju je imela denar in sodišče ji ni verjelo, čeprav so ji policisti nekaj mark, ki so jih našli, vrnili. A. Š. je prišel k materi na obisk in tekel v klet, ker je hotel končati rušenje. V tem se je zgradba tudi zrušila. Ustrašil se je za sina in mamo. Njegov strah je bil nepopisen. Tak strah mora biti pravno priznana škoda, če so predpisi življenjski. Mladoletni J. Š. je bil res še mlad, vendar je tudi utrpel nepopisni strah, ko je ostal sam v dimu. Dogodek ga je zaznamoval za vse življenje. Lahko bi mu sodišče priznalo celotni zahtevek. Enajsta tožnica O. Š. je vložila zahtevke za izginule čevlje, ki jih je shranila T. Š.. Enajsta tožnica je vložila račun Adriacommerce Koper, da je to kupila in da so bili shranjeni v stanovanju Tr. Š.. T. Š., nosilka dejavnosti, je izpovedala, da so imeli shranjene ortopedske natikače in moralo bi ji sodišče priznati odškodnino. Sodišče bi moralo priznati tožeči stranki tudi stroške za sestanek oziroma konferenco. To ni všteto v vlogah.

Pritožbo vlaga tudi osmo do desetotožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Nepravilen je zavrnilni zahtevek proti tretjetoženi stranki. Iz 94. člena Zakona o upravi izhaja, da ima inšpektor pravico in dolžnost odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti v roku, ki ga določi, prijaviti kazniva dejanja, predlagati ukrepe in vse, kar je pooblaščen z zakonom, drugim predpisom ali aktom. Lahko prepove opravljanje dejavnosti, če je to potrebno, da se odvrne neposredna nevarnost za življenje ali zdravje ali nastanek škod (95. člen ZPP). Inšpektorica je v zapisniku zapisala, da ni ugotovila, da prvotožena stranka odstranjuje omete na zunanji fasadi in da je odredila, da prenehajo in da so prenehali. Iz kupa odstranjenega materiala bi lahko sklepala, da niso delali le tega oziroma čiščenja prostora. Tedaj so podirali steno ali steber. To je bilo vidno iz materiala in v kazenskem postopku potrjeno s strani upravnika M. in najemnika Z. K.. Tretjetožeča stranka je trdila, da je inšpektorici povedal, da pokajo stene in da je v strahu, da se bo stavba porušila. Kljub temu si ni ogledala vsega. V kazenskem postopku je izpovedala, da pogosto osebe nadaljujejo z delom, kljub prepovedi. Sodišče je sklepalo, da je inšpektorica delo izpolnila. Morala bi zapreti delovišče in preprečiti nadaljnja dela, če bi se seznanila z resno nevarnostjo. Lahko bi odredila dodatne podporne elemente in evakuacijo prebivalcev. Ukrep ni bil zadosti učinkovit. Sodišče ni izvajalo dokaze in ni upoštevalo navedb tožečih strank in ne pojasni, zakaj. Zato gre za 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je tudi nepravilna glede odškodnine za osmo in devetotožečo stranko iz naslova duševnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ugotavlja, da je zahtevek zastaran. Po sodni praksi velja, da je znana škoda, ko je oškodovanec zbral vse elemente in to je v danem primeru izvedeniško mnenje prof. dr. M. T.. Ta je ugotovila, da so se življenjske aktivnosti osmotožeče stranke spremenile pet let po obravnavanem dogodku, in sicer je bila osmotožeča stranka prve dve leti močna, nato pa tri leta zmerno prizadeta. Glede na rehabilitacijo pa še najmanj pet let. Škoda je nastala, ko osmotožeča stranka ni več občutila duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Enako velja za devetotožečo stranko. Sodišče ni upoštevalo navedb, ki jih je devetotožeča stranka dala na naroku 1.10.2007 in je izpovedala, da je zaradi dogodka doživela hud stres. Močno je osivela, shujšala za 10 kg in še vedno kaže znake živčnosti. Sodišče je tudi premalo presodilo odškodnino iz naslova strahu. Desetotožeča stranka je doživela strah za življenje, ki je trajal eno uro, dokler ni bila rešena iz porušenega dela stanovanja. Glede na pravilno uporabo 200. člena ZOR, bi morala biti odškodnina višja. Sodišče ni upoštevalo okoliščin, da je desetotožeča stranka visela na deski, noge in druga roka pa so bili v zraku. Strah je bil izjemno intenziven, sodišče pa ji je prisodilo odškodnino 4.172,92 EUR. Stroški drugotoženi stranki so previsoko odmerjeni. Drugotožena stranka je vložila številne nepotrebne vloge, se ponavljala in tega ni mogoče opredeliti kot potrebne stroške. Vloge so bile izrecno kratke in številne.

Tožeče stranke, ki jih zastopa odvetnica D., so vložile odgovor na pritožbo drugotožene stranke in predlagajo zavrnitev. Menijo, da bi morali opozoriti novo lastnico, da so skrite napake v stebru.

Drugotožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlaga zavrnitev. Opozarja na zastaranje in izvedeniško mnenje izvedenke, ki je ugotovila, da osma tožnica ima težave zaradi drugih razlogov.

Tožeče stranke, ki jih zastopa odvetnik M. in odvetniki, predlaga zavrnitev pritožbe drugotožene stranke. Menijo, da je odgovornost solidarna po 1. odstavku 206. člena ZOR, ker so škodo povzročile osebe skupaj.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi drugotožene stranke: Materialnopravna podlaga za odgovornost prvo in drugotožene stranke je 3. odstavek 206. člena ZOR (uporaba na podlagi 1060. člena OZ). Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Gre za alternativno vzročnost, ko storilce povezuje škoda, njihovega deleža oziroma prispevka k povzročeni škodi pa ni mogoče ugotoviti. Za povzročitelje mora biti ugotovljeno, da obstojijo vsi elementi za nastanek odškodninske obveznosti. Za prvotoženo stranko je sodba pravnomočna. Za drugotoženo stranko pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca mag. J. S. ugotovilo, da je zaradi različnih razlogov, katere bi lahko preprečilo vzdrževanje, prišlo do propadanja celotnega stebra št. 1 v kleti obokanega opečnega zidu, ki se je prvi porušil in povzročil rušenje ostalega dela objekta (več obrazložitev sodišča v dokazni oceni na strani 8 in 9 sodbe). Kritični predelni steni 2 in 3, katere je porušil prvotoženec, sta bili pozidani do stebra št. 1 in se zatem ojačali. Po odstranitvi predelne stene št. 2, se je steber št. 1 že delno posedel in ko so pričeli rušiti še predelno steno št. 3 tik ob predmetnem stebru, se je steber porušil. Na podlagi tega je izvedenec ugotovil, da je do poruštve zgradbe prišlo zaradi nestrokovnega pristopa k rekonstrukciji kletnih prostorov. Vendar je v dopolnitvi mnenja med drugim ugotovil, da je do porušenja dela stavbe prišlo tudi zaradi dotrajanosti oziroma nevzdrževanja stebra št. 1. Če bi bil steber št. 1 in ostali konstrukcijski elementi primerno vzdrževani oziroma sanirani, do porušitve dela objekta tudi zaradi podrtja kritičnih predelnih sten št. 2 in 3, ne bi prišlo. Ker pa je problem nevzdrževanja časovno in pojmovno ločen od rušenja predelnih sten št. 2 in 3, gre za različne vzroke, ki pa so vsi po ugotovitvah sodišča prve stopnje, prispevali k nastali škodi. Kolikšen je delež pa očitno ni bilo mogoče ugotoviti. Tudi drugotožena stranka se med postopkom ni skušala razbremeniti svoje odgovornosti na način, da bi skušala dokazati svoj delež odgovornosti in sicer na način, kot ga sedaj ponuja v pritožbi. Trdila je le, da ni odgovorna za škodo, ker sta odgovorna prvotožena stranka in upravičenec iz denacionalizacije, ki je oddal kletne prostore prvotoženi stranki, saj so bili ti prostori pred tem prazni.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je mogoče lahko podana tudi odgovornost tistega, ki je oddal prvotožencu prostore, kljub temu da naj bi M. O. L. te prostore ohranil prazne ravno zaradi slabega stanja. Vendar M. S. ni v tej pravdi in pritožbeno sodišče ne more razpravljati o njenem možnem soprispevku. M. O. L. pa tudi ni zatrjeval, da bi ji odsvetoval oddajo prostorov, ker je bil steber št. 1 tako načet, da bi se lahko porušil. Na ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva je torej mogoč sklep, da drugotožena stranka odgovarja nerazdelno po 3. odstavku 206. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in naredilo sklepe, vendar ni označilo materialnopravne podlage. Vendar to ne pomeni take kršitve postopka, da sodbe ni mogoče preizkusiti, kot to trdi pritožba.

Drugotožena stranka bi se lahko razbremenila solidarne odgovornosti le v primeru, če bi dokazala, da je za nastalo škodo v celoti kriv drug povzročitelj oziroma da bi takoj dokazala deleže krivde, če bi bili vsi vpleteni v pravdi. To pa pritožnici ni uspelo, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo plačilo solidarno odgovornim - prvo in drugotoženi stranki.

Z oddajo kletnih prostorov prvotoženi stranki, kar je storila M. S., pa ni prišlo do pretrganja vzročne zveze glede drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prvotoženec delal brez gradbenega dovoljenja in zato ni mogoče njegovih ravnanj naprtiti le M. S.. Oddaja poslovnih prostorov pa sama po sebi še ne pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze. Do porušenja objekta je po ugotovitvah izvedenca prišlo tudi zaradi stebra št. 1, ki je bil dotrajan in nevzdrževan in, ki bi sicer moral vzdržati, četudi bi rušili predelne stene, katere je dejansko porušil prvotoženec. Res pa je, da je izvedenec ugotovil, da je kritično situacijo povzročil prvotoženec, saj je prišlo do popustitve nevzdrževanega stebra zaradi rušenja predelnih sten št. 2 in 3. Če prvotoženec ne bi rušil teh predelnih sten, pa je stavba očitno stala tudi s slabo vzdrževanim stebrom št. 1. Tako se izkaže, da je nemogoče porazdeliti odgovornost prvo in drugotožene stranke in zato gre za alternativno vzročnost in s tem solidarno odgovornost po 3. odstavku 206. člena ZOR. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo še druge elemente za nastanke odškodninske obveznosti drugotožene stranke. Obširno razloženi odgovornosti M. O. L. za vzdrževanje objekta tekom let pa pritožba več ne ugovarja.

Pritožnica še napada zavrnilni del sodbe proti tretjetoženi stranki. To lahko vsebinsko napada, v kolikor se vsebina nanaša na trditve, da bi bila škoda lahko preprečena, če bi inšpektorica opravila svoje delo. Vendar ne more drugotožena brez priglasitve stranske intervencije na strani tožeče stranke vlagati pritožbe proti zavrnitvi tožbenega zahtevka proti tretjetoženi stranki. Pritožnica le trdi, da do porušenja ne bi prišlo, če bi inšpektorica pravilno opravila ogled in ugotovila, da je bivanje nevarno in bi poklicala policijo, ki bi stanovalce izselila. Teh ukrepov po tedanji zakonodaji, katero je pravilno povzelo v sodbi sodišče prve stopnje na strani 11, inšpektorica ni mogla naložiti stanovalcem. Odločilno dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče stopnje v sodbi, je, da je inšpektorica prepovedala prvotoženki nadaljnje delo in da je ta po opozorilu takoj prenehal z deli (ugotovitve iz priloge B1, stran 11 sodbe). Inšpektorica bi lahko šla v nadaljnje ukrepe le v primeru, če prvotoženec del ne bi prenehal oziroma bi jo obvestili krajani ali stanovalci, da prvotoženec del ni prenehal izvajati (kakor je tudi v resnici bilo). Šele nato bi inšpektorica morala opraviti ukrepe v smeri dejanske preprečitve nadaljevanja del. O tem bo več pri odgovoru na pritožbo tožeči stranki.

O pritožbi drugo, četrto, peto, šesto, sedmo in enajstotožene stranke: Ker vse tožeče stranke, ki so vložile pritožbo, grajajo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu proti tretjetoženi stranki, velja odgovor pritožbenega sodišča glede zavrnitve zahtevka proti tretjetoženi stranki vsem pritožnikom.

Za presojo pravilne uporabe materialnega prava glede odgovornosti tretjetožene stranke, je v tej zadevi pravno odločilno ugotovljeno dejansko stanje: - na klic tretjetožnika dne 13. 3. 1995 je inšpektorica opravila ogled okoli 12.00 ure skupaj z upravnikom zgradbe in prvotožene stranke, - zahtevala je vpogled dovoljenj za dela, pa jih ni dobila, toženec pa je trdil, da jih ima, - prvotožencu je naložila, da takoj preneha z deli, če dovoljenja nima (B3), - v zapisniku še istega dne je ob 15.00 uri zapisala, da toženec odstranjuje stenske omete na zunanji fasadi ter da je po opozorilu takoj prenehal z deli (B3), - ker je v nadaljevanju ugotovila, da nima potrebnih dovoljenj, je podala predlog sodniku za prekrške, - prvotoženec se ni ustavil in je predelno steno rušil naprej in istega dne je prišlo do rušenja objekta.

Tožeče stranke očitajo tretjetoženi stranki, ki odgovarja za delo inšpektorice, da je inšpektorica opustila ukrepe, ki so bili po tedanji zakonodaji potrebni, ki pa bi hkrati lahko preprečili nastalo škodo. Tožeče stranke so še očitale inšpektorici, da ni opravila natančno ogleda in ni ugotovila, da prvotoženec ruši predelne stene in s tem ogroža varnost stavbe, ki je že pričela pokati.

Za ta primer je potrebno upoštevati predpise, ki so veljali na dan škodnega dogodka, to je 13. 3. 1995. Pritožbeno sodišče je izhajalo tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je inšpektorica ugotovila le, da prvotoženec nedovoljeno opravlja dela čiščenja oziroma odstranjevanja ometa in da ni ugotovila, da ruši predelne stene. Vendar je sodišče tudi izhajalo iz pravno odločilnega dejstva, da je inšpektorica prvotožencu naložila, da preneha z deli in da je ta takoj po opozorilu dejansko prenehal. Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da nobena od tožečih strank ne trdi, da bi po odhodu inšpektorica bila opozorjena, da prvotoženec nadaljuje z deli.

Inšpektorica Ministrstva za okolje je bila dejansko pristojna, da opravi nadzor nad tem dogodkom (71. člen ZUN v zvezi z 20. členom ZUPR). Zakon o gradnji objektov je urejal, kako se ta nadzor nad izvajanjem zakona s področja gradbeništva opravlja. Ni dvoma, da prvotoženec ni imel ustreznih dovoljenj za dela in da je bilo njegovo ravnanje protipravno. Vendar je inšpektorica na podlagi 97. člena ZUPR morala pri izrekanju ukrepov najprej odrediti prenehanje del in to je naredila. Šele, ko bi dobila obvestilo ali bi se sama prepričala o tem, da prvotoženec ni prenehal z deli, bi morala ukrepati po 91. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 - 69/94). Tako je po 3. točki 91. člena inšpektor za graditev lahko prepovedal uporabo objekta, ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja, če investitor oziroma lastnik v roku, ki mu je določen, ne pridobi uporabnega dovoljenja. Tudi po 4. točki bi lahko odredila odstranitev (oziroma porušenje) objekta; če bi šlo za take pomanjkljivosti ali nepravilnosti, da pomeni to nevarnost za stabilnost objekta ali zdravje ljudi, pa te pomanjkljivosti in nepravilnosti ni mogoče odpraviti. V konkretnem primeru pa je dobila zagotovila in ugotovila, da je prvotoženec prenehal z deli. Tudi po ugotovitvah sodišča na podlagi izvedeniškega mnenja, če bi prvotoženec tedaj nehal z deli, ne bi prišlo do nadaljnjih rušenj predelnih sten in škodnega dogodka. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da četudi bi inšpektorica pregledala celoten objekt in ugotovila to, kar so trdili tožniki, da je šlo za razpoke in nevarnost rušenja, bi še zmeraj po tedanjih predpisih morala najprej opozoriti prvotoženca in nato, če bi dobila informacijo, da ni prenehal z deli, kot je bilo ugotovljeno, bi lahko odredila nadaljnje ukrepe. Ti ukrepi pa bi res lahko bili tudi dejansko zaprtje gradbišča oziroma kletnega dela in tudi odreditev lastniku objekta, da v določenem roku izvede vzdrževalna dela (6. točka 91. člena). Vendar pa v ugotovljenem dejanskem stanju ni šlo za takšno opustitev inšpektorice, ki bi pripeljala do škodnega dogodka.

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave RS in 172. členu ZOR. To pomeni, da morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Odgovornost države se ne more raztezati preko okvira škodnih primerov, nastalih kot posledica bodisi iz njene organizacijske sfere izvirajoče nevarnosti (po načelu vzročnosti) bodisi protipravnega ali krivdnega ravnanja njenih javnopravnih oseb (po krivdnem načelu), saj normiranost tovrstne odškodninske odgovornosti lastne države še ne izključuje uporabo splošnih odškodninskih inštitutov in tedaj veljavnega ZOR, temveč kvečjemu obratno. Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne, je kršitev dolžnega ravnanja. V danem primeru pa je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede na tedanje predpise, ravnanje inšpektorice ni bilo protipravno. Tako stališče pri razlagi opredelitve opustitve kot protipravne, je podalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 335/2003. Glede na podano materialnopravno izhodišče, ne more biti pravno pomembno dejstvo, da se inšpektorica ni posebej pogovorila z U. A., ki jo je klical na ogled in da ga o ukrepih ni posebej obvestila. Inšpektorica je dobila zagotovilo prvotoženca in je ugotovila, da je z deli prenehal. Če pa bi jo U. A. še klical in obvestil, da prvotoženec ni prenehal z deli, tedaj bi morala nemudoma ukrepati in bi bila podana odgovornost tretjetožene stranke.

Ostale pritožbene navedbe o tem, kakšna je bila kasnejša zakonodaja, kaj naj bi prebivalci stavbe lahko še naredili, pa glede na tedaj veljavne predpise, ne morejo biti pravno relevantni.

O pritožbi prvotožnice glede njenih zahtevkov E. G. se pritožuje proti zavrnitvi tožbenega zahtevka za materialno škodo zaradi zastaranja. Trdi, da je postavila ta zahtevek takoj, da pa je prišlo do prerazporejanja zahtevka z vlogo z dne 28.1.2006. Pritožbeno sodišče je pregledalo spis glede teh trditev in ugotovilo, da so pritožbene navedbe protispisne. Tožnica teh zahtevkov ni postavila prej in sodišče prve stopnje se je moralo postaviti na stališče, da je ta zahtevek zastaran (376. člen ZOR). Tožnica zahteva še odškodnino zaradi strahu, ki ga je pretrpela, ko so jo obvestili, da se je stavba porušila in jo je bilo strah, ki se je izkazal za utemeljenega, da je v stavbi tudi njen sin, ki je dejansko v škodnem dogodku umrl. Iz tega naslova zahteva odškodnino 6.259,38 EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre tožnici iz tega dogodka le odškodnina zaradi duševne bolečine zaradi smrti sina. Pritožbeno sodišče verjame tožnici, da jo je bilo zelo strah in groza, dokler niso našli njenega sina. Vendar ta strah ni pravno priznana škoda. Strah je priznan kot pravni naslov po 200. členu ZOR. To pomeni, da gre odškodnina za strah oškodovancu, ki je bil sam poškodovan v škodnem dogodku. Če pa je t. i. posredni oškodovanec, pa je upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjih in ne za lastno škodo. Pač pa groza ob dogodku in njeno trpljenje vpliva na višino odškodnine in ta je po ugotovitvah pritožbenega sodišča, na podlagi 201. člena ZOR, pravilno odmerjena.

Tožnici tudi ni uspelo dokazati, da je izgubila v uničenem stanovanju tudi shranjen denar v višini 1.863,21 EUR. Sodišče ji ni sledilo, drugih dokazov pa ni predložila.

O pritožbi A. Š.: Tudi četrtotožnik zahteva odškodnino za streh oziroma grozo, ko ni vedel, kaj se je zgodilo z njegovimi bližnjimi. V škodnem dogodku je umrla njegova mati in sodišče mu je na podlagi 201. člena ZOR prisodilo vtoževano odškodnino v celoti. Prisodilo mu je tudi materialno škodo, vendar mu ni moglo priznati odškodnine za strah, ko je iskal bližnje, saj ta vrsta škode ni pravno priznana. Gre za iste razloge kot pri prvotožnici, saj je četrtotožnik posredni oškodovanec in ne direktni. Strah za ostale družinske člane, ki so preživeli, pa se je izkazal za sicer hudega, ni pravno priznan. Zato je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo, da ne gre za pravno priznano škodo in je moralo ta zahtevek zavrniti.

O pritožbi mld. J. Š.

Mld. J. Š. je bil poškodovan v dogodku in za strah mu je sodišče priznalo 800,00 EUR, iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin pa odškodnino 850,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. V. S., da sedaj pet let star J. Š. nima strahu pred zaprtim prostorom, pred starimi poslopji in da se dogodka praktično ne spominja. Sodišče pa je ugotovilo tudi na podlagi izvedeniškega mnenja, da je bil primarni strah otroka zelo hud in da je bil strah za življenje, da pa se je v nekaj urah pomiril. Zato je odmerjena odškodnina glede na 200. člen ZOR in veljavno sodno prakso, primerna.

O pritožbi O. Š. s.p. (sedaj T. Š.): Tožeča stranka je v vlogi z dne 6.1.2006 pojasnila, da je bila tožeča stranka najprej O. Š. s.p. v lasti T. Š., nato pa je bila nosilka dejavnosti sama T. Š. Zato pritožbeno sodišče obravnava enajstotožečo stranko kot T. Š. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da enajstotožeča stranka ni dokazala, da je škodo res utrpela. T. Š. je izpovedala, da vtoževana škoda temelji na inventuri, ki je bila opravljena januarja 1995, vendar je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je blago dejansko plačala ali pa škodo komu nadomestila. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je bila lastnica blaga in tedaj ne bi bilo pomembno, ali je račun plačala ali ne. Trdila je le, da je imela blago uskladiščeno in ni trdila, da bi ga plačala ali morala plačati škodo komu tretjemu, ker blaga ni izdobavila. Tako ima sodišče prve stopnje prav, da tožeča stranka ni dokazala, da je utrpela škodo in s tem ni aktivno legitimirana za ta zahtevek. Dejstvo, da je blago obstajalo in bilo zabeleženo ob inventuri, še ne dokazuje, da je tožnica lastnica in da je utrpela škodo.

Pritožba še graja odločitev o stroških, in sicer, da sodišče ni priznalo stroške za posvet s strankami. Za posamezno procesno dejanje je po Odvetniški tarifi sodišče priznalo predpisani znesek za vsako pripravljalno vlogo, narok ali procesno opravilo. Ni pa mogoče priznati posveta s strankami, saj so ta dejanja vključena v postavki za posamezno opravilo.

O pritožbi Ma. S., Mi. S. in L. M.: Tudi ti tožniki grajajo sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek proti tretjetoženi stranki. Pritožbeno sodišče je podalo razloge v zvezi s tretjetoženo stranko že pri odgovoru na pritožbene navedbe ostalih tožnikov. Glede na to, da osmo, deveto in desetotožeče stranke še bolj natančno grajajo sodbo glede ugotovitve o delu inšpektorice, je treba tudi tem pritožbenim navedbam odgovoriti. Pritožba gre zlasti v smeri, da se inšpektorica ni poslužila vseh ukrepov, ki jih določa zakon za učinkovito varstvo pravic in odpravo morebitnih škodljivih posledic. Odločilno v tej zadevi je, da je inšpektorica ogled opravila, naložila prekinitev del in da so tedaj bila dela dejansko prekinjena. Nato pa ni tožeča stranka zatrjevala, da bi jo po opravljenem ogledu še kdo klical in opozoril, da prvotoženec dela nadaljuje. Tedaj pa bi res inšpektorica morala zapreti delovišče in preprečiti nadaljnje delo tudi fizično. Obvestitev javnosti oziroma ravnanje nasproti tretjim osebam, ki niso izvajali gradnje, ampak so lahko ogroženi, pa so predpisani šele po novem Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/2002 - 26/2007). Glede na tedanje predpise pa je inšpektorica s stopnjevanjem ukrepa menila, da je dosegla ustavitev del. Kdaj je napisala zapisnik, pa izhaja iz javne listine. Tožeče stranke niso uspele dokazati, da bi ga inšpektorica predrugačila.

Tožeče stranke grajajo odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti zastaral. Meni, da je šele, ko je izvedenka ugotovila, da so duševne bolečine izzvenele, ta škoda bila znana in da je tedaj pričel teči zastaralni rok. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da so ti zahtevki zastarali. Gre za zahtevke iz naslova 200. člena ZOR, in sicer za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi hudega intenzivnega strahu, ki je porušil za nekaj časa duševno integriteto tožnikov oziroma za posttravmatske stresne motnje. Pravni naslov duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je namenjen odškodnini za funkcionalne posledice, ki trajajo in zlasti trajajo v bodočnosti. Ko je škoda znana (po naravi posttravmatske stresne motnje je to po dogodku), je škoda nastala. Sodišče je tudi na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke dr. T. ugotovilo, da se je pri osmotožnici stanje glede strahu izboljšalo po dveh letih. Devetotožnik pa je celo izpovedal, da je bil primoran začeti delati že po škodnem dogodku in da pomoči pri zdravniku ni iskal. Desetotožnica pa je doživela skrajno intenziven primarni strah za življenje ob samem dogodku, nato pa se je v letu dni postopoma izpostavilo njeno osnovno duševno ravnovesje. Tudi za desetotožnico je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zahtevek iz tega naslova zastaran. Pritožbeno sodišče pa le še dodaja, da pomeni začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti po ustavljeni sodni praksi večletno zmanjšanje funkcionalnih sposobnosti oškodovanca. Tožniki so dobili odškodnine za prestani strah in pritožbeno sodišče jim verjame, da je bil ta strah od dogodku izredno intenziven in da je trajal dalj časa in da je na koncu izzvenel. Če pa bi menili, da je podana škoda zaradi posttravmatske stresne motnje, ki je pri njih povzročila funkcionalne posledice, ki so trajale tako dolgo, da jih je mogoče opredeliti kot začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pa bi morali to postaviti pred potekom zastaralnega roka.

Pritožba še graja odločitev o stroških v delu, ko je sodišče priznalo M. O. L. stroške za sestavo pripravljalnih vlog. Ne pojasni, katero vlogo šteje za nepotrebno in prekratko. Zato na pavšalne navedbe ni mogoče odgovarjati.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba vse pritožbe zavrniti kot neutemeljene in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožniki s pritožbami niso uspeli, z odgovori na pritožbe ostalih udeležencev pa niso prispevali k rešitvi pritožbe.