Jedro

Pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost kasnejše odpovedi nima (samo po sebi) nobenih pravnih posledic, ampak je le predpostavka za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zato posebno sodno varstvo zoper takšno opozorilo ni predvideno in se tožba v tem delu zavrže. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi določeno, da delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času. Poleg tega bi moral upoštevati tedenske plane dela tožene stranke. Okoliščina, da je spornega dne na delo prišel prej, kot je bilo predvideno s tedenskim planom, ne pomeni, da je lahko odšel domov, potem ko se je nabralo število ur dela, predvidenih v planu. Takšen predčasni odhod z dela predstavlja kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbama tožnika in tožene stranke zoper izpodbijano sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika zoper sklep o zavrženju dela tožbe se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka tožniku podala 27. 12. 2010 in ugotovilo, da je tožnik tudi od 7. 3. 2011 delavec tožene stranke (točka I/I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pokliče nazaj na delo, ga prijavi v zavarovanje od 7. 3. 2011 dalje, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo po pogodbi o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca (točka I/II. izreka) in mu v 8 dneh povrne stroške postopka v višini 555,00 EUR, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/III. izreka). S sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 4. 10. 2010 (točka II. izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka vsebovano v točki I/3 izreka izpodbijane sodbe in zoper izpodbijani sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo del tožbenega zahtevka (pravilno tožbe), ki se nanaša na opomin, kljub temu pa je v obrazložitvi navedlo, da je bil opomin utemeljen. Ta del obrazložitve ni bil potreben, saj je bila tožba zavržena. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z dogodki, ki so pripeljali do opomina. Dne 30. 9. 2010 je neprimerno vedenje najprej pokazal M.P. z krivimi obdolžitvami tožnika (da je pri delu pregrob, da bo povzročal škodo, da naj bi tožnik že pred tem brcal orodje po odru). Tožnik ne more sprejeti očitka, da se je neprimerno vedel, saj tisti, ki ga je žalil (M.P.) za to ni odgovarjal in ni prejel nobenega opomina od tožene stranke. Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnik konflikta oseba in da se je izogibal delu. Tožnik je med odpovednim rokom zgolj izrabil pravico do iskanja nove zaposlitve. Tožnik je bil v drugo skupino premeščen zgolj na željo R.J., ki ga po dogodku dne 30. 9. 2009 ni več želel v svoji skupini. V novi skupini je delo narekoval odrski delavec B.P., tožnik pa je bil odrinjen. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo stroške postopka, saj je odvetnik, ki je prevzel pooblastilo za zastopanje tožnika na naroku, priglasil tudi svoje stroške za zastopanje, poleg stroškov za zastopanje po odvetnici, ki je že pred tem prevzela zastopanje. O teh stroških sodišče prve stopnje ni odločilo. Tožnik meni, da je upravičen tudi do povrnitve stroškov za odvetnika mag. I.K. saj je ta pooblastilo za zastopanje sprejel naknadno, za kar so v OT predpisane posebne naloge v 5. poglavju in sicer v tar. št. 3500 do 3504. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, ker o teh stroških ni odločalo, ker pa jih ni priznalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o zavrženju dela tožbe spremeni tako, da razveljavi opomin z dne 4. 10. 2010 kot neutemeljen oziroma podrejeno, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izbriše 7. in 8. točko; točko III. izreka pa spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku za povrnitev stroškov postopka za zastopanje po odvetniku mag. I.K..

Proti ugodilnemu delu izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni odgovorilo na „dejanske zadeve“ in ker iz samih listih izhaja drugačno dejansko stanje, kot pa ga sodišče prve stopnje navaja v razlogih izpodbijane sodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da se tožnik 12. 11. 2010 ni držal delovnega plana ter dogovora o organizaciji dela je v nasprotju s tožnikovimi navedbami in listinskimi dokazi. Tožena stranka je dokazala, da je bil delovni čas pri njej neenakomerno razporejen. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo določbo 5. člena pogodbe o zaposlitvi o tem, da je delovni čas neenakomerno razporejen in da gre praviloma za deljen čas in delo po posebnem razporedu. Iz dokaznega postopka (listinski dokazi, zapisnik o zaslišanju prič) izhaja, da je tožnik vedel, da bo moral 12. novembra 2010 po končani vaji za C. pomagati pri odstranitvi scenski rekvizitov z odra, vključno z odstranitvijo spornega ogledala. Kljub temu je sodišče prve stopnje slepo verjelo tožniku, da kot odgovorni delavec – odrski mojster ni ničesar vedel. Priče, ki so podpisale peticijo, niso bile sodelavci tožnika in tudi niso bile seznanjene z načinom dela odrskih delavcev. Tožnik se ni držal delovnega plana in dogovora o organizaciji dela pri toženi stranki. Izpovedbe odrskih delavcev v celoti ovržejo stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka tožniku morala pisno odrediti delo na sporni dan. Ni šlo za nadurno delo, temveč za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, čemur tožnik nikoli ni oporekal. Tožnik je 12. 11. 2010 na delo prišel ob 8.15 uri in v deljenem delovnem času delal do 14.00 ure, nato je bil prost do 17.00 ure, ko je prišel na vajo za C. in bil v poslovnih prostorih tožene stranke prisoten do 20.25 ure. Navedeno pomeni, da je bil tožnik od takrat, ko je kot odgovorni delavec odšel domov na delu v neenakomernem delovnem času le 9,10 ure. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo za delo preko polnega delovnega časa in da je tožnik utemeljeno štel, da bo za podiranje scene na razpolago dovolj delavcev, saj potem ni razumljivo, zakaj je tožnik neposredno po vaji pomagal pri podiranju scene. Tožnik je bil spornega dne odgovorni delavec. On je bil tisti, ki bi moral v končni fazi odrediti posamezno delo. Iz izpovedbe zaslišanih prič izhaja, da med sodelavci ni moglo priti do nejasnosti glede tega, da se bo 12. 11. 2011 podirala scena za C. in da je tožnik gotovo vedel, da bo moral tega dne po zaključni vaji opraviti delo, za katerega je bil kot odgovorna oseba tudi zadolžen. Tožnik je po zaključku vaje kljub temu zapustil delovno mesto, čeprav je moral vedeti, da druga delavca sama ne bosta mogla pospraviti ogledala. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo za izvedbo odstranitve ogledala prisotnih dovolj delavcev. Ogledalo sta podirala le dva delavca iz odrske skupine, druga dva pa sta jima priskočila na pomoč zaradi odsotnosti tožnika. Navedeno pomeni, da je nekdo drug opravil delo, za katerega je bil zadolžen tožnik. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da organizacija dela pri toženi stranki ni ustrezna in da zaradi tega tožniku ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti. Organizacija dela pri toženi stranki je specifična, tožnik je bil z njo seznanjen, saj je to delo opravljal že dalj časa. Neprepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da verjame tožniku, da ni vedel za spremembo plana dela. Postavljeno vprašanje, kako sta preostala dva iz skupine vedela, kaj je potrebno storiti in od kod sta vedela, da se bo vaja zaključila prej, zardi česar sta na delo prišla prej, kot pa je bilo napisano na razporedu. Neenakomerna razporeditev delovnega časa je razvidna tudi iz tega, da tožnik v spornem tednu noben drug dan ni bil na delu več kot 6 ur in da tudi 12. 11. 2010 ni presegel z zakonom določenega maksimuma za posamezni dan. Tožnik je po razporedu imel vpisano delo do 22.00 ure, kljub temu pa je odšel domov, ne da bi opravil svoje delo, dlje pa sta morala ostati delavca, ki sta prišla prej na delo. Problem, ki je nastal zaradi tožnikovega odhoda so rešili drugi delavci, ki so izven svojih obveznosti priskočili na pomoč. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni izmikal delu, saj je večina zaslišanih prič izpovedala, da se je tožnik, potem ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, začel izmikati posameznim delom. Za odločanje v tem sporu niso bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje o oddaljenosti stalnega prebivališča tožnika od kraja dela. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi zoper izpodbijano sodbo sta utemeljeni, pritožba tožnika zoper sklep o zavrženju dela tožbe pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika: Tožnik meni, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo hkrati zavreči tožbe v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in obenem v razlogih sodbe ugotavljati, da je bilo to opozorilo utemeljeno. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče bodisi spremeni izpodbijani sklep tako, da razveljavi pisno opozorilo, bodisi da izbriše 7. in 8. točko obrazložitve. Zmotno je pritožbeno stališče, da ima delavec samostojen zahtevek za razveljavitev pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec v enem letu od prejema pisnega opozorila, ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. V času po uveljavitvi ZDR se je oblikovala obsežna sodna praksa po kateri ni sodnega varstva zoper opozorilo, ki ga delodajalec mora podati delavcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Opozorilo nima nobenih pravnih posledic in je le predpostavka za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Varstvo zoper takšno opozorilo tudi ni predvideno v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-45/2007 z dne 17. 5. 2007 ugotovilo, da ni v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I. in nadaljnji) ureditev, po kateri delavec nima samostojnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo, dano po prvem odstavku 83. člena ZDR, saj sodno preverjanje utemeljenosti spornega opozorila ni izključeno, temveč le odloženo oziroma je zagotovljeno v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna presoja pa je bila zagotovljena tudi v tem sporu, zato je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno ugotavljalo ali so obstajali razlogi za opozorilo. V kolikor ti razlogi ne bi bili podani, bi že to bil razlog za nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izdala pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR, zaradi tožnikovega neprimernega vedenja do vodje tehnike M.P. in računovodkinje B.A..

Za zavrženje dela tožbe je sodišče prve stopnje imelo pravno podlago v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP, ki med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Pravna korist oziroma pravni interes je tudi po stališču Ustavnega sodišča RS lahko opredeljen kot procesna predpostavka za vsebinsko odločitev o utemeljenosti zahtevka. Glede na to, da delavec v zvezi s pisnim opozorilom iz prvega odstavka 83. člena ZDR nima pravice do samostojnega sodnega varstva niti na podlagi določbe 274. člena ZPP niti na podlagi določbe 204. člena ZDR je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

Povsem zmotno je tudi pritožbeno stališče glede odmere nagrade za zastopanje po odvetniku mag. I.K.. Tožnik je v tej zadevi za zastopanje pooblastil odvetnico mag. M.K., ki ga je tudi zastopala na poravnalnem naroku, med postopkom pa je pooblastil tudi odvetnika mag. I.K., ki ga je nato zastopal na nadaljnjih dveh narokih za glavno obravnavo. Pooblaščenka je nagrado za postopek in nagrado za narok priglasila ob upoštevanju tar. št. 3100 in 3102, enako nagrado pa je potem priglasil tudi pooblaščenec mag. I.K.. V pritožbi se tožnik neutemeljeno sklicuje na ta, da bi pooblaščencu mag. I.K. šla nagrada po tar. št. 3500 in 3504, saj se 5. poglavje OT nanaša na nagrade za posamezno opravilo v primeru, ko na odvetnika ni prenešeno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku. Pooblaščenec mag. I.K. je predložil le splošno pooblastilo in ne pooblastila za en narok. V tar. št. 3500, ki določa nagrado za postopek, je izrecno določeno, da mora biti pooblastilo za zastopanje stranke omejeno na en narok, enako je določeno tudi pri nagradi za narok po tar. št. 3501. V vsakem primeru pa ni možno to kar uveljavlja tožnik, to je da bi nagrado prejela oba pooblaščenca. V opombi št. 3 k 5. poglavju OT je izrecno določeno, da v kolikor nastane katerakoli nagrada iz tega poglavja, ne more nastati nobena druga nagrada iz drugih poglavij tega dela. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ko je nagrado za postopek in nagrado za narok odmerilo le na podlagi tar. št. 3100 in 3102. Ne glede na navedeno pa je bilo zaradi ugoditve pritožbi tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari potrebno ugoditi tudi pritožbi tožnika zoper odločitev o stroških postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep o zavrženju dela tožbe zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke razveljavilo ugodilni del izpodbijane sodbe, je tudi na pritožbo tožnika razveljavilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj bo o teh stroških sodišče odločilo na podlagi uspeha v novem postopku.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

K pritožbi tožene stranke: Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do dokazov, ki kažejo na to, da je tožnik vendarle kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ko je 12. 11. 2010 predčasno zapustil delo in ni opravil dela pri podiranju scene za predstavo C.. Tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik navedenega dne dežurni predstave in da že zaradi tega ne bi smel predčasno zapustiti delovnega mesta. Sodišče prve stopnje se tako ni opredelilo do izpovedbe priče R.J. o tem, da tožnik kot dežurni predstave ne bi smel iti, če je pisan do določene ure oziroma da dežurni ne more iti domov, dokler delo ni končano. Tudi priča S.P. je izpovedal, da mora dežurni predhodne predstave zagotoviti, da bo oder „spucan“, da se lahko postavi scena za naslednjo predstavo. Tistega dne je na odru namreč potekala vaja za predstavo C. in je bilo po vaji sceno potrebno odstraniti, da bi druga ekipa, ki je bila takrat na gostovanju v L. po vrnitvi v poznih nočnih urah na oder lahko postavila sceno za predstavo Ž., ki je bila na sporedu naslednjega dne.

Neprepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da se tožnik 12. 11. 2011 ni držal delovnega plana in dogovora o organizaciji dela. Takšna ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil v sobi tehnike ves sporni teden od 8. 11. 2010 do 14. 11. 2010 obešen plan dela odrske tehnike, v katerem je bilo navedeno, da bo tožnik spornega dne torej 12. 11. 2010 delal najprej od 9:00 do 14:00 ure dopoldan in popoldan od 18:00 do 22:00 ure. Tožnik je delovno mesto zapustil ob 20:25 uri in pri tem ni mogel biti v dobri veri, da je svoje delo za ta dan že opravil. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tako je zaradi zmotnega stališča, da je šlo pri toženi stranki v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa, napačno štelo, da bi tožena stranka tožniku morala pisno odrediti delo v spornem času oziroma da zaradi tega tožniku ni možno očitati kršitve delovnih obveznosti. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je šlo za neenakomerno razporeditev delovnega časa, ki je bila razvidna tudi iz tedenskega plana odrske tehnike. Tudi 5. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi določa, da je njegov delovni čas neenakomerno razporejen, da gre praviloma za deljeni čas in delo po posebnem razporedu. Da se je tožnik očitno zavedal, da bi moral delati do 22:00 ure izhaja tudi iz tega, da je zaslišan kot stranka na vprašanje, kaj pomeni zabeležkanje o razporedu „scena: Ž.“ najprej odgovoril, da zanj to nič ne pomeni, saj je imel delo do 22:00 ure in glede te scene ni imel nobenega navodila. Več kot neprepričljiv pa je nadaljnji odgovor tožnika, ki mu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, da se ti plani dnevno spreminjajo in da bi ta pripis lahko pomenil karkoli. V vsakem primeru bi tožnik kot dežurni predstave moral poskrbeti za odstranitev scene za predstavo C.. To bi lahko storil še preden se je iztekel čas za katerega je bilo po tedenskem planu predvideno, da bo tožnik na delu, saj sta tudi V.K. in M.Š., ki sta potem pomagala pri odstranitvi kulise z delom končala ob 21:00 uri, kakor je to razvidno iz evidence prisotnosti pri delu.

Glede na neenakomerno razporeditev delovnega časa in predloženi tedenski plan dela je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik 12. 11. 2010 opravil svojo delovno obveznost, ker je bil na delu prisoten več kot 8 ur. Zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa je bila za ta dan predvidena tožnikova prisotnost na delu v večernem času od 18:00 do 22:00 ure. Okoliščina, da je tožnik na delo dopoldan prišel prej kot je bilo predvideno s tedenskim planom odrske tehnike (pri čemer niti ni bilo ugotovljeno zakaj se je to zgodilo) ne pomeni, da je lahko kar preprosto odšel domov potem, ko se je sicer nabralo število ur dela, ki je za ta dan bilo predvideno po tedenskem razporedu. Bistveno je, da delo ni bilo opravljeno do konca, da tožnik ni sodeloval pri podiranju scene za C., čeprav bi glede na svoje delovno mesto in zadolžitve tega dne to moral storiti. Glede na večletne tožnikove izkušnje in dejstvo, da je tudi sicer pri toženi stranki večkrat bilo potrebno v istem dnevu postaviti več scen na istem odru, tožniku nikakor ni moglo biti neznano, da je bilo spornega dne potrebno pospraviti sceno, ki je bila postavljena za vajo predstave C., saj je še istega dne bila predvidena postavitev scene za drugo predstavo, ki je bila na programu naslednjega dne zjutraj. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo zagovoru tožnika, da po končani vaji lahko kar gre domov, česar pa ni potrdila nobena od prič, ki dejansko opravljajo delo odrskih delavcev. Sicer pa je tudi tožnik sam izpovedal, da je še preden je odšel domov od B.P. izvedel, da se bo podirala scena postavljena za vajo predstave C..

Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi tožnikovega predčasnega odhoda z dela ni prišlo do nikakršnega zapleta. Nenazadnje je delovno mesto moral zapustiti vratar, ki je pomagal pri podiranju ogledala, ki je bilo sestavni del kulise za predstavo C.. Tožnik je očitno neresnično izpovedal, da sta za podiranje scene dovolj dva delavca, saj so ostale zaslišane priče izpovedale, da je pri odstranitvi ogledala bilo potrebnih več delavcev in so dejansko sodelovali štirje delavci, med njimi tudi takšni, ki za to delo niso bili predvideni.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu s citirano določbo pritožbeno sodišče izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne more samo dopolniti postopka, kar bi bilo tudi neracionalno, saj bi pritožbeno sodišče moralo znova izvesti že izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo lahko le prebralo zapisnike o že izvedenih dokazih in nato o zadevi znova odločilo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva, da je šlo pri toženi strani za neenakomerno razporeditev delovnega časa, ugotovilo, ali bi tožnik glede na svoje delovne naloge moral sodelovati pri podiranju scene za predstavo C. v okviru odrejenega razporeda delovnega časa med 18:00 in 22:00 uro. Samovoljni predčasni odhod tožnika z dela bi prav gotovo pomenil kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi tožena stranka, v skladu s 3. alineo prvega odstavka 88. člena ZDR, tožniku lahko zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbo tožniku pa je zgoraj že razloženo, da je bil izpolnjen tudi v prvem odstavku 83. člena ZDR določen pogoj z zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da je bil delavec predhodno pisno opozorjen na neizpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Po tako dopolnjenem postopku bo sodišče prve stopnje lahko znova odločilo o preostalem delu tožbenega zahtevka, glede katerega tožba ni bila zavržena.