Jedro

Taksna obveznost za pritožbo nastane, ko je pritožba vložena.

Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje glede ostalih zahtevkov ne vsebuje odločitve, na strani tožnika ni upravičenega pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano vmesno sodbo.

Izrek

Pritožba zoper vmesno sodbo se zavrže. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 29. 8. 2008 sklenilo, da se zaradi (delnega) umika tožbe postopek proti drugo in tretjetoženi stranki ter glede 5.500,00 EUR s pripadki ustavi in razsodilo: da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen in je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi kršitve pravice do kontradiktornosti v postopku pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. III P 405/92 in kršitve načela do sojenja v razumnem roku; ter da bo sodišče z obravnavanjem višine tožbenega zahtevka počakalo do pravnomočnosti te vmesne sodbe. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo. S sklepom z dne 27. 3. 2009 pa je toženi stranki odmerilo sodno takso za pritožbo zoper vmesno sodbo in opomin v skupnem znesku 625,05 EUR.

Zoper vmesno sodbo z dne 29. 8. 2008 in sklep z dne 27. 3. 2009 se pritožuje tožnik. V pritožbi zoper vmesno sodbo navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da tožena stranka ni podala nobene obrambe; sodišče je samo pregledalo vse spise; tožnik izrecno uveljavlja le škodo iz naslova posledic, ki so sledile po izdaji omenjenih sodnih odločb; poudarja pomen ustavne odločbe; nova pravda na isti dejanski in pravni podlagi ne bi smela biti dovoljena; sodišča si dovolijo kratiti tožnikove pridobljene pravice z retroaktivnim posegom v pravnomočni sklep sodišča druge stopnje; ravnanje sodišča predstavlja zlorabo pravnega instituta obnove postopka; tožnik uveljavlja škodo iz drugega pravnega naslova, in sicer zaradi nepoštenega sojenja; tožniku bi moralo biti zagotovljeno nepristransko sojenje; upravičen je do pravnega varstva tudi v kazenskem postopku, ker je sodnica dokazano dala izdelati lažno listino. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen tudi po temelju, da je upravičen do plačila odškodnine zaradi posega v njegove pridobljene pravice, zaradi odrekanja pravne varnosti in zaupanja v pravo in v zvezi s tem opustitve zakonodajalca, da s posebnim zakonom ni uredil odpravo posledic zaradi pristranskega oziroma nepoštenega sojenja.

V pritožbi zoper sklep z dne 27. 3. 2009 tožnik navaja, da je izpodbijani sklep preuranjen, ker je odločitev o pravdnih stroških pridržana za končno sodbo. Določila za odmero sodne takse po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), na katera se sklicuje izpodbijani sklep ne pridejo v poštev, ker še ni bila odmerjena sodna taksa za vmesno sodbo, zato tudi ne more biti odmerjena za pritožbo. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba zoper vmesno sodbo ni dovoljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

K pritožbi zoper vmesno sodbo z dne 29. 8. 2008: Pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe je, da je ta pravočasna, popolna in tudi dovoljena, kar pomeni, da jo je vložila oseba, ki je imela to pravico in ki se pritožbi ni odpovedala ali jo je umaknila ter ima pravni interes za pritožbo (343. člen ZPP). Obstoj pravnega interesa za pritožbo je torej ena od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe, ki v konkretnem primeru na strani tožnika glede odločitve, zaobsežene v vmesni sodbi, ni podan.

Z vmesno sodbo odloči sodišče o podlagi tožbenega zahtevka (315. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi kršitve pravice do kontradiktornosti v postopku pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Ljubljani v zadevi III P 405/92 in kršitve načela do sojenja v razumnem roku. Tožnik v predmetnem postopku toženi stranki očita kršitve tudi drugih pravic oziroma navaja še druge podlage (v nadaljevanju drugi zahtevki), ki naj bi utemeljevale toženkino odškodninsko odgovornost, ki je predmet vtoževanega zneska, glede katerih pa izpodbijana vmesna sodba ne vsebuje odločitve oziroma se nanje ne nanaša. Opisano razmerje odločitve pove, da izpodbijana sodba ni vmesna za vse tiste zahtevke, ki niso navedeni v izreku. Glede teh zahtevkov iz obrazložitve sledi, da niso utemeljeni, o čemer pa bi moralo sodišče prve stopnje odločiti z delno zavrnilno sodbo. Če je sodišče prve stopnje namreč presodilo, da niso utemeljeni, bi moralo o njih odločiti z delno zavrnilno sodbo in v izreku določno individualizirati, katere zahtevke priznava in katere ne. Ker pa odločitev o preostalih zahtevkih ni zajeta v izreku, ni mogla postati pravnomočna, kar pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje o teh zahtevkih (še enkrat) odločiti. Zoper takšno odločitev pa bo imel tožnik možnost pritožbe. Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje glede ostalih zahtevkov ne vsebuje odločitve, na strani tožnika ni upravičenega pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano vmesno sodbo, zato je bilo potrebno njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavreči (352. člen ZPP). Odločitev zaobsežena v izreku vmesne sodbe je pravnomočna.

K pritožbi zoper sklep z dne 27. 3. 2009: Pritožbeni očitek, da je odločitev o odmeri sodne takse za pritožbo preuranjena, ker je odločitev o pravdnih stroških z vmesni sodbi pridržana za končno odločbo, ni utemeljen. Ne glede na to, ali gre za sodne ali strankine stroške, jih predhodno krije vsaka stranka sama (152. člen ZPP). Sodno takso je treba plačati že takrat, ko nastane taksna obveznost (taksna obveznost za pritožbo nastane, ko je pritožba vložena; 1. tč. drugega odstavka 4. člena ZST). Pravila o tem, kdo je končni zavezanec glede plačila pravdnih stroškov, pa določa 154. člen ZPP. Potrebno je torej ločevati nastanek taksne obveznosti od odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožniku je z vložitvijo pritožbe zoper vmesno sodbo nastala obveznost plačila sodne takse za pritožbo zoper vmesno sodbo (primerjaj Tar. št. 2/5, tč. b, c v zvezi s Tar. št. 3 ZST), zato je izpodbijana odločitev pravilna. Plačilo sodne takse bo tožnik lahko uveljavljal kot pravdni strošek, o povrnitvi katerega bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo, ko bo odločalo o zahtevi pravdnih strank za povrnitev pravdnih stroškov, in sicer na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Odmera sodne takse za vmesno sodbo ni pogoj za odmero sodne takse za pritožbo.

Sicer pa pritožnik ne navaja razlogov zoper pravilnost same odmere takse v izpodbijani odločitvi. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevanih pritožbenih razlogov (350. člen ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 3. 2009 (2. točka 365. člena ZPP).