Jedro

Čeprav se določba 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene z odločbo drugega pristojnega organa, je treba pri presoji zastaranja obravnavane terjatve iz naslova vračila preveč izplačane družinske pokojnine upoštevati specialno ureditev Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki postopek za izterjavo obveznosti ureja tudi za terjatve, ki izvirajo iz odločb ZPIZ. ZDavP-2 v zvezi s tem vsebuje specialno ureditev vprašanja zastaranja pravice do izterjave navedenih terjatev, ki izključuje splošno ureditev po OZ. Takšno stališče je v sklepu X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020 sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v točkah I in III izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, pod točko II izreka je zavrnilo predlog upnika za povrnitev stroškov odgovora na ugovor, pod točko III izreka pa je odločilo, da dolžnik stroške ugovora in stroške izjave z dne 3. 12. 2024 nosi sam.

2.Zoper točki I in III izreka sklepa je po pooblaščencu pravočasno pritožbo vložil dolžnik, in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in upniku v plačilo naloži stroške tega pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v nov postopek. Dolžnik je vztrajal pri ugovoru zastaranja upnikove terjatve, ki ga je podal že v ugovoru. Izpostavil je, da je od dneva pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ), ki je izvršilni naslov, preteklo že več kot 10 let, saj je odločba postala izvršljiva 26. 9. 2012. To pa pomeni, da je terjatev zastarala. Nasprotoval je stališču sodišča prve stopnje, da je bilo v posledici izdaje sklepa o zavarovanju upnikove terjatve z zastavno pravico na nepremičnini z dne 10. 1. 2017 zastaranje pretrgano. Sodišču prve stopnje je očital, da ni navedlo materialnopravne podlage, na kateri je sprejelo takšno odločitev, s čimer mu je odvzelo možnost pritožbe. Prav tako je sodišču prve stopnje očital, da je v tem delu sklep neobrazložen. Kot neutemeljeno je grajal tudi zavrnitev dolžnikovega dokaznega predloga z njegovim zaslišanjem, s katerim bi lahko pojasnil potek v zvezi z izdajo sporne odločbe, prav tako pa tudi potek izvršilnega in davčnega postopka, ki sta temeljila na tej odločbi. Vztrajal je tudi pri tem, da upnik ne razpolaga z veljavnim izvršilnim naslovom, in trdil, da je odločba nepravilna in nezakonita, saj ZPIZ pri njenem sprejetju ni upošteval 3-letnega zastaralnega roka iz 275. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Menil je, da bi bilo to treba upoštevati tudi v izvršilnem postopku, in opozoril, da je slepo sklicevanje na pravnomočnost in izvršljivost odločbe, ki je izvršilni naslov, za dolžnika nevzdržno. Nadalje se je v potrditev navedb, da upnik izterjuje terjatev na podlagi neveljavnega izvršilnega naslova oziroma da izterjuje zastarano terjatev, skliceval tudi na postopek davčne izvršbe. Trdil je, da je v tem postopku dolžnik terjatev v pretežnem delu že odplačal. V postopku davčne izvršbe pa je vložil tudi tožbo v upravnem sporu, vendar je bil postopek davčne izvršbe še pred razpisom naroka ustavljen in vsa dejanja davčne izvršbe razveljavljena. Dolžnik je nasprotoval tudi zaključku sodišča prve stopnje, da dolžnikova trditvena podlaga zaradi nepredložitve potrdil o plačilu naj ne bi bila zadostna. Izpostavil je, da je v ugovoru podal jasne trditve, da je upniku v okviru davčne izvršbe že plačal znesek 43.484,54 EUR, česar upnik pri izterjavi ni upošteval. Če bi bila odločba pravilna, bi bil upnik upravičen zahtevati le vračilo zneskov, ki do izdaje odločbe v triletnem roku še niso zastarali, tj. 32.720,44 EUR. Ob upoštevanju plačil dolžnika v okviru davčne izvršbe je dolžnik tako upnikovo terjatev preplačal za 10.764,10 EUR. Sodišču prve stopnje je sklepno še očital, da se ni v ničemer opredelilo do navedb o prenehanju hipoteke na podlagi 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki jih je dolžnik podal v vlogi z dne 3. 12. 2024, ki jo je v spis vložil po pozivu sodišča. Priglasil je pritožbene stroške.

3.Upnik je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev. Pojasnil je potek predmetnega postopka in postopka v zvezi z izdajo sklepa o zavarovanju Z 362/2016 z dne 10. 1. 2017. Navedel je, da je že v predlogu za izvršbo pojasnil obračun zneska dolga na dan zadnjega plačila, 16. 11. 2016, in tudi obračun dolga na dan 18. 6. 2024, ko je vložil predlog za izvršbo. Nasprotoval je dolžnikovemu ugovoru zastaranja. Ob tem je pojasnil, da bi, tudi če bi terjatev zastarala, kot hipotekarni upnik obdržal pravico do poplačila iz zastavljene stvari, kot to določa 343. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Nasprotoval je pritožbenim navedbam o neveljavnosti izvršilnega naslova in izpostavil, da se je v času izdaje izvršilnega naslova na podlagi ZPIZ-1 zastaranje upoštevalo le na ugovor, tega pa dolžnik ni podal. V zvezi z navedbami dolžnika glede postopka pri FURS je upnik navedel, da ta postopek nima vpliva na pravice dolžnika, ki izvirajo iz vknjižene hipoteke in ki so predmet obravnave v tem postopku. Zanikal je, da ni upošteval plačila 43.484,54 EUR, in pojasnil, da je pri izračunu dolga ob vložitvi predloga za izvršbo upošteval vsa prejeta plačila. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, izvršljive odločbe ZPIZ št. 35 0736097 1 z dne 20. 8. 2009, dovolilo izvršbo za izterjavo glavnice 65.440,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2024 dalje do plačila, zakonskih zamudnih obresti od glavnice za obdobje od 26. 9. 2012 do 18. 6. 2024 v znesku 17.817,68 EUR in izvršilnih stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na nepremičnino v lasti dolžnika do celote.

6.Z odločbo ZPIZ z dne 20. 8. 2009, ki je pravnomočna postala 13. 10. 2009, izvršljiva pa 26. 9. 2012, je bilo ugotovljeno, da je bila v obdobju od 1. 10. 1996 do 30. 11. 2008 preveč izplačana družinska pokojnina, in sicer v znesku 65.440,89 EUR, in zavarovancu (A. A.) naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže na TRR ZPIZ v roku 36 mesecev od prejema odločbe. Hkrati je bilo tudi odločeno, da se bodo po poteku tega roka zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

7.V skladu z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče pri dovolitvi izvršbe strogo vezano na izvršilni naslov (17. člen ZIZ). Izvršbo sme tako dovoliti le za izterjavo terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, pri tem pa ni pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti izdanega izvršilnega naslova, temveč ga je pristojno in dolžno zgolj izvršiti, in sicer točno tako, kot se glasi. Že iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo ugovornim očitkom, ki se nanašajo na nepravilnost odločitve, sprejete v izvršilnem naslovu, ki naj bi bila v tem, da ZPIZ ob izdaji odločbe ni upošteval 3-letnega zastaralnega roka, ki izhaja iz 275. člena ZPIZ-1. Zatrjevane nepravilnosti bi namreč moral dolžnik uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da mora dolžnik pri izračunu na podlagi izvršilnega naslova dolgovanega zneska izhajati iz vsebine izreka pravnomočne in izvršljive odločbe. Dolžnikove navedbe o tem, koliko bi znašala njegova obveznost, če bi ZPIZ pri izdaji odločbe upošteval 3-letni zastaralni rok, in dolžnikove trditve o tem, da je terjatev v tej višini glede na plačila, opravljena v okviru davčne izvršbe, že preplačal, za presojo utemeljenosti dovolitve izvršbe in pravilnosti izpodbijanega sklepa o zavrnitvi ugovora zato niso relevantne.

8.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na neupoštevanje plačila v znesku 43.484,54 EUR, glede katerega je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je bil upniku plačan že v okviru davčne izvršbe. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno pojasnilo, da dolžnik listinskih dokazil, s katerimi bi lahko izkazal opravljena plačila, ni predložil. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da je upnik že v predlogu za izvršbo pojasnil, kako je obračunal terjatev, ki jo izterjuje, in predlogu priložil listine, iz katerih izhaja, katera plačila je upošteval pri izračunu terjatve. Pri tem tako iz dokumenta z nazivom "VSE POSTAVKE PARTNERJA" (priloga A4) kot tudi iz obračuna terjatve (priloga A6) izhaja, da je upnik pri obračunu terjatve, za izterjavo katere je vložil predlog za izvršbo, upošteval tudi plačila v skupni višini 43.484,54 EUR. Dolžnik pa v ugovoru niti ni podal določnih navedb o tem, da bi bila v okviru davčne izvršbe morebiti izvršena še kakšna druga plačila od tistih, ki jih je v predlogu za izvršbo upošteval upnik in ki izhajajo iz predlogu za izvršbo priloženih prilog. Prav tako ni določno grajal morebitnih napak izračuna terjatve, ki ga je ob upoštevanju delnih plačil izdelal in predlogu za izvršbo predložil upnik, niti ni predložil svojega izračuna terjatve.

9.Sodišče druge stopnje pa je ob preizkusu izpodbijane odločbe z vidika pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ki je relevantno za presojo zastaranja. Sodišče prve stopnje je zastaranje izterjevane terjatve presojalo na podlagi določb OZ, kar pa ni pravilno. Z zadevno odločbo ZPIZ je bilo dolžniku naloženo plačilo terjatve iz naslova preveč izplačane družinske pokojnine. Čeprav se določba 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene z odločbo drugega pristojnega organa, je treba pri presoji zastaranja obravnavane terjatve iz naslova vračila preveč izplačane družinske pokojnine upoštevati tudi specialno ureditev Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki postopek za izterjavo obveznosti ureja tudi za terjatve, ki izvirajo iz odločb ZPIZ.

ZDavP-2 v zvezi s tem vsebuje specialno ureditev vprašanja zastaranja pravice do izterjave navedenih terjatev, ki izključuje splošno ureditev po OZ. Takšno stališče je v sklepu X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020 sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS.

10.Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu obrazložilo, da se določbe OZ na podlagi 275. člena ZPIZ-1 (ta je veljal tudi v času izdaje odločbe ZPIZ, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov) uporabljajo glede zastaranja pri ugotavljanju višine obveznosti vračila preveč izplačanih zneskov pokojnine, ne pa tudi za presojo zastaranja pravice do izterjave te terjatve. Pojasnilo je, da je za izterjavo terjatve iz naslova vračila neupravičeno izplačanega zneska družinske pokojnine kot druge denarne nedavčne obveznosti pristojen FURS, ki izvršbo opravi v davčnem postopku. Nadalje je pojasnilo, da je zastaranje izterjave pravna ovira davčnega izvršilnega postopka, saj davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je pravica do davčne izvršbe zastarala (6. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Kdaj zastara pravica do izterjave vračila preplačil na podlagi odločbe ZPIZ, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi določbo ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz ZDavP-2. Vrhovno sodišče je tudi izpostavilo, da to pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami ZPIZ pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 in tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2.

Tudi glede zastaranja pravice do davčne izvršbe za izterjavo terjatve vračila preplačil družinske pokojnine na podlagi odločbe ZPIZ je zato treba uporabiti člene 125. do 126.a ZDavP-2.

11.V obravnavani zadevi gre v bistvenem za enak primer, kot je bil obravnavan v citiranem sklepu vrhovnega sodišča, le da je predmet izvršbe nepremično premoženje dolžnika, zaradi česar je za opravo davčne izvršbe na to premoženje pristojno sodišče in ne FURS (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2).

Stališča, ki jih je v zvezi z uporabo določb ZDavP-2 za presojo zastaranja v citiranem sklepu zavzelo vrhovno sodišče, so zato upoštevna tudi v obravnavanem primeru, pri čemer dejstvo, da sodišče izvršbo opravlja v skladu z določbami ZIZ, v ničemer ne vpliva na to, da je pri presoji zastaranja pravice do izterjave treba upoštevati določbe matičnega zakona, ki to vprašanje ureja v zvezi z izterjavo davčnih obveznosti (in s tem tudi v zvezi z izterjavo nedavčnih denarnih obveznosti, ki se izterjujejo po pravilih, ki veljajo za izterjavo davčnih obveznosti), tj. ZDavP-2. Sodišče prve stopnje, ki je pri odločanju o ugovoru zastaranja izhajalo izključno iz določb OZ, določb ZDavP-2 v zvezi s presojo zastaranja pravice do izterjave terjatve, ki je predmet tega postopka, ni upoštevalo, zaradi česar tudi vseh dejstev, ki so v skladu z določbami 125. do 126.a člena ZDavP-2 relevantna za presojo zastaranja pravice do izterjave, ni ugotavljalo. Za odločitev relevantno dejansko stanje v tej zvezi je v pomembnem delu posledično ostalo nepopolno ugotovljeno.

12.Sodišče druge stopnje je zato pritožbi dolžnika ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil dolžnikov ugovor zavrnjen (točka I izreka), posledično pa tudi v delu, v katerem je bilo odločeno o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (točka III izreka), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem bo moralo sodišče prve stopnje vprašanje, ali je pravica upnika do izterjave terjatve iz naslova preveč izplačane družinske pokojnine že zastarala, presoditi z vidika določb ZDavP-2. V tej zvezi bo moralo zlasti ugotoviti, ali je morebiti že nastopilo absolutno zastaranje pravice do izterjave, kot je določeno v 126. členu ZDavP-2; ali je torej, ob upoštevanju morebitnega zadržanja zastaranja pravice do izterjave, že poteklo deset let od dneva, ko je zastaranje pravice do izterjave prvič začelo teči, in je obveznost dolžnika posledično že prenehala, na kar sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Prav tako bo moralo ugotoviti, ali so morebiti izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, ko obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------------------

1156. člen ZDavP-2 v zvezi z drugim odstavkom 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in 3. členom ZDavP-2.

2Prim. tudi UPRS Sodba I U 1305/2021 z dne 2. 10. 2023.

3Iz sklepa FURS z dne 27. 12. 2022 (priloga B2) pa izhaja, da se je pred FURS predhodno že vodil postopek davčne izvršbe za izterjavo terjatve na podlagi odločbe ZPIZ, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, na kar je tekom postopka (sicer v drugem kontekstu) opozoril tudi dolžnik. S citiranim sklepom FURS je bil postopek davčne izvršbe zaradi zastaranja pravice do izterjave ustavljen in vsa dejanja, opravljena v postopku davčne izvršbe, razveljavljena.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 356 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 159, 159/2 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 126, 126a, 126a/1, 156

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.