Jedro

Tožnik ne more pri sodišču zahtevati izdaje začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, če ni pred tem zahteval odložitve izvršitve izpodbijanega akta pri organu, ki je pristojen za njegovo izvršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 906/2004-6 z dne 11.5.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev odločbe tožene stranke z dne 8.3.2004, s katero je bilo odločeno, da se tožnica z dnem 31.3.2004 izbriše iz razvida samozaposlenih v kulturi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da je zahtevo tožnice, da se odloži izvršitev odločbe, ki je predmet upravnega spora, presojalo po določbi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Po tej določbi je mogoče začasno odredbo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta od sodišča zahtevati v primeru, če izvršitve akta na zahtevo tožnika ne odloži pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS. To pomeni, da je zahteva za odložitev izvršitve izpodbijanega akta pri pristojnem organu, to je pri organu, ki je pristojen za izvršbo izpodbijanega akta, procesna predpostavka za vložitev zahteve za začasno odredbo pri sodišču. Ker tožnica v zahtevi ne izkazuje in niti ne zatrjuje, da je navedena procesna predpostavka izpolnjena, je sodišče, ob smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo kot preuranjeno.

Tožnica v pritožbi navaja, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe sicer vložila pravočasno po pošti, vendar pa zaradi nevednosti pri nepristojnem organu. Zato naj se ji dovoli vrnitev v prejšnje stanje ali drugo dejanje, ki ji bo omogočilo predložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri pristojnem organu. V zvezi z navedbo sodišča, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču, navaja, da je tako toženo stranko, kot tudi Davčno upravo Republike Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, obvestila o vložni tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe in kot dokaz prilaga fotokopije dopisov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz vsebine tožničine zahteve za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi sodišče odložilo izvršitev s tožbo izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica zahteva izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, lahko tožeča stranka zahteva izdajo take začasne odredbe pri sodišču le, če jo je pred tem zahtevala pri pristojnem organu, to je pri organu, ki je pristojen za izvršbo izpodbijanega akta. Da je ta procesna predpostavka izpolnjena, mora stranka sama izkazati ob vložiti tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da tožnica v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala in izkazala, da bi predhodno zahtevala odložitev izvršbe pri toženi stranki, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnice na to, da je o vloženi tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe obvestila toženo stranko. Dokaz o tem, da je izpolnjena procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču, je le predhodno vložena zahteva za odložitev izvršbe pri pristojnem organu, to je organu, ki je pristojen za izvršitev izpodbijanega akta. Take zahteve pa med spisi ni in tožnica niti ne zatrjuje, da bi jo vložila.

O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je odločilo upravno sodišče s posebnim sklepom, zoper katerega je tožnica vložila pritožbo, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. I Up 820/2004. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.