Jedro

Minister zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja, če je bilo vlagatelju zahteve dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja že odvzeto.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se zavrne tožničina zahteva za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije. Odločil je še, da stroški postopka niso nastali.

2.V obrazložitvi je med drugim navedel, da je tožnici (takrat še A. A.) že bilo podeljeno dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije (v nadaljevanju dovoljenje), ki pa ji je bilo z odločbo št. 705-697/2012/3 z dne 27. 1. 2014 odvzeto iz razloga iz 2. točke prvega odstavka 109. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V primeru, da je bilo predhodno izdano dovoljenje vlagatelju zahteve odvzeto, je to zakonska ovira, ki preprečuje izdajo novega dovoljenja (2. točka četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnica v tožbi navaja, da je toženka kljub popolni vlogi zavrnila njeno zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja iz razloga, ker je bilo tožeči stranki z odločbo št. 705-697/2012/3 z dne 27. 1. 2014 (že) odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice zaradi neplačila zavarovalne premije za leto 2014, po takratni določbi 5. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP, ki je veljal v času izdaje odločbe (ZFPPIPP iz leta 2013). Pri tem tožnica izpostavlja, da je mogoče stališče v obrazložitvi izpodbijane odločbe razumeti tako, da ji je bilo dovoljenje v letu 2014 odvzeto trajno, kar dejansko pomeni trajno prepoved opravljanja poklica oziroma trajen odvzem pravice do opravljanja poklica. Tožnica s tem v zvezi nadalje navaja, da je bila odločba iz leta 2014 izdana pred spremembami ZFPPIPP ter da je v takratnem ZFPPIPP iz leta 2013 jasna ločnica med dovoljenjem za opravljanje funkcije upravitelja in med trajnim odvzemom pravice opravljati funkcijo upravitelja. Trajni odvzem pravice opravljati funkcijo upravitelja je bil določen v 109. členu ZFPPIPP, v katerem izrecno piše, da se ta pravica upravitelju odvzame s pravnomočno odločbo disciplinske komisije, ki izreče ukrep trajnega odvzema pravice opravljati funkcijo upravitelja. Po navedbah tožnice slednji ne v letu 2014 niti prej ali kasneje, ni bil izrečen ukrep trajnega odvzema funkcije upravitelja, niti je ni obravnavala disciplinska komisija. Trenutno veljaven ZFPPIPP sicer vnaša nekoliko nejasnosti, vendar je potrebno poiskati namen zakonodajalca, in je še vedno v 5. točki drugega odstavka 109. člena ZFPPIPP naveden ukrep trajnega odvzema pravice opravljati funkcijo upravitelja, s čimer je vidna ločnica med prepovedjo (trajnim odvzemom dovoljenja in prenehanjem funkcije) in prenehanjem dovoljenja. Tožnica nadalje še navaja, da je obe odločbi, tako tisto iz leta 2014 kot izpodbijano odločbo iz leta 2022, podpisal minister za pravosodje, Komisija za izdajo in odvzem dovoljenja (v nadaljevanju Komisija) pa je vlogi obravnavala in dala svoje mnenje. Poslovnik komisije velja od leta 2010 in od takrat ni bil spremenjen. V njem ni na nobenem mestu govora o disciplinski komisiji, disciplinskem postopku ali trajni prepovedi opravljanja poklica. Po mnenju tožnice je tako nepristojna komisija povzročila trajno prepoved opravljanja funkcije, kar sploh ni v njeni pristojnosti. Tožnica meni, da bi razlogovanje, da je sankcija za prenehanje plačevanja zavarovalne premije doživljenjska prepoved opravljanja funkcije upravitelja, predstavljalo nedopustno kršitev pravic. Svoboda izbire poklica in pravica do dela je temeljna človekova svoboščina iz Listine EU o temeljnih pravicah. Izpodbijana sporna odločba oziroma stališče v njej, ki toženki onemogoča svobodno izbiro poklica, to je upraviteljstvo insolvenčnih zadevah, kljub vsem izpolnjenim zahtevam, pomeni direktno kršitev njenih pravic in svoboščin. V nadaljevanju tožbe tožnica kot napačno šteje tudi stališče Komisije za izdajo in odvzem dovoljenj z dne 8. 7. 2022, sprejeto na korespondenčni seji, da je potrebno njeno zahtevo za izdajo dovoljenja zavrniti po določbi 2. točke četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP, ker ji je bilo v letu 2014 odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja. V zvezi z navedenim navaja, da bi morala komisija zakonodajo razlagati po namenu in smislu ter da zagotovo ni namen prepovedi iz četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP v tem, da se nekomu trajno odvzame pravica do izbire in opravljanja poklica, če ni plačal zavarovalnine, temveč je penalizacija trajnega odvzema za druge primere, npr. takšne ki jih je obravnavala disciplinska komisija, kar samo po sebi nakazuje na obstoj brutalnih kršitev s strani neke osebe, kar neplačilo zavarovalne premije zagotovo ni. Tožnica v tožbi še izpostavlja, da je Komisija za izdajo in odvzem dovoljenj v predmetni zadevi prekoračila svoja pooblastila in odločala o nečem, kar sploh ni predmet odločanja - po njenem mnenju bi lahko komisija v primeru popolne vloge odločala le o osebni primernosti kandidatke. Sodišču predlaga, naj odpravi prvo točko izpodbijane odločbe in ji izda dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice. Priglaša še stroške postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in dokaze ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da so pogoji za izdajo dovoljenja določeni kot pogoji, ki jih mora kandidat izpolnjevati ob vložitvi vloge in ves čas veljavnosti dovoljenja, razlogi za odvzem oziroma prenehanje pa so posebej opredeljeni. Kot ključen pogoj izpostavi obvezno zavarovanje odgovornosti in poudari, da opustitev plačevanja premije oziroma neveljavnost zavarovanja pomeni razlog za odvzem/prenehanje dovoljenja, saj varuje upnike in tretje osebe. Doda, da lahko upravitelj, če zavarovanja ne želi vzdrževati, doseže prenehanje dovoljenja z izbrisom iz seznama, česar tožnica ni storila, temveč naj bi funkcijo opravljala brez veljavnega zavarovanja. Nazadnje zavrne tožničine očitke o domnevno drugačni pretekli ureditvi in o prekoračitvi pooblastil Komisije, saj naj bi bila nezavarovanost že po zakonu razlog za odvzem, Komisija pa naj bi imela le posvetovalno vlogo, odločitev pa sprejme minister.

5.Tožnica je na glavni obravnavi vložila pripravljalno vlogo, v kateri ponovno poudarja, da je v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZFPPIPP urejal dve ločeni situaciji, in sicer odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja in prenehanje dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja. Izpodbijana odločitev ima učinek trajnega odvzema dovoljenja, kar pa tožnici ni bilo nikoli izrečeno. Dodaja, da Komisija za izdajo in odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ne bi smela kar zavrniti tožničine zahteve, saj za to nima pristojnosti. Tožnica opozarja še na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice Rola proti Sloveniji z dne 4. 6. 2019, na podlagi katere je bilo prvotno odvzeto dovoljenje ponovno izdano. Poudarja, da bi lahko sodišče glede uporabe ob izdaji izpodbijane odločbe veljavne 2. točke četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP uporabilo institut exceptio illegalis. Sodišču predlaga tudi prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Vztraja pri izvedbi predlaganih dokazov.

6.Prav tako na glavni obravnavi je pripravljalno vlogo vložila toženka, v njej vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

7.Sodišče je 26. 2. 2026 opravilo javno glavno obravnavo. Obravnave so se udeležile vse stranke postopka. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 do A20.

8.Tožnica je na glavni obravnavi po pozivu sodišča dodatno substancirala podane dokazne predloge po njenem zaslišanju ter zaslišanju prič B. B., C. C., D. D., E. E.,F. F. in G. G. . Pojasnila je, da želi z njimi dokazovati, na kakšen način so člani Komisije sprejeli svojo odločitev, saj to iz zapisnika korespondenčne seje ni razvidno. Prav tako želi zaslišati ministrico, ki je podpisala izpodbijano odločbo, saj iz nje ni razvidno, na kakšni presoji ministrice temelji.

9.Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožnice za njeno zaslišanje ter zaslišanje prič B. B., C. C., D. D., E. E.,F. F. in G. G. . Tožnica je pojasnila, da želi z navedenimi zaslišanji dokazovati način odločanja članov Komisije ter presojo ministrice kot podpisnice izpodbijane odločbe. Vendar predmet tega upravnega spora ni ugotavljanje notranjega poteka razprave oziroma subjektivnih razlogov, ki so posamezne člane organa vodili pri odločanju, temveč presoja zakonitosti izpodbijane odločbe glede na razloge, ki iz nje izhajajo, ter glede na upravni spis. Ker se predlagani dokazi nanašajo na okoliščine, ki ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, njihova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča, zato gre za pravno nerelevantne dokazne predloge. Sodišče pri tem ne prejudicira dokazne vrednosti predlaganih izpovedb, temveč ugotavlja, da se z njimi dokazuje vsebina, ki ni pravno relevantna za odločitev v tej zadevi. Izpodbijana odločba je bila sprejeta na podlagi presoje pristojnega upravnega organa in vsebuje razloge za odločitev, pri čemer se morebitne pomanjkljivosti obrazložitve niti ne morejo nadomeščati z naknadnimi pojasnili (izpovedbami) oseb, ki so sodelovale pri odločanju. Poleg tega mnenje Komisije niti ne nadomešča obrazložitve izpodbijane odločbe, kot to zmotno trdi tožnica. Iz same obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je bila tožničina vloga zavrnjena na podlagi takrat veljavne določbe 2. točke četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnice, ker ta ni bil substanciran; zgolj sklicevanje tožnice na pravico do izjave ne more nadomestiti substanciranja dokaznega predloga (opredelitve dejstva, ki se ga želi dokazati z zaslišanjem).

K I. točki izreka

10.Tožba ni utemeljena.

11.Predmet upravnega spora v obravnavanem primeru je vprašanje, ali je bila tožnici pravilno zavrnjena zahteva za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, ker ji je bilo takšno dovoljenje predhodno že odvzeto.

12.Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, na katere se sodišče v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13.Sodišče dodatno navaja, da je ZFPPIPP, veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe, določal (2. točka četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP), da minister, pristojen za pravosodje, zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja, če je bilo vlagatelju zahteve dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja že odvzeto. V predmetni zadevi to dejstvo ni sporno. Tožnici je bilo dovoljenje odvzeto z odločbo št. 705-697/2012/3 z dne 27. 1. 2014, kar tudi po presoji sodišča predstavlja zakonsko oviro za izdajo novega dovoljenja.

14.Tožnica s svojimi navedbami o ugodnejši razlagi ZFPPIPP in primerjavami z ureditvijo pri nepremičninskih posrednikih ne more uspeti. Pogoji za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije so izrecno, jasno in določno urejeni v ZFPPIPP. Drugačna jezikovna razlaga določbe 2. točke četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP po presoji sodišča ni mogoča. Vsi razlagalni argumenti (tudi tisti, ki jih navaja tožnica) so zamejeni z vsebinskim okvirom jezikovne razlage zakonskega besedila, ki (kot pojasnjeno) tožničine razlage ne dopušča.

15.Prav tako je neutemeljeno tožničino sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Rola proti Sloveniji z dne 4. 6. 2019, saj se ta, kot pravilno opozarja tožnica, nanaša na postopek odvzema dovoljenja, kar pa ni predmet tega upravnega spora. Prav tako ima tožnica prav, da se institut exceptio illegalis lahko uporabi le za podzakonske predpise in ne za zakonske določbe.

16.Na tem mestu sodišče tožnici še pojasnjuje, da je v vmesnem času prišlo do spremembe 2. točke četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP, ki jo je uvedla novela ZFPPIPP-I in velja od 1. 1. 2025 dalje. Po novi ureditvi predhodno odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja predstavlja zakonsko oviro za izdajo novega dovoljenja le pet let od odvzema. To pomeni, da (de facto) učinek trajnega odvzema dovoljenja oziroma doživljenjske prepovedi opravljanja funkcije upravitelja, ki ga tožnica uveljavlja v tožbi, ne velja več. Tožnica lahko vloži novo zahtevo za izdajo dovoljenja, pri čemer predhodni odvzem dovoljenja pri odločanju ne bo več zakonska ovira za izdajo novega. Iz tega razloga sodišče tudi ni sledilo tožničinemu predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti določbe 2. točke četrtega odstavka 108. člena ZFPPIPP (veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe), saj je ureditev že spremenjena.

17.Po napisanem je sodišče zaključilo, da tožnica nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspela izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

18.Odločitev o stroških postopka, ki jih uveljavlja tožnica, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.