15. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa dr. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 639/2000 z dne 1. 6. 2000 se v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 386/99 z dne 12. 11. 1999, zavrže.

2.Ustavna pritožba istega pritožnika zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 578/2000 z dne 24. 5. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 639/2000 z dne 1. 6. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 386/99 z dne 12. 11. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik ni uspel z odškodninskim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ni zatrjevane podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, oziroma, da tožnik ni dokazal niti zatrjevane škode niti njene vzročne zveze z ravnanjem tožene stranke. Pritožbeno in revizijsko sodišče sta taki presoji pritrdili.

2.S sklepom, ki ga ustavni pritožnik tudi izpodbija, je sodišče prve stopnje ugotovilo svojo nepristojnost za delovnopravni del zahtevka. Sklep je postal pravnomočen, ko je Višje sodišče v Celju 1. 6. 2000 zavrnilo pritožbo tudi zoper njega.

3.Ustavni pritožnik zatrjuje, da so mu z omenjenimi posamičnimi akti kršene pravice iz 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic), iz prvega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), iz 26. člena Ustave (pravica do povračila škode) in iz 33. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine). Meni tudi, da izpodbijani akti niso v skladu z ustavnim načelom pravne varnosti (2. člen Ustave) in z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave). Pritožnik navede še nekaj zakonskih določb iz delovnopravne zakonodaje, o katerih prav tako meni, da v izpodbijanih sodbah niso bile spoštovane.

Predlaga razveljavitev vseh treh sodb in vrnitev zadeve v vnovično sojenje na prvi stopnji.

B.

4.Trditev o kršitvi pravice iz prvega odstavka 14. člena Ustave konkretizira pritožnik z navedbo, da ga sodišče kot stranko ni obravnavalo enakopravno ne glede na njegov gmotni položaj. Vendar tega ne obrazloži drugače kot z očitanjem, da sodišča niso upoštevala njegovega zatrjevanja o protipravnosti prenehanja njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je glede tistega dela pritožnikovega zahtevka, ki izhaja iz pritožnikovega delovnega razmerja pri tožencu ali je vsaj v zvezi z njegovim razmerjem pri tožencu (4. stran sodbe), ugotovilo svojo krajevno nepristojnost in zadevo v tem delu prepustilo Delovnemu sodišču v Celju. Sklep o tem je pravnomočen. Izpodbijane sodbe se torej omejujejo na tisti del odškodninskega zahtevka, ki temelji na zatrjevani pogodbi med strankama in kršitvi te pogodbe. S sklicevanjem na pravno spornost prenehanja delovnega razmerja potemtakem ni mogoče utemeljevati trditve o kršitvi ustavne pravice iz 14. člena Ustave v izpodbijanih sodbah. Drugih utemeljitev pritožnik ne prispeva. To velja tudi za njegovo zatrjevanje o kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

5.Člen 25 Ustave zagotavlja pravico do pritožbe, kadar nosilci javnih pooblastil odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V postopku, ki je predmet izpodbijanja, je pritožnik to človekovo pravico uresničil s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Po njegovih navedbah naj bi mu bila pravica do pritožbe kršena s tem, da se ni mogel pritožiti zoper odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Tako utemeljevanje je neprimerno že iz razloga, pojasnjenega v prejšnji točki te obrazložitve.

6.Člen 26 Ustave zagotavlja pravico do povračila škode, ki jo posamezniku povzroči organ ali nosilec javnih pooblastil. Ta ustavna določba ne govori o odškodninski odgovornosti osebkov, kakršen je tožena stranka v izpodbijanih sodbah, in že zato z njimi ni mogla biti kršena.

7.Pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) je po mnenju pritožnika kršena s tem, ker "na temelju takšnih sodnih odločb ne bo prišel do premoženja v obliki pravno priznane odškodnine". Tako gledanje je očitno zmotno. Pravice do zasebne lastnine si namreč ni mogoče razlagati kot ustavnega zagotovila, da bo sodišče prisodilo odškodnino vsakomur, ki jo bo s tožbo zahteval, ne glede na utemeljenost njegovega zahtevka. Dejstvo, da je izid pravde za tožnika in njegov gmotni položaj neugoden, samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do zasebne lastnine.

8.Ustavno pritožbo je mogoče vložiti zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS), ne tudi zaradi neskladja z drugimi določbami Ustave. Zato se Ustavno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so izpodbijane sodbe v skladu z 2. in 155. členom Ustave, kot zatrjuje pritožnik.

9.Tudi vprašanje, kako so sodišča pri svojem odločanju uporabljala zakonske določbe, samo po sebi ne more biti predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo. Ustavna pritožba namreč ni še ena instanca pravdnega postopka, da bi Ustavno sodišče pri odločanju o njej presojalo, ali so sodišča vseh treh stopenj pravilno uporabljala materialno pravo; to sodišče lahko presoja le, ali so bile z izpodbijanimi sodbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kadar to zatrjuje pritožnik.

10.Ustavni pritožnik ne pove, zakaj izpodbija sklep, omenjen v 1. točki izreka tega sklepa. Ta del ustavne pritožbe je prepozen, ker ni bil vložen v 60 dneh od vročitve sklepa pritožbenega sodišča (prvi odstavek 52. člena ZUstS), in ga je bilo treba zavreči.

11.Kolikor je ustavna pritožba dovoljena, je njen preizkus pokazal, da očitno ni utemeljena, zato je ni bilo mogoče sprejeti.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger