Jedro

Tudi ob prevedbi se zahteva strokovni izpit, prenehanje delovnega razmerja pa je zakonska posledica za primer, če se strokovni izpit v predpisanem roku ne opravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo o prevedbi v naziv št. ... dne 12. 9. 2003, s katero je bil s strani predstojnika Občine A oziroma po njegovem pooblastilu imenovan v naziv šeste stopnje - višji svetovalec III (točka 1 izreka), obenem pa je bilo odločeno, da mora do 28. 6. 2005 opraviti državni izpit iz javne uprave, če ne, mu preneha delovno razmerje (točka 2 izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je odločitev o prevedbi v naziv pravilna. Po prehodnih in končnih določbah Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 - v nadaljevanju: ZJU) morajo imeti uradniki opravljen strokovni upravni izpit, pri čemer je natančno določeno, kdaj se šteje, da ima uradnik takšen izpit opravljen (193. člen). Prvostopni organ je ob prevedbi oziroma imenovanju tožnika v uradniški naziv pravilno ugotovil, da tožnik takšnega izpita ni opravil in da ne izpolnjuje pogoja petih let službene dobe iz 193. člena ZJU. Ko se je zaposlil, je izpolnjeval pogoje višjega upravnega delavca in se je zaposlil za nedoločen čas. ZJU pa sedaj za imenovanje v uradniški naziv kot pogoj obvezno določa opravljanje strokovnega izpita (86. člen). Po Ustavi se sicer zagotavlja varstvo pridobljenih pravic, vendar je mogoče, da se poseže v že pridobljene pravice z zakonom. Ker se je z vključitvijo v EU marsikaj spremenilo, je zakonodajalec želel s takšno normo doseči, da so uradniki seznanjeni s spremembami zakonodaje. Zato samo petletne delovne izkušnje lahko po ZJU nadomestijo zahtevani strokovni izpit. S tem je po presoji tožene stranke zagotovljeno visoko varstvo pridobljenih pravic javnega uslužbenca. Sicer pa v predhodnem sistemu institut uradništva ni bil vzpostavljen, zato je to sistemska novost in torej o posegu v že pridobljene pravice niti ni mogoče govoriti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in razveljavi (pravilno: odpravi) odločbo tožene stranke in samo odloči tako, da pritožbi ugodi in 2. točko prvostopne odločbe razveljavi (pravilno: odpravi). Zahteva še, da mu tožena stranka povrne stroške sodnega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V tožbi navaja, da je bil sprejet v delovno razmerje na Občini A pod pogoji, navedenimi v razpisu, ki so bili skladni s takrat veljavno zakonodajo. Na podlagi in v skladu z ZDDO je bil tudi imenovan v naziv višjega upravnega delavca. V lokalni upravi dela nekaj manj kot štiri leta in ima pridobljena ustrezna znanja za delo na svojem področju. Meni, da s strokovnim izpitom ne bi pridobil novih znanj, ki jih potrebuje za delo na svojem delovnem mestu. Z izpodbijanima odločbama je bil njegov naziv višjega upravnega delavca, ki ga je pridobil z odločbo o sklenitvi delovnega razmerja, razporeditvi na delovno mesto in odločbo o plači, preveden v nov uradniški naziv na podlagi 194. člena ZJU. Ob prevedbi v uradniški naziv višji svetovalec III ni napredoval na novo višje vrednoteno delovno mesto. Kljub temu je tožena stranka brez njegovega soglasja za obstoječe delovno razmerje določila nov pogoj - opravljanje strokovnega izpita in določila kot sankcijo prenehanje delovnega razmerja z dnem 28. 6. 2005, če pogoja ne izpolni. Ob sklenitvi delovnega razmerja ta pogoj ni bil predpisan. Zato je tožnik prepričan, da mu je kratena pridobljena pravica do zaposlitve za nedoločen čas in da sta izpodbijani odločbi v neskladju z Ustavo. Trdi, da se z odločbama posega za nazaj v že pridobljene pravice in da je s tem ogrožena njegova eksistenca in socialna varnost. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poleg že povedanega še dodaja, da je strokovni upravni izpit za imenovanje v naziv z ZJU predpisan kot pogoj za vse uradnike. Sicer pa je po mnenju tožene stranke iz določbe 89. člena ZJU jasno razvidno, da morajo uradniki v upravah lokalnih skupnosti opraviti državni izpit iz javne uprave. Na podlagi te določbe in določb 84. in 86. člena bi imela tožeča stranka še krajši čas za opravljanje izpita. Pri tem pa je nesporno, da tožnik nikoli ni bil preverjen, oziroma ni bilo preverjeno njegovo znanje s področij, ki jih zajema izpit in da je naziv uradnika pridobil avtomatično - brez ustreznega preverjanja. Ustrezno pa je po mnenju tožene stranke v zakonu postavljen tudi mejnik petih let, ki zadošča za seznanitev z zahtevanimi vsebinami, ki jih mora poznati uradnik.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne ... .

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za prevedbo tožnikovega dosedanjega naziva v nov uradniški naziv na podlagi 194. člena ZJU. Pri tem prevedba, kot je razvidna iz 1. točke izreka prvostopne odločbe, ni sporna. Sporna je odločitev v 2. točki izreka, po kateri mora tožnik do 28. 6. 2005 opraviti državni izpit iz javne uprave, z grožnjo prenehanja delovnega razmerja.

V tem pogledu pa dejanske podlage, relevantne za odločitev, ravno tako niso sporne. Tako ni sporno, da tožnik še nima pet let službene dobe, obenem pa očitno tudi ni bilo ugotovljeno in tudi sam ne uveljavlja, da bi imel opravljen drug ustrezen strokovni izpit iz 193. člena ZJU, ki bi lahko nadomestil, oziroma se štel za zahtevanega strokovnega. Kot ustrezni se namreč štejejo samo tisti izpiti oziroma preizkusi znanja, ki so določeni v zakonu, zato tožnik ne more uspešno uveljavljati, da ima za delo na svojem področju nasploh ustrezna znanja in da ima opravljena ustrezna izobraževanja. To pa po presoji sodišča pomeni, da je odločitev tožene stranke tudi glede 2. točke prvostopne odločbe pravilna in zakonita. Pravilni so tudi njeni razlogi, razvidni iz obrazložitve. Tako pravilno navaja, da se za uradniški naziv šeste stopnje - svetovalec III, v katerega je bil preveden tožnik, po določbi 86. člena ZJU zahteva strokovni izpit in da tožnik, glede na povedano, pogojev za spregled ustreznega strokovnega izpita (državnega izpita iz javne uprave), določenega v prvem odstavku 164. člena ZJU, ne izpolnjuje. Pri tem je po presoji sodišča tožena stranka svojo odločitev pravilno utemeljila na prehodni določbi 193. člena ZJU, ki je glede na določbo 89. člena, ki splošno ureja spregled strokovnega izpita, specialna in se nanaša na primere, kot je tožnikov - to je, ko gre za prevedbo in s tem za ugotavljanje izpolnjenega pogoja glede strokovnega izpita pri tistih, ki so bili ob uveljavitvi ZJU že v delovnem razmerju v upravi lokalne skupnosti. Sicer pa se določba tretjega odstavka 89. člena ZUJ na položaj, kakršen je tožnikov, ko gre imenovanje oziroma prevedbo v naziv v upravi lokalne skupnosti, sploh ne nanaša. Po določbah prvega odstavka 193. člena pa tudi velja, da morajo uradniki v primeru, kakršen je tožnikov - ko gre za pridobljeni naziv višjega upravnega delavca, ki še nima petih let delovne dobe - opraviti strokovni izpit v dveh letih od začetka uporabe tega zakona, če ne jim preneha delovno razmerje. Gre torej že spet za zakonski pogoj in zakonsko posledico, ki nastopi vedno kadar niso izpolnjeni zakonski pogoji, in ki ju je torej upravni organ ne le smel, ampak pri svojem odločanju moral upoštevati. Zato je bilo torej v prvostopni odločbi pravilno navedeno tudi, da tožniku dveletni rok za opravljanje izpita poteče in kdaj mu poteče ter pravilno zapisana (zakonska) posledica, da mu v nasprotnem primeru delovno razmerje preneha. Izpodbijana odločitev torej ni samovoljna, ampak pravilno temelji na zakonu. V njeno ustavnost oziroma v skladnost zakonske ureditve z Ustavo pa sodišče tudi ne dvomi. Predvsem v konkretnem primeru zakon ne velja za nazaj in torej ne gre za (pravo) retroaktivnost iz 155. člena Ustave, kot to zmotno meni tožnik. Kolikor gre za nepravo, pa po presoji sodišča poseganje v t.i. pridobljene pravice tudi ni prekomerno in torej ne gre za, vsebinsko zatrjevano, kršitev ustavnega načela pravne države. Meni namreč, tako kot tožena stranka, da je že glede na novo sistemsko ureditev uradništva oziroma njegovega položaja dovolj razlogov za postavljene (višje) izobrazbene oziroma strokovne zahteve. Meni pa tudi, da je prehodna ureditev razumna, saj ne postavlja nemogočih pogojev, obenem pa zagotavlja dovolj dolgo obdobje dveh let za to, da se predpisani pogoj izpolni. To pa hkrati pomeni, da zaradi postavljenega pogoja ni ogrožena ne tožnikova eksistenca in ne socialna varnost, s tem pa tudi ni na nedopusten način poseženo v njegove pridobljene pravice, kot to uveljavlja tožnik v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.